BITI UČITELJICA V GAMBIJI JE…
Za prostovoljstvo v Gambiji sem se odločila z željo po novih izkušnjah. Ena izmed izkušenj, ki sem jih želela pridobiti, je bila tudi ta, da se kot bodoča učiteljica razrednega pouka preizkusim v poučevanju v razredu z drugačnimi razmerami, kot sem jih vajena v Sloveniji. Pričakovala sem, da bo delo oteženo zaradi pomanjkanja materiala in da učilnice ne bodo tako dobro opremljene, kot v Sloveniji, a da bo delo z učenci vseeno potekalo podobno, kot pri nas. Že prvi dan sem ugotovila, da moja pričakovanja sicer niso bila zelo napačna, ampak da bo delo še enkrat težje, kot sem mislila.
Pri nas je samoumevno, da ima vsak učenec svoje zvezke, svoj svinčnik, svojo radirko, svoje barvice itd. Poleg tega se od šole pričakuje, da priskrbi ostali potrebni material, ki ga učitelj potrebuje za delo v razredu kot npr. krede, lepilni trak, papir, magnete itd. Tega tu seveda ni, niti tega ne moremo pričakovati. Material, ki nam je bil na voljo, je bil tisti material, ki smo ga same prinesle s sabo in tisti, ki so ga pred nami prinesli prostovoljci. Poleg pomanjkanja materiala pa me je čakal še večji izziv, in sicer dejstvo, da nimam na voljo ne kopirnega stroja ne tiskalnika. Hitro sem se zavedla, kakšno razkošje je to, da lahko v manj kot petih minutah dobim delovne liste za vse učence. Če sem to želela tukaj, pa sem morala vse delovne liste napisati na roke, kar pa mi je seveda vzelo kar nekaj časa, saj sem imela učencev v razredu več kot 30. Zato sem začela iskati druge poti in začela aktivnosti načrtovati čim bolj preprosto, a vseeno zanimivo in poučno. Ugotovila sem, da za učinkovito delo ne potrebuješ ne veliko najboljšega materiala, temveč veliko iznajdljivosti, jasno zastavljen cilj ter čim manj kompliciranja. Naučila sem se zadovoljiti s preprostim in narediti najboljše iz tega, kar imam. Mislim, da je bila to koristna izkušnja zame, saj se preveč obremenjujem s tem, da bi nekaj izpopolnila do perfekcije, čeprav ta sploh ni potrebna. Kar je zares pomembno, ko načrtuješ didaktične aktivnosti, je, da poskrbiš, da z njimi dosežeš svoj cilj in da učence motiviraš, vse ostalo ni nujno potrebno.
Potuj Kot Prostovoljec v Gambijo, Mednarodni poletni tabor 2015
Delo z učenci ni potekalo tako enostavno kot sem sprva mislila, da bo. Res je, da so otroci radovedni in da so z veseljem hodili v šolo, toda niso navajeni discipline in reda. Vsak učitelj pa ve, da se brez miru v razredu ne da veliko narediti. Lokalne učiteljice mir vzpostavijo s palico, ki jo večino časa uporabljajo kot grožnjo, a jo po potrebi tudi uporabijo. Sama sem se odločila, da palice ne bom uporabila in pri tem je tudi ostalo. Čeprav je to od mene terjalo veliko potrpežljivosti, sem zmogla učiti brez palice. Disciplino sem poskušala vzpostaviti na različne načine, a nisem bila najbolj uspešna. Učenci so navajeni, da lahko počnejo karkoli kadarkoli in take navade se ne da spremeniti v enem mesecu.
Mir v razredu pa mi je le uspelo vzpostaviti z izbiro primernih aktivnosti. Toda ugotovila sem, da so gambijskim otrokom všeč drugačne aktivnosti, kot slovenskim. Medtem ko nas v Sloveniji učijo, da mora biti pouk čim bolj raznolik, da učencem motivacija ne pade, sem ugotovila, da to pri gambijskih učencih ne deluje. Pouk je bil najbolj učinkovit, kadar so dobili samostojno delo. Kar se zdi z vidika učitelja idealno – otroku daš delo, ti pa sediš in jih opazuješ. V Afriki seveda ni nič idealno. Kot sem že omenila, sem imela več, kot 30 učencev in vsak je imel drugačen nivo znanja. Čeprav smo prostovoljke na začetku naredile test, na podlagi katerega smo učence razdelile v tri skupine, so se med njimi še vedno pojavljale ogromne razlike. Tako sem imela v istem razredu učenko, ki je znala napisati že vse črke, in učenca, ki še predopismenjevalnih vaj ni pravilno prerisal. Razlike so se pojavile, ker nekaterih otrok, ki so prvi dan prišli v šolo, ni bilo, prišlo pa je zelo veliko novih. Pri nas kaj takega verjetno sploh ne bi bilo dopustno, tukaj pa si rečeš »to je Afrika« in narediš, kar lahko. Torej, potrebno je bilo ogromno diferenciacije in individualizacije. Na srečo sem imela v razredu še dve lokalni učiteljici, kar mi je olajšalo delo, da sem v razredu ustvarila manjše skupine in vsakemu otroku dala tako nalogo, da jo je bil sposoben opraviti in se z njo nečesa naučiti.
Biti učiteljica v Gambiji je vse prej, kot sanjska služba. Delo zahteva veliko iznajdljivosti, prilagodljivosti in potrpežljivosti. Prav tako so gambijski učenci vse prej, kot pa idealni učenci. Toda sama za nič na svetu ne bi zamenjala te izkušnje in upam, da bom še kdaj dobila podobno priložnost. Sama verjamem, da si vsakdo zasluži najboljšo možno izobrazbo. Na žalost je stanje v Gambiji táko, da je redko kdo deležen osnovnih znanj, kot so pisanje, branje in računanje, kaj šele česa več. Zaključila bom z mislijo, ki kroži po spletu: »Kaj če je zdravilo za raka ujeto v možganih nekoga, ki si ne more privoščiti izobrazbe?« Mene ta misel spodbuja k vrnitvi v Afriko in k iskanju rešitve, da bi tudi ti otroci imeli priložnost dobiti vsaj pol tako dobro izobrazbo, kot smo jo deležni v Evropi.
Julija Kokalj
