BOGATEJŠA ZA IZKUŠNJO

Ob besedi Afrika me je še kakšno leto nazaj spreletel občutek tesnobe, zaradi vseh lačnih otrok, katerih podobe se ti zasidrajo v oči vsakič, ko se pojavijo na televizijskih ekranih ali drugih humanitarno obarvanih oglasih. Prav tako sem pomislila na prazne prostrane peščene planote, v katerih se ti že samo ob mislih nanje poželi velik kozarec vode. Bela Masajka, egiptovske piramide so samo nadaljevaje asociacij ob mislih na to zanimivo celino. prostovoljno delo Afrika

Danes, ko sem bogatejša zato nenavadno in predvsem zanimivo izkušnjo, se lahko samo nasmejim svojim besedam in mislim. Ne le sama Afrika, natančneje Gambija, temveč tudi prostovoljno delo kot tako, me je za vedno spremenilo. Pravijo, da popoln altruizem ne obstaja, s čimer bi se strinjala, saj sem tudi sama odšla na to potovanje z ene veliko željo; željo da se izpopolnim. Pomagala sem marsikomu, a hkrati sem najbolj pomagala sama sebi. Neopisljivo je doživljanje, ko te naenkrat stiska kopica otrok, zgolj in samo zaradi dejstva, da si tam, da opaziš njihov nasmeh, da jim pomahaš ali samo vrneš pogled z rahlim nasmeškom.

Sama sem se v Gambijo odpravila za prekratek čas, a tega nisem nikakor pričakovala. Sprva nisem sploh vedela kaj pričakovati. Predvsem so naju  z Ano skrbele zdravstvene razmere, kaj in kako se cepiti, kaj vzeti s seboj. Že na samem letu sva z našimi zahodnimi stereotipnimi prepričanji skrbno pogledovali in preučevali ljudi okrog naju.  Vse je bilo tako drugače, nenavadno, zanimivo. Prihod v stanovanje naju je presenetil, zgledal je popolnoma vsakdanje, z vso potrebno opremo in pohištvom. Komaj sva čakali na naslednji dan, na  pustolovščino, ki naju je čakala.

Posebne ulice. Posebni ljudje. Posebne navade. A vse tako pristno. Kot belkama nama pozornosti seveda ni primanjkovalo na nobenem koraku, a odvisno je le kako na to odreagiraš. Zmerno prijazno, še vedno vljudno, a nikakor preveč odprto, saj jim lahko hitro nakažeš  ali daš napačen vtis… In seveda nisva imeli nobenih težav. Takoj po prihodu smo si ogledali krokodilji park, kjer smo se zares zabavali in izkusili veliko novega, med drugim tudi adrenalinski občutek, ko sediš na krokodilu ali se ga zgolj dotikaš… Prav zares je to dežela nasmejanih in veselih ljudi, kakor tudi sami imenujejo Gambijo.

Po zanimivem prvem dnevu in izletu je  sledil prvi dan pouka in seveda srečanje z otroci. Polni pričakovanj sva se odpravili do Mobete, lokalne šole, oziroma male šole v zahodnem smislu, kjer so naju zelo prijetno pozdravili, nama celo zapeli dobrodošlico in pesmico v slovenskem jeziku, kar je več kot občudovanja vredno. Spreletaval naju je srh. Pesmi, ki sem jih že sama pozabila znajo otroci v tako majhnem kraju, na drugem koncu sveta. Med odmorom so naju objemali, se na vsak možen korak skušali približati, dobiti najino pozornost. Samo nasmeh je bil dovolj, da sva jim polepšali dan. Vsa ta čar, v nič kaj posebni stavbi dajo seveda otroci in učitelji z vso svojo pozitivo, ki je tukajšnji zahodni svet morda celo ne premore. Vsaj iz mojih izkušenj ne. Razmere so slabe, šolskih potrebščin skorajda ni, otroci cenijo, če imajo vsak svoj svinčnik in vsaj zvezek ter svoje mesto na stolu, ali pa si ga morajo deliti. Pri radirkah se že zaplete, kaj šele kakšne škarjice ali plastelin, skratka številne druge samoumevne stvari povprečnega evropskega  otroka, ki obiskuje osnovno šolo.  Skupno pa je tudi vedro z vodo, ki zadošča žeji celotnega razreda, skratka nepredstavljive razmere, a otroške pozitive in nasmeha to ne zruši.

