Mama Afrika, hvala ti!

Še kako drži tisti rek: »Ko najmanj pričakuješ, se zgodi« –  tudi meni se je. Katja Kopinsek

Nekega popoldneva sem brskala po internetu in na Facebooku zasledila program »Potuj kot prostovoljec«, v okviru Društva Za Otroke Sveta. Niti za trenutek se nisem obotavljala, takoj sem poslala e-mail društvu in se prijavila za potovanje v Gambijo.

Od nekdaj sem si želela potovanje združiti s koristnim delom in Gambija je bila popolna destinacija za to. Preden sem se zares odpravila na pot, je bilo potrebno opraviti nemalo stvari – od cepljenj, usposabljanj, zbiranja idej in pisanja učnega načrta, zbiranja potrebščin za otroke… In potem je prišel dan D, ko smo se tri prostovoljke skupaj odpravile novim dogodivščinam naproti. Takoj smo ugotovile, da bomo odlično sodelovale, saj smo si bile od samega začetka zelo blizu, imele smo podobne misli in cilje. Ravno na ta dan sem praznovala tudi rojstni dan, tako da tega dne zagotovo ne bom pozabila. Kolikokrat v življenju dobiš rojstnodnevno tortico na letališču in večino le-tega preživiš v zraku? Mislim, da ne velikokrat. Pot do Banjula je bila dolga in naporna, tja smo prispele malo pred polnočjo. Na letališču, ki je bilo vse prej kot »zaspano«, sta nas pričakala naša gostitelja Urša in Musa. Pot do našega stanovanja ni bila dolga in postelja že dolgo ni bila tako zaželjena kot tisti trenutek.

Takoj naslednje jutro pa šok – očitna sprememba okolja me je doletela v trenutku, ko sem stopila iz stanovanja. Pot do bližnje menjalnice se je vlekla, saj je vse potekalo tako počasi, vsi na ulici te veselo pozdravljajo. Bila sem zmedena in obenem tako srečna, ko sem videla ljudi, nasmejane do ušes. Ja, Gambiji z razlogom pravijo dežela nasmejanih ljudi. Vsi te želijo ogovoriti, se s teboj pogovarjati, ponuditi še tisto malo, kar imajo. Nimajo nič, a dali bi ti vse, še tisto nič. To te postavi na realna tla in te naredi veselega, da dejansko še obstajajo tako skromni in velikodušni ljudje. Prvi prihod v vrtec je vsekakor posebna izkušnja. Učiteljice pritečejo do tebe, te objamejo, pozdravijo. Za njimi pa že vidiš male črne škrate, ki kukajo za njimi in te gledajo z veliki očmi. Malo poguma je bilo potrebnega, da so prišli do nas, ampak so se hitro sprostili, in že smo se vsi objemali in cartali. Otroci, ah ja, otroci so mi dali posebno energijo, posebne občutke, takšne, ki jih še nikoli prej nisem občutila.  Katja Kopinsek

V svojem razredu sva z lokalno učiteljico Rose imeli 22 otrok. Potrebovala sem dober teden dni, da sem si vsakega zapomnila po imenu, saj so se mi zdeli na začetku vsi zelo podobni. Ko enkrat poznaš vsa imena in vzpostaviš vsaj malo discipline, si »na konju«. Sem vse prej kot pa jutranji človek, zato je bilo vstajanje zgodaj zjutraj kar problem, ampak ko se spomniš, da te čaka 22 malih navihancev, ni problem vstati. In tako je bilo vsako jutro. Vstala sem z mislijo, da bo dan kot mora biti, poln novega znanja in veselja. Z Rose sva odlično sodelovali, sproti je prevajala v lokalni jezik, saj vsi otroci še ne razumejo in ne govorijo angleško dovolj dobro. Začeli smo pri osnovah, veliko smo barvali, peli, plesali, likovno ustvarjali, brali pravljice. Vsak dan je bil poseben in z vsakim dnevom sem se bolj navezovala na otroke. Vedela sem, da bo slovo zelo težko, in nisem se motila.

V prostih dneh, oziroma vikendih smo odkrivale druge plati Gambije. Obiskale smo Kachikally Crocodile Pool (krokodilji bazen), krokodile, za katere smo sprva mislile, da so umetni, saj nepremično ležijo na soncu z odprtimi usti. Vse smo zbrale dovolj poguma in šle čisto blizu, da smo krokodila pobožale, šele takrat ugotoviš, da je živ, da diha! Vse smo se vrnile v enem kosu. Tudi v Monkey parku je bilo zanimivo, saj so opice čisto udomačene in skačejo po tebi za ceno arašida. Sicer se opice sprehajajo tudi kar tako po ulici, včasih je kakšna prišla tudi čisto do stanovanja, tako da jih vidiš tudi, če parka ne obiščeš.  Katja Kopinsek

Najbolj mi je v srcu ostal obisk vasi Barra. Tam se čas res ustavi, vidiš svet takšen kot je, nič olepšan, nič kičast. Ljudje te sprejmejo z odprtimi rokami, otroci te objemajo in držijo za roke celo pot. Odšli smo obiskat družine sponzorjev in Musino družino. Tam nas je veselo sprejela njegova sestra, ki nam je tudi skuhala odlično kosilo. Z nami je prišlo polno vaških otrok, ki kar niso in niso odšli. Z njimi smo se igrale in jih na vso moč objemale, saj pri njih to ni nekaj samoumevnega, vsaj jaz sem tako razumela njihovo potrebo po bližini in dotiku. Kako malo je potrebno, da osrečiš in polepšaš dan ne enemu, ampak desetim otrokom. Sicer je pa do Barre zelo zanimiva vožnja, tja se namreč lahko pride samo s čolnom. Do čolna te nesejo na ramenih, in ker nisem najlažje sorte, sem bila precej živčna, kako bodo to izpeljali. Na moje začudenje so me dali na rame in nesli, kot da to ni nič posebnega. In za njih res ni bilo, saj so me potolažili, da tudi nekatere Afričanke niso najlažje. Pot nazaj smo si delili s kozami, saj je bil tisti trenutek to edini prost čoln, koze in »toubabi«(toubab v njihovem jeziku pomeni belec) v istem rangu, smo se hecali. Prosti čas smo prav tako preživljale na bližnji plaži, se sončile in pile zelo okusne smoothije. Našle smo tudi kafič, v katerem so imeli kar dobro kavo in pa brezplačen wi-fi – super! Vse tri smo se naučile afriško igro s fižolčki, katero smo potem igrale z domačini.

Moja velika želja se je uresničila, mama Afrika, hvala ti za neverjetno izkušnjo in nepozabne trenutke. V vsej tej pustolovščini je bilo ogromno čudovitih doživetij, občutkov, nekaj pa seveda tudi tistih žalostnih, ki te preprosto zabijejo na realna tla in te ne pustijo kar tako ravnodušnega. Vse to je enostavno potrebno doživeti, da človek lahko razume. In ja, tam nekje še obstaja nepokvarjen in skromen svet.Zagotovo se še vrnem, zaradi otrok, zaradi ljudi in nenazadnje tudi zaradi sebe!

Katja Kopinšek

Katja Kopinsek