AFRIKA JE POISKALA MENE!

Potuj Kot Prostovoljec

V Afriko sem si želela,  odkar sem prvič slišala za Jurija Murija. Do letos je bila to le želja, ki je obstajala nekje globoko v meni in nikoli nisem iskala načina, da bi jo uresničila. Čeprav nisem sama poiskala Afrike, je Afrika poiskala mene. Nepričakovano sem dobila e-mail,  v katerem je pisalo, da društvo Za otroke sveta išče prostovoljce za delo v Gambijskem vrtcu. O Gambiji sem do takrat vedela le to, da je menda nekje v Afriki. Ko sem se prepričala da je to res, sem brala naprej in več kot sem prebrala, bolj me je mikalo, da bi se prijavila in poleti odpotovala tja. Všeč mi je bilo predvsem dejstvo, da je glavni namen potovanja delo v vrtcu, saj imaš tako priložnost spoznati otroke in domačine. POTUJ KOT PROSTOVOLJEC

Poleg tega sem se odločila še za botrstvo deklici  v Gambiji  in navdušena sem bila nad mislijo, da bi jo lahko osebno spoznala ter videla kje in kako živi. Tako sem se odločila, da se prijavim kot prostovoljka na mednarodni poletni tabor.

Priprave so se začele že nekaj mesecev pred odhodom. V tem času smo se prostovoljci spoznali in pripravili okviren program dela v času poletnega tabora. Pričakovanje je bilo iz meseca v mesec večje in končno je prišel dan odhoda. Zaradi celodnevnega potovanja sem bila ob pristanku v Banjulu utrujena, ampak topel, vlažen zrak in novo okolje sta mi pognala kri po žilah. Urša in Musa sta nas že čakala na letališču in poskrbela, da se je naša afriška zgodba začela prijetno in varno.

Prvi dan so nam učitelji in otroci priredili sprejem s plesom in petjem. Občutkov, ki so me takrat prevzemali, se ne da opisati. Težko je razumeti, od kod črpajo tako veselje, ko vidiš ulico in hiše kjer živijo ter prostore, v katerih se učijo, hkrati pa v ozadju slišiš »I am happy, you are happy, everybody happy…«. Našega prihoda so se zelo razveselili. Po predstavitvi smo pomagali razdeliti malico in se družili z otroki in učitelji. Mislila sem, da v treh tednih ne bom sposobna razlikovati otrok po obraznih potezah, kaj šele, da bi si zapomnila njihova imena in kot je pri njih v navadi, tudi priimke. Strah je bil odveč, saj sem hitro prepoznala kdo spada v moj razred, v skupino razigranih štiriletnikov.

Šolski sistem je v primerjavi z našim zelo drugačen. Že najmlajši otroci večino časa sedijo za mizo in ponavljajo besede za učiteljem, na čemer temelji večina učenja. Njihovo znanje je na prvi pogled obsežno, vendar je razumevanja in uporabe žal malo. Ravno to je poleg premagovanja jezikovnih preprek še dodaten izziv in motivacija, da daš v skupini vse od sebe, kljub temu, da si večino časa prepoten, kot da bi padel v vodo.

Dopoldneve smo preživljali v vrtcu ob dejavnostih, ki so bile namenjene spoznavanju in utrjevanju števil, barv, delov telesa, živali, itd. Delali smo trganko, barvali, izdelovali maske, poslušali in zaigrali zgodbico, predvsem pa veliko peli in plesali.

Popoldneve smo izkoristili za pripravo materiala in aktivnosti za naslednji dan, nekaj časa pa smo namenili tudi spoznavanju okolice. Večkrat smo se sprehodili do plaže ali tržnice, kjer smo klepetali z domačini in igrali miselno igro »fižolčki«. Sprehodili smo se po parku z opicami in parku s krokodili. Večere smo preživljali ob družabnih igrah, klepetu, petju, itd.

