JANA & SIMON (JS OBLIKOVANJE)

NAJINO PROSTOVOLJNO DELO V GAMBIJI SE JE PRIČELO NA AMERIŠKI AMBASADI!

Potuj Kot Prostovoljec by Jana Šnuderl & Simon Gašparovič

Pri kolegici sem opazila povabilo za prostovoljno delo v Afriki. Preverila sem datume in takoj sem se odločila, da grem! Simon ni bil najbolj nadušen nad mojo idejo vendar si je kmalu premislil in opravil nakup letalske karte. V zadnjem hipu sva urejala vso potrebno administracijo. Pred odhodom sva imela ogromno dela, tako, da ni bilo niti časa razmišljati kako bo in kaj bo. Na dan prihoda v Gambijo pa se je začelo najino nepozabno potovanje in delo.

Za dobrodošlico so nama vzeli potne liste, ker nisva vedela kam točno greva in so od naju zahtevali ta podatek. Kaj takega pa res nisva pričakovala. Simon je odšel ven, da bi poiskal koordinatorko. V gneči je skoraj že sledil visokemu moškemu, ki je bil po opisu prav tako visok, kot naj bi bil naš domačin, ki je skrbel za nas. Med Afričani je zagledal Uršo, ki mu je posredovala podatke, ki jih je potreboval, da sva dobila potne liste nazaj. Nadaljevala sva proti izhodu, ko naju ponovno ustavijo in pošljejo v mali prostor za pregled prtljage. Za otroke v vrtcu sva prinesla poln kovček šolskih potrebščin, ki nama jih je v svojem kovčku že v Sloveniji predala Urša. Od mene so zahtevali, da odprem kovček , vendar ga nisem znala. Razložila sem jim kaj je notri in so naju spustili. Ko sva izstopila iz letališke zgradbe naju je vročina, ki je udarila v naju še dodatno segrela. V tistem momentu sem želela domov. Takoj.

Ko sem se za nekaj trenutkov usedla na kovček in se malce odpočila, sem bila hitro boljše volje. Domačini so naju zelo lepo sprejeli. Naložili smo kovčke in se odpeljali proti stanovanju, kjer smo ves čas tudi bivali. Na najino presenečenje, je bilo stanovanje urejeno in udobno. Kmalu nama je bilo jasno, da je za normalno delo in življenje v Gambiji, to najboljša in najvarnejša rešitev.

OBISK AMERIŠKE AMBASADE

Prvi dan smo od naporne poti malce počivali. Popoldne pa smo obiskali lokalno plažo, odšli na sprehod, spoznali nekaj domačinov, skratka zabavno in umirjeno. Seveda ni šlo brez »incidentov«. Glede na to, da sva Gambijo obiskala kot prostovoljca in je najino delo fotografiranje ter snemanje, sva imela vseskozi s seboj profesionalno opremo za kvalitetno delo. Ker nisva želela zamuditi nobenega prizora, sva imela fotoaparate vseskozi v rokah, tudi ko smo se peljali mimo ameriške ambasade. V tistem trenutku ni nihče ničesar slikal a so nas vseeno ustavili in zahtevali pregled fotoaparatov oziroma narejenih fotografij. Izstopili smo iz avta in se sprehodili do ambasade, kjer nas je čakal varnostnik, da nas pospremi do odgovornih. Mislili smo, da nas bodo peljali v kakšno pisarno ali vsaj kaj podobnega. Ne, to je Afrika. Ustavili smo se poddrevesom.

Varnostnik je nekoga klical in nam »ukazal« naj počakamo. Iz različnih smeri so prihajali ljudje, nekaj metrov stran od nas se je ustavil vojak z dolgo puško. Uršo sem vprašala, če ga lahko slikam, hehe. Ni bila najbolj navdušena nad mojo idejo. Varnostnik je trem moškim razložil zakaj stojimo pod drevesom, dokler ni prišel »ta glavni«, ki je preveril fotografije. Naredili smo zelo malo slik, zato nas je vprašal koliko časa smo v Gambiji. Ko smo mu razložili, da manj kot 24 ur, se je nasmejal in ker ni ničesar našel, nam je dovolil oditi ter nam zaželel srečno bivanje v Gambiji. Zanimivo se je začelo. Zares.