Kasneje sva se skupaj s predsednikom društva v Gambiji, Muso in drugima prostovoljkama, odpravili raziskovat Serekundo, oz. okolico šole. Pesek povsod, otroci proseči za tisto malo malenkost, bodisi en bombonček ali balonček, karkoli se najde v žepu belca (tubab)v njihovem jeziku. Na tržnici vlada kaos, prav tako na cestah. Znakov ni, označb pa tudi ne. A vsa ta zmeda prinese s seboj tudi sproščenost, kmalu sem se počutila lahkotno in kot da se nama nikamor več ne mudi, kot da se čas počasi in malo po malo ustavlja. Po prijetno napornem dnevu je sledil miren večer na plaži, kjer smo se počutili kot v kakšnem turističnem kompleksu, razlika je bila neopisljiva, sploh pa v takšni razdalji, le korak in se vse spremeni. prostovoljno delo Afrika

V prihodnjem tednu sva dopoldneve preživeli v šoli, kjer sva odkrivali kako pametni in vedoželjni otroci dejansko so in kako cenijo, da imajo sploh možnost izobrazbe, ki se nam spet in ponovno zdi samoumevna.  Najbolj pomembno pa je bilo videti, kako cenijo nas prostovoljce, toliko dotikov, pogledov in nasmehov, težko opišem z besedami, vem samo, da sem srečna, da sem lahko bila deležna nečesa tako pristnega in posebnega, jaz sem njim dala le malo, oni meni veliko več.

Po pouku sva po navadi kosili pri gospe, ki je kuhala pravo lokalno hrano, seveda kar iz lonca na tleh, kar nama je bilo sprva čudno, a sva se kaj kmalu navadili in sprostili. Domoda je le ena izmed njihovih specialitet, vsekakor pa je skoraj pri vseh osnova riž. Ker pa sva obe tudi avanturistki po duši, sva si želeli ogledati čim več, kar se da v najinem prostem času. Sama sem najbolj cenila popoldneve, ko se nam je na ogledih pridružila domačinka Anna, Gambijka po rodu, mati petih otrok, občudovanja vredna ženska, predvsem pa izjemna prijateljica. Med nami so se spletle posebne vezi. Seveda pa moram omeniti tudi Lamina, našega taksista/vodiča, ki nam je prijazno razkazal Banjul, glavno mesto, ter vedno priskočil na pomoč, naj bo to vožnja ali samo kak pristen domač nasvet. Če se vrnem k Banjulu, lahko kot Evropejka rečem, da kot prestolnica razočara. Edina posebnost je market, ki pa ga ni primerno obiskati, če vam primanjkuje trdne volje ali zmožnosti in občutka reči ne. Ponudbe,  takšne ali drugačne so na vsakem koraku. Dobesedno. Drugih znamenitosti je le malo.

Med drugim smo se skupaj še z drugo prostovoljko odpravili v Latrikundo, kjer smo obiskali družino dečka, ki mu je botra. Razmere in oddaljenost so me samo še bolj pretresle. resnično smo lahko hvaležni za vse samoumevne stvari, ki jih imamo tukaj. Že samo razdalja, ki jo mati dnevno prepotuje, da preživi družino je več kot občudovanja vredna.  Sledil je vikend in težko pričakovani izleti, ki sva se  jih obe že veselili.

V petek smo se skupaj z Muso odpravili na ogled James Cook otoka, tako imenovanega otoka sužnjev. Kot pomembno zgodovinsko mesto v zahodnoafriški trgovini s sužnji, je zdaj uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Že samo ob misli  na trpljenje in ravnanje z njimi me spreletava srh, tam pa se mi je zdelo, kot da sem na trenutke podoživljala vso to grozo.  Vse te verige in ruševine,  so mi dajale občutek, kot da sem se vrnila stoletja nazaj. Kasneje smo se udeležili tradicionalnega kosila, pri Musi doma, kar je bilo za naju še ena posebna izkušnja.  Zahvaliti se morava seveda njemu in njegovi družini, da so nama ves ta čas stali ob strani, svetovali in toplo sprejeli. Utrujeni smo se s trajektom vrnili iz Barre v Banjul, od tam pa nazaj domov. Naslednji dan sva si ogledali Makasutu ali sveti gozd. Sama sicer nisem tako navdušena nad naravo, sva pa videli številna drevesa in spoznali njihove zdravilne učinke, ter se zapeljali po reki ob prepevanju raznolikih ptic, o katerih  naju je podučil prijazen vodič. Videli sva tudi različne vrste palm, mangrove, skratka raznolik nabor dreves vseh vrst in značilnosti. Večer smo ponovno preživeli na plaži. Ob pogledu na bumsterje (Beseda ima svoj ​​izvor iz besede bum, kar pomeni berač prevozov v prosti plovbi ali layabout . Bumsterji v Gambiji so večinoma neškodljivi, brezposelni mladi moški, ki poskušajo prepričati vrvež turistov, da jim dajo svoj ​​denar ali za kakšno drugo korist. Najbolj so na udaru starejše, predvsem bogate ženske).

