KAKO IZGLEDA REVŠČINA?

V vseh letih našega delovanja na področju najmanjše države celinske Afrike, Gambije, smo gostili ogromno prostovoljcev, največ iz Slovenije. Na naših usposabljanjih in srečanjih poskušamo podati čim več koristnih informacij o deželi kamor se odpravljajo, vendar je nemogoče zajeti prav vsako podrobnost. Pri vsaki skupini se naučimo kaj novega in to poskušamo tudi izboljšati.

Nekatere situacije pa se konstantno ponavljajo in prav je, da temu v bodoče posvetimo več časa.

Pa začnimo na začetku.

Program Potuj kot Prostovoljec je prvotno nastal zaradi projekta botrstev preko katerega skupaj s podporniki iz celega sveta omogočamo brezskbno izobraževanje preko 350 otrokom, ki prihajajo iz velikih, revnih družin ali eno-starševskih družin. Ker želimo ponuditi več, smo botre začeli vabiti na obisk k svojim varovancem z namenom, da se spoznajo, povežejo, preverijo življenjske razmere, šolo, ki jo otrok obiskuje, itd.

Botri so začeli prihajati v Gambijo, mi pa smo zaznali potrebe po izmenjavi znanja, tako v šolah kot tudi na drugih področjih. Poleg tega smo prišli tudi do spoznanja, da bi lahko s takim programom nadaljevali zato, da bi zmanjševali predsodke, spremenili stereotipno predstavo o Afriki, pomagali malim prodajalcem, spodbujali etični turizem, pripomogli k osebni rasti obiskovalcev in izbojšali življenjske razmere posameznikom v deželi nasmejanih ljudi ter dolgoročno vplivali na razvoj lokalnih skupnosti in države.

Za doseganje našega cilja moramo v prihodnosti več časa posvetiti razumevanju stereotipne predstave o revni Afriki in bogati Evropi.

Foto: Jana Šnuderl

Foto: Jana Šnuderl

Kako izgledajo revni Afričani?

Hodijo bosi, imajo umazana in strgana oblačila, so izredno suhi, običajno z napihnjenim trebuhom, živijo v blatnih hišah, nimajo vode in elektrike, muhe jim posedajo okoli nosa, so sestradani, bolani in z orožjem v roki…

Podoba prebivalcev, ki živijo v hudem pomanjkanju zagotovo predstavlja ta opis in velja za nekatera afriška področja, še posebno za tista, kjer vlada vojna, imajo izredno težke klimatske pogoje za pridelovanje hrane, težko dostopnost do vode in drugo problematiko. Vendar pa to ne velja za celotno Afriko in vse njene pebivalce!

Predno nadaljujemo, naj poudarimo, da je v Afriki več kot 50 držav, ki se med seboj razlikujejo prav tako kakor se razlikujejo države v Evropi. Situacija v Sloveniji, ni enaka kot v Makedoniji, na Češkem, Danskem ali na Norveškem.

Mi se bomo s svojimi opisi in informacijami osredotočali na posamezne situacije v Gambiji, ki pa prav tako ne veljajo za celotno državo in vse njene prebivalce.

Nekateri prostovoljci celo življenje sajajo o tem, da bi šli v Afriko pomagati otrokom in odraslim. In ko končno pridejo v Gambijo (ali drugo afriško državo) so lahko celo malce razočarani. Vidijo zidana bivališča, ljudje nosijo lepa, barvna oblačila, po cestah se vozijo z avtomobili, ljudje imajo telefone in uporabljajo socialna omrežja, spremljajo aktualno nogometno dogajanje, so nasmejani, plešejo in pojejo. Po vrhu tega jedo sveže ribe in morske sadeže, iz dreves trgajo sveži mango in avokado, se družijo, pijejo čaj in klepetajo.

“Jaz sem si predstavljal/a, da bomo pomagali tistim, ki to zares potrebujejo! Ta je pa kar močna, sigurno ima dovolj hrane in ne potrebuje pomoči. Poglej, kako lepo urejeno pričesko ima, pa čevlje z visoko peto in make-up! Ta družina ima pa zelo čisto in urejeno bivališče. Zakaj bi takim pomagali? Ta ima pa še boljši telefon od mene! Glej, ta družina ima pa televizijo! Sigurno so bogati!”

Takšne in drugačne pripombe so zelo pogoste. To pripisujemo pomankanju informacij in medijski promociji revščine.

