KRISTINA ŠIPEK – NJENA ZGODBA

Bila je odlična, lepa in nepozabna izkušnja. Pot do tja je potekala gladko in brez kakršnih koli težav. Prispeli smo v sredo 9.10.2013 okoli 22.ure. Drugi dan smo bili od dolge poti malo polomljeni, tako da smo se najprej naspali, si nabrali moči in naredili načrte za prihodnje dni.

Foto: Jana Šnuderl

STANJE V VRTCU

V petek smo obiskali dva vrtca ter šoli in se soočili z groznimi in nam nepredstavljivimi razmerami, v katerih vsakodnevno poteka pouk za najmlajše. Otroci ter učitelji so se nam predstavili, nam zapeli in zaplesali, ter so skušali prostovoljce naučiti njihovega plesa, v katerem enostavno nismo blesteli, smo pa se vsaj do solz nasmejali. V nedeljo nas je predsednik države Gambije presenetil z odločitvijo, da bo njihov verski praznik podaljšal in smo ugotovili, da smo iz tega razloga kar ves teden prosti. Nekoliko smo turistično raziskali Gambijo, preostali del tedna pa smo namenili spoznavanju tamkajšnjih družin in tako preživljali prelepe popoldneve ob druženju z lokalci in igranju z otroki. Le komunikacija z najmlajšimi je malenkost pešala, saj ne govorijo angleščine, tisto njihovo ˝kitajščino˝ pa prav sigurno nisem razumela, čemer smo se tudi večkrat nasmejali.

DRUŽENJE Z DOMAČINI IN PRAZNOVANJE NJIHOVEGA VERSKEGA PRAZNIKA

V sredo je sledilo praznovanje njihovega velikega verskega praznika, ki smo ga preživeli pri družini tedaj že našega prijatelja, Muse Faal, v enem najrevnejših predelih, vasi Barra. Pot tja je 100% garantirano doživetje. Tja se pride čez morje in sicer v velikih lokalnih lesenih čolnih. Seveda je praksa takšna, da so čolni 5x preveč naloženi, moški sedijo zgoraj, ženske pa pri dnu samega čolna. Na čoln pa prideš tako, da te moški nosač na kopnem naloži na˝štupo ramo˝ in te odnese po morju do čolna, na katerega potem enostavno splezaš. Sigurno nepozabna in neprimerljiva izkušnja. Praznik smo preživeli z Musino družino ob njihovih tradicionalnih običajih in jedeh. Ob tem prazniku družine, ki si to lahko privoščijo, žrtvujejo kozla, tako smo bili priča »kolinam«. Bilo je vse prej kot po pričakovanjih, zelo drugače od našega načina praznovanja.

Teden je minil hitro in že smo pričeli z našim delom v vrtcu in šoli MO-BETA. Delo z otroki je nekaj najlepšega. Ob delu z njimi doživiš prav vsa mogoča čustva. Znajo te nasmejati od srca, te osrečiti ali pa te tako razjeziti, da ne veš kaj bi sam s seboj kaj šele z njimi. Definitivno znajo biti pravi mali nagajivci ali pa največji srčki. V šoli smo sodelovali in pomagali pri pouku. Učili smo se osnov angleščine in matematike ter malo umetniško ustvarjali. Delali smo s kolažem, barvali z barvicami, voščenkami in vodenkami. Večina otrok se je prvič srečala s čopičem, tudi voščenk še nikoli prej niso videli. Skupaj smo peli, plesali, se lovili in igrali. Naučili smo jih tudi nekaj slovenskih pesmic in nekaj novih angleških. Preko našega prenosnika, usb interneta ter skypa klica, smo se s pomočjo zavoda FINI in njihovega mednarodnega projekta »POMAHAJMO V SVET«, srečali s slovenskimi vrtci. Otroci so se predstavili, si zapeli in si zaplesali ter si pomahali, učiteljicam pa so se zarosile oči ob tej nepozabni izkušnji in enem najlepših doživetij.

