FOTOGRAFIJE LAČNIH OTROK

Način s katerim nekatere humanitarne organizacije prikazujejo revščino in razvoj na svetovnem jugu, igra ključno vlogo pri razumevanju javnosti o razvojnih vprašanjih in oblikovanju razmerja moči med severom in jugom.

Ena od največkrat kritiziranih podob, s katero se predstavlja revščino na svetovnem jugu, je podoba osamljenega, stradajočega otroka, ki je prikazan povsem izven konteksta. Omenjena podoba je povzročila razvoj stereotipov in v številnih primerih, ko je tovrstna podoba predstavljena brez konteksta, ne odraža določenega trenutnega stanja, temveč trajno podobo, ki predstavlja celotno državo ali kar celotno celino, kot na primer Afriko.

(Vir: Priročnik za uporabo Kodeksa oblikovanja podob in sporočil na področju razvojnega sodelovanja in izobraževanja (SLOGA))

NASMEJANI OTROCI IN LJUDJE V GAMBIJI
Večkrat ljudje sprašujejo zakaj objavljamo le nasmejane ljudi in otroke, saj jim take fotografije dajejo občutek, da ljudje ne potrebujejo pomoči. Vendar tisti, ki so Gambijo obiskali lahko potrdijo, da je država upravičeno dobila ime “dežela nasmejanih ljudi”.

Ljudje živijo v zelo skromnih pogojih, ki jih je težko opisati z besedami. Otroci so nagajivi in igrivi. Ljudje so prijazni in gostoljubni. Osebne zgodbe, ki se skrivajo za tem, pa so večkrat zelo žalostne, brezupne in grenke.

V Gambiji si ljudje hrano med seboj delijo. Če ne bi imeli takih kulturnih običajev, potem bi vam morda tudi iz Gambije postregli s fotografijami, ki ste jih morda vajeni iz različnih medijskih virov. Dejstvo je, da v Gambiji ni tako, vendar to ne pomeni, da ljudje živijo v izobilju in pomoči ne potrebujejo.

Otroci iz najbolj revnih družin hodijo v šolo brez malice, kar pomeni, da ta otrok ni imel zajtrka niti ne šolske malice. Njegov edini obrok je pozno kosilo, ko si cela družina deli zgolj skledo riža. Nihče ne dobi svojega krožnika tako ko smo to vajeni v Sloveniji! Ko je obrok pripravljen, postavijo skledo na dvorišče in vsi, ki so prisotni, so deležni tega obroka. Ker živijo v velikih skupnostih in so med seboj zelo povezani, je število “jedcev” vedno veliko, ženske, moški, otroci, sorodniki, sosedje. Skoraj nemogoče je videti jesti iz sklede samo enega človeka. Torej, umrljivosti zaradi lakote v Gambiji skorajda ni, le redki so taki primeri na podeželju in v vaseh, ki so precej oddaljene od civilizacije.

Vsekakot pa je prisotna podhranjenost, ki vpliva na fizični in duševni razvoj otrok. Lakota ima lahko trajne posledice za otroke, ki so se rodili v državi, ki jim poleg vseh drugih ovir, s katerimi se soočajo, dodatno otežujejo pridelovanje hrane za svoje lastne potrebe njihove klimatske razmere.

GambiJa

IZOBRAZBA
Mesečni prihodki nekaterih posameznikov ne dosegajo niti 30€. Na vprašanje, kako lahko plačajo šolnino za otroka, ki v povprečju stane 45€ na leto, je odgovor in rešitev ta, da staršem na nekaterih šolah omogočajo plačevanje šolnin v več mesečnih obrokih. Veliko staršev vsakodnevno išče dodaten zaslužek in pomoč iz tujine, ki jim omogoča preživetje. Vendar so dnevni stroški prevoza, šolske malice, šolskih potrebščin in ostalih nujno potrebnih stvari, da bi otrok vsak dan obiskoval pouk, za večino preveliko breme, zaradi tega še vedno preveč otrok ostaja doma. Odstotek nepismenosti je še vedno precej visok, največ je nepismenih žensk. Najbolj pogost razlog za to je, da družine, ko izbirajo koga bodo izšolali, v večini primerov izberejo dečke, torej sinove.

Več o šolskem sistemu, življenju v Gambiji, botrstvu in pomoči, si lahko preberete s klikom TUKAJ.

Potuj Kot Prostovoljec