Od prvega dne naprej se nam je zgodilo marsikaj. Če bi želela vsako doživetje opisati bolj podrobno, bi nastala knjiga dogodivščin iz dežele nasmejanih ljudi. V zelo kratkem času, nam je uspelo spoznati veliko domačinov, lokalno življenje, njihove običaje in kulturo, način reševanja vsakdanjih težav, praznovanje velikih praznikov, deljenje riža, tradicionalno glasbo,itd. Skupaj s predstavnikom organizacije v Gambiji, sva obiskala lokalno bolnišnico, se preizkusila v »lupljenju« kokosa, preizkusila lokalno tradicionalno hrano,.. Obiskala sva park z opicami, krokodilji bazen, kačji park, botanični vrt, lokalne tržnice,… Skratka na najinem potovanju se je zgodilo marsikaj zanimivega. Najbolj pomembno pri tem je, da sva vse skozi tudi prostovoljno delala. 

VOŽNJA S ČOLNOM, KOZEL, KROKODILI IN NOGOMETNA TEKMA

Najbolj komično obarvana je bila definitivno vožnja z lokalnim čolnom. Dejstvo, da te morajo nesti na čoln in iz čolna se zdi nepomembno, ko enkrat doživiš adrenalinsko vožnjo v čolnu, ki je prenatovorjen z Afričani, ki se bojijo vode in najboljšimi »vozniki – upravljavci« teh čolnov. Na čolnu sva doživela vse razen tega, da bi se potopil ali obrnil. Od tega, da smo večkrat nasedli, se zaleteli v drug čoln, skoraj imeli bližnje srečanje s trajektom, da se je pokvaril motor, da je eden od potnikov padel v vodo in je potreboval reševanje, vse do tega, da so bruhali, se kregali in tepli na čolnu. To se ni zgodilo na eni vožnji, v vas sva šla večkrat in vedno znova so se pripetile stvari, ki jih ni bilo moč pričakovati.

En dan smo se razdelili na moško in žensko ekipo ter odšli vsak na svoj konec. Simon je odšel v vas kupiti kozla za prihajajoč praznik, me pa smo se odpravile v krokodilji park, na lokalno tržnico v Bakau in botanični vrt. Nekaj časa smo preživele še na plaži, kjer sem naredila nekaj fantastičnih fotografij z lokalnim ribičem. Simon je imel to čast, da je na tržnici/sejmu za živino, izbral kozla in ga čez celo vas »vlekel« domov. Definitivno je bil vsak dan poln novih avanturističnih prigod in nepozabnih izkušenj, ki jih do takrat nisva doživela.

Tega istega kozla so čez nekaj dni »žrtvovali« ob svojem velikem prazniku. Gambija je muslimanska država in ravno v času, ko smo bili v Gambiji, so praznovali t.i. Kurban Bajram. Kozla so ubili kar na dvorišču, mu odstranili kožo in ga spekli. Za nas so sicer pripravili še nekaj »evropskih« jedi, ker vsi tega mesa nismo navajeni jesti oziroma ga ne jemo. Bilo nam je v čast in veselje, da smo lahko z družino našega domačina, Muse Faal, praznovali in doživeli način njihovega tradicionalnega praznovanja. Na tisti dan smo se tudi mi preoblekli v tradicionalna oblačila in pokazali pripadnost.

Najino delo so opazovali tudi domačini in navdušeni so bili nad fotografijami in posnetki. Tako so naju prosili, če bi lahko naredila en »foto shooting« za zelo znanega gambijskega mladega glasbenika, ki prihaja iz »glasbene« družine. Njegov oče je, ko je bil še živ, igral in pel za predsednika države.  Gre za tradicionalno glasbo in seveda mešanico popularne glasbe.  Udeležili smo se tudi njegovega nastopa.  Jali Madi ima veliko oboževalcev in vesela sva bila, da sva lahko z najinim delom pripomogla k njegovi uspešnejši karieri.

V vasi sva pomagala deliti riž najbolj revnim družinam. Brez težav sva pomagala nositi vreče riža k družinam, ki so bile deležne obdarovanja. Ljudje so bili zelo hvaležni, saj jim riž predstavlja najpomembnejše živilo v vsakdanji hrani. Zahvaljevali so se nam in izražali čustva na različne načine. Nekateri so veliko govorili, drugi so v znak spoštovanja povesili pogled v tla, spet drugi so molili kar takoj, kar tam.

