GAMBIJA, POGREŠAM TE!

Afrika je beseda, ki sem jo izgovorila neštetokrat in šele ko sem sedela na letalu sem se začela zavedati, da letim svojim največjim sanjam na proti… Ko sem stopila na afriška tla sem bila hvaležna sama sebi za pogum in vztrajnost, da sem se odločila za tako velik korak v mojem življenju, saj je bil en mesec v Gambiji moje prvo potovanje.

Takoj ob prihodu sem bila pozitivno presenečena nad njihovo odprtostjo do ljudi in dobrosrčnostjo. Sicer sem bila prve dni malce živčna zaradi njihovega življenskega tempa, ki je zelo počasen, ampak kmalu je tudi mene prevzela ležernost in takoj je bilo lažje razumeti njihov potek življenja.

Ko smo prvič obiskali šolo nisem mogla verjeti kako so otorci veseli našega obiska, kako so srečni, če jim nameniš samo nasmeh. Ko sem spoznala še učiteljice mi je postalo jasno, da se Gambiji ne reče zaman dežela nasmejanih ljudi.

prostovoljstvo Gambija

 

Ko smo začele s šolo smo ugotovile, da bodo  vse tiste raznolike aktivnosti, ki smo jih pripravile pred odhodom, večinoma ostale le na papirju. Otroci večinoma nimajo osnovega znanja, kot so črke, številke. Šokirana sem bila naj njihovim učnim sistemov, saj so otroci vse znali, amapak le v obliki pesmic. Na pamet so zapeli pesmico o številih do 100, dejansko pa niso vedelI kaj sploh je številka 1. Zato smo prostvoljke uvedle druge načine, da smo učencem približale pomen črk in številk in menin, da nam je projekt kar uspel. Dejavnosti, ki smo jih izvajale v šoli so ponavadi zahtevale več časa, kot smo predvidevale, saj je otroke zelo težko umiriti. Ko je bila v razredu lokalna učiteljica so vsi učenci pridno sedeli in sodelovali pri aktivnostih in učnih urah. Ko pa je učiteljica odšla za par minut iz razreda so bili učenci na mizah, pod mizami, se smejali in včasih med seboj tudi skregali. Naše vpitje naj se posedejo in ostanejo pridni ni imelo učinka, kako bi ga le imelo, če so te pogledali z najbolj nežnimi učki in nismo imele srca zavrniti njihove ponudbe za par minut odmora. Tako, da odmorov smo imeli kar nekaj, saj so otroci težko dolgo skoncentrirani pri eni dejavnosti. Priznam, da je bila šola naporna, ampak gledati napredek učencev iz dneva v dan, njihovo veselje ob odkrivanju novih stvari, pretehta vse težke trenutke. Najlepši trenutki zame pa so bili odhodi in prihodi prostovoljcev v šolo, ker je bilo okoli kombija, ki nas je prevažal  okoli 100 otrok, ki so nas pozdravili zjutraj ob prihodu ter tekli za nami ko smo odhajali domov in nam mahali v slovo. To so bili zame res eni najlepših trenutkov.

prostovoljstvo Gambija

V šoli smo imeli tudi en dan namenjen spoznavanju telesa in učenju pravilnega umivanja zob. Sama sem bila zelo presenečena, ko sem odkrila, da večina otrok pozna ustno higieno, ve kaj je zobna ščetka in kako si z njo umiti zobe, a nima dovolj denarja, da bi si privoščila zobno ščetko. Takoj sem vedela, da je bil naš projekt zbiranja zobnih ščetk in past, zadetek v polno. Dan je potekal razgibano, saj sem hodila iz razreda v razred z zobno ščetko in zobnim modelom, da so otroci pokazali svoje znanje o umivanju zob. Čistočo zob pa smo preverili s tabletki za preverjanje čistoče zob, kar je bilo za otroke še posebaj zanimivo, saj so se jim usta obarvala v vijolično barvo. Vsak učenec je dobil svojo zobno ščetko in diplomo za dobro umite zobe. Vesela sem bila njihove hvaležnosti ob podarjeni ščetki ter odnosa do ščetke, vsak otrok je skrbno pazil, da je njegova ščetka nebi padla na tla ali, da je nebi vzel kdo drug. Naslednje jutro so otroci hodili do mene in mi povedali, da so si umili zobe s podarjeno ščetko. To je bila zame pomembna povratna informacija, ki mi je ponovno pokazala, kako hvaležni so otroci v Gambiji in kako dobro prostovoljke opravljamo svoje naloge.

prostovoljstvo Gambija

V popoldanskih urah, ko ni bilo šole, smo se pripravljale na naslednji šolski dan, se pogovarjale o izvajanju aktivnosti ter iskale kompromise kako najbolje sodelovati med seboj in tudi z učenci in učiteljicami. Naj povem, da smo bile prostovoljke zelo dobra in močna ekipa, med seboj smo se super razumele. Večjih konfliktov nismo imele, zato smo zelo dobro funkcionirale pri pripravah na šolo in tudi pri odločanju o porabi denarja in ostalih stvari, ki smo jih zbrale s pomočjo donacij.