NOVO BOTRSTVO

Nedvomno je bilo neizbežno tudi to, da sem se zaljubila v deklico po imenu Fatima, ljubka mala bleferka, ki ti je v trenutku polepšala dan. S pomočjo svoje družine sem ji omogočila šolanje tako, da sem ji plačala letno šolnino, preko projekta BOTRSTVO društva Za Otroke Sveta. Zavezala  sem se k mesečni pomoči za malčico in njeno družino ter jim s tem vsaj malo olajšala trenutne okoliščine. Neverjetno je kaj lahko človek naredi s 17 eur na mesec, toliko namreč znaša mesečno botrstvo. Koordinatorka programa, je pred našimi oči podpisala tudi »varščino« za plačilo 50 šolnin saj je bilo vedno manj otrok v šoli, saj si starši enostavno ne morejo privoščiti stroškov za izobrazbo. No, jaz sem poskrbela za vsaj eno deklico in upam, da bo še več takih, ki bodo pomagali tem otrokom.

POTOVANJE TE SPREMENI IN OBOGATI

Tam, v nasmejani deželi Zahodne Afrike, spoznaš vrednote, ki so tukaj že davno pozabljene. Vsi so družina, vsi so skupaj. V Sloveniji soseda komaj pozdraviš. Tam pa so ljudje dnevno skupaj, se družijo, si pomagajo, se poznajo in so družina ne glede na kri. Otroci se igrajo na dvoriščih, lovijo po ulicah, kričijo in se smejijo. Počnejo to, kar smo počeli mi ko smo bili majhni, družijo se, brez računalnikov in brez elektronike. Tam ne srečaš ljudi z mrkimi in mračnimi obrazi, ki hitijo vsak v svoj dan in jih čas prehiteva. Tam so ljudje nasmejani in z oči jim sije upanje na boljši jutri in sigurnostjo, da živijo najbolje kar lahko, to je tisto kar jih dela srečne ne glede na dejanski način življenja.

Predzadnjo soboto smo organizirali kosilo z učiteljicami in skupaj smo preživeli odličen dan. Sprehajali smo se po plaži, se namakali v morju, skupaj kuhali, se pogovarjali in spoznavali razlike v kulturi. Prav smešno je kako velike so le te. Tam je moški lahko poročen z več ženskami, če jih le lahko preživlja, seveda pa praksa ni enaka teoriji, pri vsaki ženi pa preživi po 2 dni. Otroke si skorajda sposojajo, prva žena vzgaja otroka druge žene svojega moža, sestra ima več otrok, medtem ko jih druga nima, pa ji prva kar ˝podari˝ enega svojega in podobno. Kar nisem in nisem se mogla načuditi tej logiki in načinu kako so vzgojeni, v kakšnem duhu in veri. Učiteljice so nas presenetile z lepimi darili, pa tudi same smo jim podarile neke malenkosti.

Zelo vesela sem, da svojega časa tam nisem preživela kot turistka v hotelu s petimi zvezdicami. Drži, da sem videla tisto kar tam velja za luksuz, pa vendar sem svoj čas preživela z družinami in ob ljudeh, ki se soočajo z veliko manj, kot je pri nas minimum. Hiše so brez elektrike, brez tekoče vode, v eni sobi spi po 6 ali več ljudi, wc-jev ni, dvorišča pa smo nasmetena in umazana.  Cel mesec garajo za 10,15 ali pa 20  eur, zato da kupijo vrečo riža, ki jo potem jedo cel mesec, če le zaslužijo dovolj za to vrečo. In vendar te takoj in brez kakršnih koli zadržkov ali pomislekov sprejmejo za svojega in kot del družine. Čarobna in nepozabna izkušnja je preživeti čas ob teh ljudeh in ob delu z otroci, ter dati od sebe nekaj in prejeti veliko več na osebnostni ravni. Začneš cenit to kar imaš, začneš ceniti življenje in čas ter se truditi živeti in ne hiteti med monotonimi dnevi.

Mesec je šel naokrog in že smo se poslavljali v šolah in tudi brez kakšne solzice ni šlo. Doma sem šele kak teden, pa jih že pogrešam. Pot domov je bila dolga in žalostna, vse smo se zavedale kaj puščamo za seboj in v kakšen turoben svet se vračamo.

Resnično želim, da bi Društvu Za Otroke Sveta uspelo pri projektih, saj spreminjajo svet posameznikom kot tudi družinam. Hvala za nepozabno izkušnjo, resnično sem uživala v delu z vami in ob vas!

Prispevek je bil objavljen na Izlet Na Dlani.