Posebna izkušnja je bilo tudi praznovanje rojstnega dne. Že dopoldan so me presenetili prostovoljci in učitelji, ki so med poukom prišli v učilnico in zapeli »Happy Birthday« ob spremljavi bobnov in drugih instrumentov. Drugi del praznovanja je sledil zvečer, ko so nama z Žano, ki je imela rojstni dan naslednji dan prostovoljci zavezali oči in naju odpeljali ven. Slišali sva glasbo, a nisva si predstavljali, da nama bo lokalni glasbenik v živo na balafon. Še nikoli nisem jedla riževo – mangove torte, ampak vse je enkrat prvič. Praznovanje je bilo odlično in nepozabno.

Pri maksimalno zapolnjenih dneh sta se dva tedna hitro obrnila in prišel je čas za obisk vasi Barra, kjer živi dekle, ki sem ji botra. Da bi čim prej prišli v Barro na praznovanje verskega potuj kot prostovoljecpraznika, smo vstali zelo zgodaj in se odpeljali v Banjul, od tam pa s trajektom čez reko. Ko smo prispeli v Barro, smo se sprehodili do hiše, kjer živi dekličina družina. Ker smo bili precej zgodnji, dekleta še ni bilo doma. Kljub temu sem spoznala njeno mamo in sestre ter videla, v kakšnih razmerah živijo. Moja prva misel je bila, da 17 evrov, kolikor je mesečni prispevek za botrstvo, zagotovo porabijo veliko koristneje, kakor bi jih porabila jaz sama. Odpravili smo se naprej k hiši Musine družine. Po spoznavanju smo se igrali z otroki, ki so prišli k nam iz sosednjih hiš. Med klepetom in igro je prišlo k nam dekle, ki ji pomagam pri šolanju. Na poti do njene hiše sva se ustavili na tržnici, kjer sva kupili vrečo riža. Vreča bi ostala pred »trgovino«, če ne bi bilo dostave na dom –  moških, ki za minimalno plačilo odnesejo 50 kg riža do hiše. Družina je bila zelo vesela in hvaležna. Človek bi mislil, da bodo glede na razmere »šparali«, vendar so mi ponudili vse kar so imeli. Imela sem priložnost videti, kako se pripravi tradicionalni čaj ataya in ga tudi poizkusiti. Čas je hitro minil in odpravila sem se k ostalim prostovoljcem. Ko sva se poslovili, sem upala, da se bova lahko srečali vsaj še enkrat, preden odletim domov in zadnji dan pred odhodom se mi je želja uresničila.

Čeprav so bile moje prve asociacije na Afriko kolibe s slamnato streho, jih do drugega tedna potovanja še nisem imela priložnosti videti. Po dolgi in zabavni vožnji z našim najljubšim, čeprav že precej razmajanim kombijem smo prišli v vas Nyantempo. Tam so nam domačini dovolili, da pokukamo v njihove domove. Otroci so medtem prinesli lonec in dve palici ter začeli bobnati in peti. Nato smo še mi zapeli skorajda himno poletnega tabora,  Kranjski Janez.

Pod žgočim soncem, ki je bilo ta dan še posebej močno, med preprostimi ljudmi, njivami in kolibami, sem dobila občutek, da se je tu čas ustavil in da je to pojem pristnega življenja. Želela sem si, da bi lahko preživela dan z njimi in izkusila, kako je živeti v taki skupnosti, v popolni odvisnosti od narave. Vendar je bil čas za odhod naprej.

V času tabora smo doživeli še veliko lepega in nepozabnega. Ogledali smo si predsedniški safari, trdnjavo, od koder so vozili sužnje, mistično Art village, se peljali z lokalnim čolnom od Barre do Banjula, plesali z lokalno plesno skupino, se sprehodili po parku Makasutu, hodili po vasici s čudovitimi barvnimi čolni, nakupovali na lokalni tržnici v Brikami ter Serrekundi, si naredili piknik na plaži, peljali skupino otrok na My Farm, organizirali športni dan, se igrali zdravnike, se družili z domačini na dvorišču in še bi lahko naštevala.

Vesela sem, da sem imela priložnost soustvarjati mednarodni poletni tabor z najboljšimi prostovoljci, učitelji in otroki.

Maja Padar, prostovoljka in botra

Potuj kot prostovolljec

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>