Prosti čas smo izkoristile za spoznavanje Gambije. Večkrat smo se s kolesi odpravile na izlet, odšle smo do bližnje plaže, kjer smo preživele kar nekaj časa, saj takoj dobiš sogovornika, ki bi se s tabo pogovarjal v nedogled. Iz plaže smo se ponavadi odpravile na vožnjo po glavni cesti, kar mi je bilo izredno zanimivo, saj je njihov promet zelo živahen, vsak te pozdravi, ti maha ali pa hupa v avtomobilu. Punce smo celo pot kar mahale z rokami in domačine pozdravljale nazaj. Večkrat smo zavile v stranske ulice in se vozile. Ponavadi smo imele srečo in srečale otroke, ki so igrali nogomet. Tako smo z njimi igrale nogomet, se pogovarjale in pri njih ostale par ur. Velikokrat smo se odpravile tudi na craft market, kjer smo ne samo kupovale spominke, ampak se s prodajalci spoprijateljile in z njimi preživljale nekaj časa ob pogovoru. Meni se zdi tak način spoznavanja domačinov najbolj realen in pristen, saj so ljudje taki kot so, se ne pretvarjajo in od njih lahko izkusiš pravo afriško kulturo in življenje.

prostovoljstvo Gambija

Med vikendi pa smo imele organizirane izlete in tako smo lahko videle čudovito pokrajino, njihove znamenitosti. Obiskali smo krokodilji park, kjer smo božale krokodile in stale v njihovi neposredni bližini brez ograje ali kakršnekoli druge zaščite. Zame je bila ta izkušnja zanimiva, saj smo prostovoljke sprva mislile, da krokodili niso pravi in doživele zelo velik šok, ko so se okoli nas začeli plaziti in odpirati usta. Naj se pohvalim, da sem slikanje in božanje krokodila preživela brez posledic.

Ogledali smo si tudi deževni gozd, šli na lov za povodnimi konji, ki je bil žal neuspešen, smo pa na tem izletu videli ogromno lepe narave, različnih živali, kot so opice, ptice, kuščarji. Imeli smo tudi izlet v Senegal, kjer smo šli na safari, ki je tudi bil edinstvena izkušnja, saj je vožnja po razgibanem terenu res posebno doživetje. Na safariju smo se čisto od blizu slikale z nosorogom in žirafo. V sklopu izletov smo videli ogromno lepih plaž, tržnic in odmaknjenih vasi.

prostovoljstvo Gambija

Med izlete smo vključili tudi obiske vasi, kjer smo prostovoljke razdelile denar med družine, nekaj šolskih potrebščin in zobnih ščetk. Razdeljevanje denarja je bila zame izkušnja z grenkim priokusom. Samo razdeljevanje denarja in zavedanje, da pomagamo družinam pri preživetju ter hvaležnost vsakega posameznika za darove je bila izkušnja, ki mi bo za vedno ostala v spominu. Stvar, ki je pri meni pustila grenek spomin je, da so prebivalke z otroci tekle za nami in se tudi med sabo ruvale, katera bo dobila denar. Na koncu je to postala prava zmeda, ker so k nam prihajali tudi tisti, ki so denar že dobili in za nas prostovoljke je bila to težka preizkušnja saj smo morale pravilno reagirati in prebivalcem povedati, da smo denar, ki je bil namenjen njim že razdelile. Kljub temu sem vesela, da smo toliko denarja razdelile med domačine, ki so res potrebni pomoči in so jo tudi prejeli z velikim veseljem in predvsem hvaležnostjo nam in vsem, ki so denar darovali.

prostovoljstvo Gambija

Za konec naj povem, da sem se v času voluntiranja v Gambiji navezala na veliko otrok, prav posebaj pa na enega izmed mojih učencev. Ebrima Bah je deček, ki mi je ukradel delček mojega srca. Njegova odprtost in ravno pravšnja nagajivost sta pripomogli, da sem se odločila, da postanem njegova botra. Ko sem izvedela, da deček in njegova družina res potrebujeta pomoč sem brez oklevanja plačala njegovo šolnino, mu kupila šolsko torbo in jo napolnila s šolskimi potrebščinami. Spoznala sem njegovo družino in se z njimi takoj dobro ujela, občutila sem tudi brezpogojno hvaležnost in srečo, ki sta izžarevala iz njegove mame ob tem, ko je izvedela, da bom njegovemu sinu omogočila šolanje. To so očutki, ki se jih ne da opisati z besedami, ampak jim moraš doživeti. Zelo sem vesela, da sem se odločila postati botra in ne mine dan, da ne pomislim na malega nagajivega sončka, ki bo z veseljem odkorakal v novo šolsko leto z mojo pomočjo.

PROSTOVOLJSTVO AFRIKA

Mesec v Gambiji je pri meni pustil ogromno lepih spominov, spremenil mi je marsikateri pogled na svet. Izkušnjo bi takoj ponovila še enkrat in jo tudi priporočam vsakemu, ki razmišlja v tej smeri, ker je res najbolje izkusiti Afriko preko stika z domačini.

Gambija, pogrešam te.

Ana Kulovic

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>