Foto: Jana Šnuderl

Foto: Jana Šnuderl

Gambija spada med najbolj revne države na svetu! Nima rudnih bogastev, tovarn, rodovitne zemlje in ugodnih klimatskih razmer. Delež brezposelnih je visok. Socialna pomoč za šibke praktično ne obstaja. Brezplačne zdravstvene storitve so slabe. Bolnice nimajo moderne opreme. Večji posegi so izredno dragi. Zasebne klinike so dostopne le najbogatejšim. Brezplačnih vrtcev skorajda ni. Državne osnovne šole se soočajo z zelo težkimi razmerami, pomanjkanju znanja in opreme, učilnice so polne (do 130 otrok na razred). Zasebne šole so na voljo le tistim, ki si to lahko privoščijo. Povprečna plača se giblje med 20€ in 40€ na mesec. Običajno je zaposlen le moški.

Materialna revščina je prisotna po celi državi in ljudem ne omogoča možnosti za dostojno življenje v smislu zdravstvene oskrbe, izobraževanja in raznolike hrane. Ljudje in otroci v večini primerov umirajo zaradi oddaljenosti od zdravstvenih ustanov in/ali pomanjkanja finančnih sredstev za zdravljenje, podhranjenosti in s tem povezanimi težavami, slabih higienskih razmer in dostopa do čiste, tekoče vode (ponekod). Zelo redki so primeri, ko zaradi hrane ljudje ali otroci umrejo, vendar je podhranjenost zelo pogost pojav, ki pa vpliva na fizični in duševni razvoj ter bolezni.

Zaradi tropskega podnebja, se srečujejo z deževno dobo in t.i. hungry season, ki jim otežuje pridelavo zadostnih količin hrane.

Tako kot v vsaki državi, pa tudi v Gambiji živijo revni, kot tudi bogati ljudje. V primerjavi s Slovenijo, bi lahko rekli, da je malo tako bogatih, kot so najbogatejši Gambijci, prav tako je malo tako revnih, kot je večina Gambijcev. Odstotek bogatih je minimalen. In tako kot vsepovsod po svetu, bogati le redko stopijo skupaj, da bi pomagali revnim.

Foto: Jana Šnuderl

Foto: Jana Šnuderl

Hiše narejene iz blata in pokrite s slamo so značilne le za podeželje, le za določene vasi in plemena. Predstava o tem, da večina ljudi živi v takih bivališčih je zmotna. Že zgodovina temu nasprotuje, saj so Angleži, ki so kolonizirali Gambijo in še bolj Francozi, ki so zasegli območje Senegala, zidali stavbe, ki stojijo še danes. Dakar, glavno mesto Senegala, preseneti marsikoga, saj je zelo razvita prestolnica z moderno infrastukturo, mogočnimi stavbami, shopping centri, kulturnimi središči, itd. Banjul, glavno mesto Gambije, je bistveno manj razvit, vendar prebivalci kljub temu živijo v bivališčih, ki so si jih sezidali z opekami. Če v Gambiji želite spoznati pleme, ki še vedno živi v blatnih hišicah, se morate odpraviti najmanj 100 km v notranjost dežele.

Marsikdo je mnenja, da ti prebivalci potrebujejo pomoč obiskovalcev bolj kot ostali prebivalci države. Res je, da bi nujno potrebovali namakalni sistem, orodje za obdelovanje polj in njiv, boljši dostop do izobrazbe in zdravstvenih storitev ter vodno napeljavo. S šolskimi potrebščinami, vodnimi balončki in voščenkami, pa si ne morejo dosti pomagati. Prav tako so ti prebivalci neke vrste nomadov, ki uživajo svobodo in možnost, da svojo novo hiško iz blata postavijo na novi lokaciji, kjer je bolj primerna lokacija in zemlja bolj rodovitna. So tudi kmetje, ki pridelujejo hrano, imajo domače živali in dostop do sadja, ki raste vsepovsod. Za razliko od prebivalcev iz mesta, ki morajo popolnoma vse kupiti.

Foto: Miha Godec

Foto: Miha Godec

Za Gambijce pa velja še nekaj lastnosti, ki obiskovalce morda privedejo do vprašanj o tem komu in kako pomagati. In sicer so zelo ponosen narod z bogato kulturo, etično raznolikostjo in pozitivno naravnanostjo.