Udeležila sva se tudi dveh lokalnih nogometnih tekem, kjer so mi dovolili v posebni prostor za fotografe. Na prvi tekmi je vladalo enkratno vzdušje, navijačice nogometne ekipe so pele in plesale, lokalni bobnarji so glasno bobnali celotno tekmo. V zadnji minuti je prišlo do izenačenja in nemogoče je opisati na kakšen »divji« način so izrazili svoje veselje. Po tekmi smo bili sicer priča pretepu dveh navijačic iz nasprotnih ekip pa vendar smo se ob tem zabavali, saj so nam dali možnost, da smo del lokalne skupnosti in to je del njihovega življenja. Na drug tekmi pa se je najino delo končalo zelo zgodaj saj je zmanjkalo elektrike in nogometne tekme niso niti začeli, niti je končali.To je Afrika. 

NASMEJANI OTROCI

In nazadnje še otroci, ki so vzrok najinega potovanja.  O razmerah bi lahko napisala veliko vendar je nekatere stvari enostavno težko opisati dokler jih ne doživiš. Na primer težko je z besedami opisati vročino v razredih, umazanijo po malici, nadlegovanje muh, smrad iz WC-ja, izgled učilnic in razmer v vrtcu.

Tisto noč je deževalo. Nič neobičajnega za nas Slovence, tudi za Gambijce je to nekaj povsem običajnega. Za učence lokalnega vrtca pa dež predstavlja veliko nevarnost!
Ko sva tisto jutro vstopila v šolo, kjer sva opravljala prostovoljno delo skupaj z ostalimi prostovoljkami iz Slovenije, sva bila šokirana. Otroci so preselili razrede na dvorišče. Simona so peljali v razred, ki pripada najmlajšim otrokom tega vrtca. Strop je bil popolnoma moker in »upognjen«. Zdelo se je, kot da se bo vsak čas zgrudil na nas! Zgrozila sva se in se takoj odločila, da jim pomagava!

Ker denarja za obnovo lokalne šole nimava, sva se odločila, da bova pomagala s svojim znanjem in delom. Vsak lahko pri sebi razmisli na kakšen način lahko pomaga. Sam denar ne reši vseh problemov, ki jih imamo ljudje po vsem svetu.

Za začetek sva se odločila narediti koledar in voščilnice, ki se bodo preko društva prodajale z namenom obnove strehe, zidanju novih učilnic, nakupu nove opreme, itd. Lokalna šola nujno potrebuje novo šolsko opremo, stole in mize, saj je vsa oprema uničena. Igral nimajo. Gugalnice so uničene. V razredih nimajo elektrike posledično nobenih ventilatorjev, ki bi lajšali vročino v razredih. Tla so uničena, zato se stalno dviguje prah, ki draži dihala in povečuje slabe razmere v razredih.  V primeru dežja, so primorani zapreti polkna (oken nimajo), s tem povzročijo temo v razredih, saj brez elektrike tudi ni luči. Imajo premalo stranišč. Za čistilke nimajo denarja, zato učiteljice med poukom čistijo še stranišča. Zaradi vseh teh razlogov, si želiva pomagati in narediti spremembo v šolskih klopih teh otrok, ki prihajajo iz zelo revnih družin. Šolske malice nimajo organizirane, zato jo nosijo s seboj v šolskih torbah. Najbolj revni pridejo v šolo brez malice. Zelo žalostno.

V šoli se soočajo s težavami tudi zaradi neplačanih obveznosti staršev. Letna šolnina za otroka v Gambiji je cca 45€. Za ogromno staršev to predstavlja velik problem, zato je v času našega dela veliko otrok prenehalo z obiskovanjem pouka, ker starši enostavno nimajo denarja.

Vsa sredstva, ki smo zbrali so namenjena izključno za obnovo vrtca, ki bo potekala februarja 2014, ko se bova skupaj s prijatelji odpravila na novo misijo v Gambijo. Veliko ljudi sva navdušila in veseliva se sprememb, ki jih bomo naredili skupaj!

 

VIDEO POSNETEK ZA OBNOVO MO BETE- by JS Oblikovanje

PLES PROSTOVOLJCEV V GAMBIJI – by JS Oblikovanje

GAMBIJSKI OTROCI POJEJO SLOVENSKO PESMICO – by JS Oblikovanje