Končno je napočil čas za težko pričakovani safari, ki leži ob meji s Senegalom. Sama sem se tega najbolj veselila. V Barri nas je počakal voznik Salamon in nas s posebnim džipom prostovoljno delo Afrikaodpeljal na pot.  Seveda nam počena zračnica ni ušla. Ampak to je samo še ena normalna dogodivščina Afrike. Kmalu smo se zapeljali v teritorij teh mogočnih živali. Žirafe, nosorogi, antilope… , kaj naj rečem več kot posebno doživetje, ki ga res težko opišem z besedami. Sam safari Fathala Wildlife Reserve v Senegalu je področje, ki je sestavljeno iz približno 6000 hektarjev izvirnega in varovanega gozda , ki zagotavlja gostom priložnost za obisk pristne afriške divjine. Na koncu pa je sledil še znameniti Lion walk. Polni adrenalina sva se podali na sprehod z levi, ki so prosto hodil nama ob boku. Pravo nevarno in adrenalinsko obarvano doživetje. Takšno mogočno bitje le korak oddaljeno od mene, brez verig ali zaščitne ograje, skratka nepozabno. Po številnih fotografijah smo polni lepih spominov ponovno večerjali pri Musi, pili sva tradicionalni čaj in kokosovo vodo iz svežega, še pravkar obranega sadeža.  Naslednje dni sva si ogledali park opic, ki pa sva  jih opazovali že vsak dan med sprehodi do plaže, ter odšli na evangeličansko mašo, njihova izvedba pa naju je očarala.  Tik pred odhodom sva si ogledali še ribiško vasico, sušenje rib in prelepe plaže v okolišu. Prav neverjetni so ti prehodi, iz tako revnega predela, v tako prestižnega, presenečenje za presenečenjem.

Spominke sva kupili na craft marketu v bližini, ki pa praktično kot tisti v Banjulu, služi med posebna doživetje. Na tržnici v Serekundi smo si vse dale zašiti njihove tradicionalne obleke,  kar pri lokalnih krojačih, ki so zelo talentirani, za namen zadnjega dni in posebnega dogodka, ki smo ga pripravile otrokom v šoli. Čez teden smo jih učile slovensko pesmico, ki so jo potem ob naši pomoči na koncu zapeli in zaplesali.  To pa smo storili tudi ob njihovih tradicionalnih pesmih in se celo potegovali v vleki vrvi; vse skupaj pa z grenko sladkim priokusom, saj smo kmalu odhajale domov. Vsi ti pogledi, dotiki težko pustijo človeka ravnodušnega. Tudi sama sem jokala ob odhodu. Definitivno je bil to ena izmed najlepših in najbolj posebnih izkušenj v mojem življenju.

Kot se glasi znan afriški pregovor,

Če želite biti hitri, pojdite sami. Če želite priti daleč, pojdite skupaj.

Samo še ena izmed stvari, ki jih opiše kot ljudi ter nacijo, v kakršni bi tudi sama želela živeti. Prostovoljstvo ni le misija, temveč življenjska izkušnja.

No one can do everything, but everyone can do something.

Morda pa le nasmeh na ulici, nekomu spremeni življenje.

POSEBNA ZAHVALA PA GRE SEVEDA URŠI FAAL, ORGANIZATORKI IN GLAVNI PREDSTAVNICI DRUŠTVA ZA OTROKE SVETA, BREZ KATERE TA IZKUŠNJA NEBI BILA MOGOČA.

– Tamara Kocbek

prostovoljno delo Afrika

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>