Zakaj bi to vzbujalo dvome? Zato, ker na svojih obrazih in s svojimi dejanji le redko pokažejo zgodbo, ki jo živijo. Kljub temu, da živijo iz dneva v dan, zaslužijo manj kot 50€ na mesec, nimajo osnovnih dobrin kot so hrana, oblačila, zdravila, itd., ne želijo biti predmet vašega pomilovanja. Presrečni bodo, če jim boste ponudili pomoč, vendar so le redki taki, ki bi z zelo tragičnimi zgodbami, raztrganimi oblačili in bosih nog iskali vaše usmiljenje. Dogaja se prav nasprotno. Če jih obiščete, se bodo ženske hitro zatekle v hišo in se iz nekih starih ogrinjal preoblekle v najboljša “mašna” oblačila in si nadele lasuljo, da bi vsaj malo skrile dejansko stanje. Ne glede na njihov finančni status in življenjske raazmere, vedno hodijo ponosno z dvignjeno glavo, so nasmejane in vedno pripravljene pomagati.

Foto: Jana Šnuderl

Foto: Jana Šnuderl

Če se odzovete njihovem povabilu na poroko, naming ceremonijo ali praznovanje praznika je to še bolj izrazito. Vsi, še posebno ženske, so zelo lepo urejene, oblečene v lepa, pisana oblačila, imajo brezhibno urejene pričeske, umetne nohte, make-up, lepe čevlje. Vsi se veselijo, plešejo, smejijo. Ob posebni glasbi nosijo denar na “oder” in ga dajejo glasbenikom.
Razmere, v katerih živijo pa so popolno nasprotje od tega, kar vidite na praznovanju. Ozadja teh lepih pisanih oblačil in svetlikajočih se lakastih čevljev so zelo različna. Nekatere situacije se lahko primerjajo s tistimi, ki jih poznamo v Sloveniji. Gre za posojilo, oziroma obročno plačevanje. V Sloveniji se ljudje zakreditirajo za hiše, avtomobile, belo tehniko, telefone in dopust na morju. V Gambiji pa ženske kupujejo oblačila, čevlje in lasulje na obroke. Krojaške storitve so popularne, le tako lahko imajo obleke narejene po meri. Cena storitve je odvisna od stila obleke (težavnost pri delu). Gre za zneske od cca 3 € naprej. Blago kupijo na tržnici. Cena je odvisna od kvalitete, od 1€/m naprej. V večini kupujejo rabljene čevlje, ki jih podjetja in humanitarne organizacije izvažajo v Afriko. Nekatere ženske eno obleko plačujejo tudi po več mesecev. Ne za to, ker bi bila tako draga, ampak za to, ker so tako revne, da ne zmorejo plačati več kot na primer 1€ na mesec. A vendar na ceremonijo, kljub revščini, nikoli ne pridejo v starih, raztrganih oblačilih.

Ogromno oblačil, obutve in nakita dobijo od prijateljev, sorodnikov in znancev, ki živijo v Evropi in Ameriki. Običajno je tudi, da si obleke in čevlje podarjajo ali posojajo med seboj. Velika večina jih verjame, da ko od nekoga dobijo podarjeno eno oblačilo, morajo tudi sami eno od svojih oblačil podariti nekomu, ki mu je določena obleka všeč ali pa enostavno nima denarja za novo.

Denar, ki ga ob glasbi nosijo do glasbenikov, običajno predstavlja dnevni zaslužek, ki ga zamenjajo v najmanjše bankovce, da zgleda kot, da ga je veliko. Velikokrat se zgodi, da zaradi udeležbe na kakšni od ceremonij, drugi dan ni denarja za kosilo. Vendar rajši kakšen dan potrpijo brez hrane, kot, da bi na ceremonijo prišli neurejeni. Kultura in običaji so tako močni, da jih za nič na svetu, ne postavijo na stranski tir.

Foto: Jana Šnuderl

Foto: Jana Šnuderl

Pri prehrani jih “rešujejo” tudi kulturni običaji, ki so zelo trdno ukoreninjeni v življenja prebivalcev Gambije. Kar v praksi pomeni IZRAZITO DELJENJE HRANE. Na kosilo vas povabijo prav vsi. Tudi tisti, katerim tisti obrok pomeni edini obrok hrane, ki so ga oz. bi ga ta dan imeli. Verjamejo v to, da je hrano vedno potrebno deliti. Vljudno je poiskusiti hrano ali jo tudi prijazno zavrniti. Nikoli se pri hrani ne reče: “no, thank you.” Izraz, ki ga uporabljajo za “zavrnitev” je: I am OK ( I am full).

Notranjost zidanih bivališča je zares skromna. V večini primerov se notranji prostori uporabljajo samo za spanje. V eni sobi spi po več oseb, kar na tleh. Zunanja stranišča so le luknja v zemljo. Tuširajo se zunaj v na pol ograjenih prostorih, tako, da se polivajo z vodo. Jedo zunaj, tako, da imajo posodo na tleh okrog nje pa sedijo na raznih plastičnih posodah od olja ali manjših pručkah. Nekateri imajo le en obrok na dan –  kosilo – riž z omako. V deževni dobi imajo poplavo v bivališčih vedno kadar dežuje, saj so strehe prekrite z zarjavelimi aluminijastimi ploščami polnimi lukenj…
Nekateri so začudeni, ko v domovih vidijo televizije. Le redko kdo se vpraša ali sploh dela in celo ali sploh imajo elektriko. Zgodi se namreč tudi, da imajo družine v predsobi, ki predstavlja dnevno sobo, na polici postavljeno veliko televizijo a dom sploh nima elektrike. Ljudje nosijo ročne ure, ki ne delujejo.

Delujoče ali nedelujoče telefone, ure in ostale stvari, ki v povprečju stanejo več kot njihova celoletna plača (ali celo 2, 3 ali 4-letna) si zagotovo niso kupili sami, ampak so jih dobili kot darilo. Nekateri ljudje ne želijo pomagati z denarjem, zato rajši kupijo kakšno stvar in jo podarijo, ali pa odstopijo svoj stari telefon, sončna očala, uro, staro televizijo, hladilnik…

Zgodi se tudi, da obiščete družino, ki ima zelo lepo opremljeno stanovanje. Njihovo finančno stanje se na prvi pogled zdi dobro. Kmalu pa lahko ugotovite, da je oče zapustil družino, mama je brezposelna in za v lonec nima ničesar. Da preživi otroke, začne prodajati popolnoma vse kar ima v stanovanju. V kratkem času ostanejo brez vsega, mama pa bije boj, da zasluži za 3 skodelice riža.

Foto: Robert Leder

Foto: Robert Leder

Prav tako pa je potrebno izpostaviti, da si ljudje med seboj, po svojih zmožnostih, pomagajo. Nekateri imajo tudi sorodnike po celem svetu, ki poskušajo na različne načine podpreti številčne družine, ki se skozi mesec prebijajo s 30€ ali 40€.

Pri tem pa jim želimo v bodoče tudi pomagati. Z izgradnjo prvega karierno-izobraževalnega centra v Gambiji, jih želimo naučiti “loviti” ribe. To vidimo kot edini način za dolgoročni razvoj in spremembe! Preko botrstva zagotavljamo, da otroci hodijo v šolo, imajo malico, uniformo, osnovne šolske potrebščine in dostop do zdravstvene oskrbe. Vendar bodo ti otroci nekoč odrasli in bodo potrebovali službo. Z nudenjem brezplačnega poklicnega izobraževanja, delavnic, strokovnih predavanj, mentorstva in svetovanja, želimo doseči, da bi postali bolj samozavestni, neodvisni od tuje pomoči, usposobljeni za ustvarjanje svoje lastne kariere ali primerni za kader, ki jih podjetja v Gambiji iščejo.

In zakaj imajo toliko otrok? Običajno je s tem povezana prihodnost. Nekaj malega k temu prispeva tudi vera in kultura. Otroci predstavljajo “pokojninski” sistem. Najstarejši otroci, še posebno dečki, postanejo zelo hitro odgovorni za preživljanje staršev, starih staršev, neporočenih sester in drugih sorodnikov. Kdor služi denar, mora skrbeti za družino. Brez izgovorov in izjem.

Medijska podoba revščine je globoko zakoreninjena v ljudeh. Podrobnosti o tem, na kakšen način je posameznik do nečesa prišel in kako dejansko živi, pa največkrat ostanejo nerazčiščene. Posledica tega je problem, ki nastane po povratku v domovino. Podobe in sporočila se naprej širijo popolnoma napačno! Naš namen pa je ljudi ozavestiti o pravi podobi male države na zahodu Afrike, ki kljub vsemu vsakega obiskovalca sprejme kot družinskega člana, povabi na kosilo in zapleše v afriških ritmih.

Saj veste kaj pravi pregovor. “Ne sodi knjige po platnicah!” Zato vas prosimo, da temeljito razmislite, preden bi obsojali in si ustvarjali mnenje na podlagi zunanjega “blišča”, nasmeha in urejene pričeske. Revščina ne zgleda povsod enako. Lahko je tudi prijazna, nasmejana, gostoljubna in s telefonom v roki!

Foto: Robert Leder

Foto: Robert Leder

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>