MOJ MESEC V GAMBIJI

Prostovoljka Patricija Kragl

»It’s not for money, not for fame,
It’s not for any personal gain.
It’s just for love of fellow man,
It’s just to lend a helping hand.
It’s just to give a tithe of self,
That’s something you can’t buy with wealth.
It’s not for medals won with pride,
It’s just for the feeling deep inside.
It’s that reward within your heart,
It’s feeling you have been a part,
Of helping others far and near,
That makes you a VOLUNTEER.«
– Anonymous

Že od nekdaj je  v meni tlela želja, da enkrat obiščem Afriko, vidim nasmejane obraze, čokoladne oči od blizu. Da preprosto spoznam ta svet. Tako sem pred pol leta na internetu našla stran Za Otroke Sveta. Med brskanjem po njihovi spletni strani sem ugotovila, da društvo botrom omogoča stik z otrokom preko skypa, te obveščajo o njegovem uspehu v šoli in na sploh, kaj se dogaja z otrokom. Svojega varovanca pa lahko tudi obiščeš. Všeč mi je bilo dejstvo, da bom točno vedela kdo bo dobil mojih 17 evrov vsak mesec. Tako sem odločila, da postanem botra enemu izmed otrok, z željo, da ga nekega dne obiščem.

Nekaj mesecev kasneje sem na Facebook strani Potuj kot prostovoljec  videla, da se bo izvajal poletni tabor in za sodelovanje potrebujejo še nekaj prostovoljcev. Takoj sem se odločila, da grem. Želja po objemih, dotikih, pomagati in dati del sebe tem otrokom je bila tako močna, da sem brez razmišljanja pisala koordinatorju prostovoljcev in se dogovorila za termin. Preživela bom čisto svoj mesec v Gambiji. Nikoli v življenju še nisem bila bolj prepričana, da si neke  stvari želim tako, kot tole prostovoljno delo v Gambiji.

Prišel je čas za odhod,  na žalost sem morala veliko svoje energije porabiti za prepričevanje svojih sorodnikov, prijateljev in znancev, da v Gambiji ni Ebole in nevarnosti, da zbolim in da bom imela kaj jesti, čeprav bom v Afriki. 

In tako je v poznih večernih urah »sveta trojica« kot smo se poimenovale z mojima sopotnicama prispela na vroča afriška tla. Obdal me je občutek veselja in sreče, da sem res tam.
Naslednjo jutro smo se odpravile v šolo. Ko smo stopile skozi vrata, so k nam pritekli otročki. Vsak se nas je želel dotakniti, objeti in pozdraviti. Ko bi le imela tako velike roke, da bi vse naenkrat lahko vzela v objem. Prvi dan je bil namenjen spoznavanju razredov, otrok in načina dela. Že ob sami predstavitvi razredov sem začutila pozitivno teh otrok in učiteljev. Vsi so plesali, peli, učitelj je igral na bobne. Noro! Naslednji dan smo prostovoljke pričele z delom v svojem razredu. Dan smo začeli z jutranjim krogom kjer smo zapeli pesem »Hello, hello« in se pozdravili med sabo, ugotovili kateri dan v tednu in datum je, kakšno imamo vreme. Nato smo se učili stvari glede na temo tistega tedna. Ob 11.00 je sledila malica, ki so jo omogočili znanci, prijatelji nas prostovoljcev. Malica je bila zagotovljena za vsakega otroka. Otroci so bili malice veseli, saj je nekaterim le ta predstavljala edini topel obrok v dnevu. Pojedli so vse, ostalo ni zrno riža. Nihče izmed otrok ni rekel: »Jaz pa to ne jem, meni pa to ni dobro«.  Hvaležni so bili za hrano, ki so jo dobili. Kljub temu, da so riža in tapalap verjetno že siti. Večkrat sem se spomnila na naše otroke in njihovo pritoževanje, da oni pa tega ne marajo. Učenci so nato imeli čas za igranje. Zelo radi so se igrali z žogo, vlekli vrv, plezali in seveda ne malokrat se je zgodilo, da je kdo padel, se udaril, stepel. Vendar so to rešili vse sami med sabo. Nihče ni prišel do nas in rekel: »Učiteljica, mene je pa ta udaril«. Prav tako ni bilo v šolo staršev, ki bi se jezili, zakaj je nekdo udaril njegovega otroka.  Ti otroci so pravi borci, po drugi strani pa male »carte«, ki so se vsak dan radi vračali v naše objeme. Po malici so bili že utrujeni, zato smo po navadi uro namenili ustvarjanju, petju ali igranju. Ob 13.00 je zazvonil zvonec. Prijetno utrujeni od dela in vročine, ki je nismo navajeni smo se odpravili domov.

Naše delo je potekalo od ponedeljka do petka. Vikend pa je bil namenjen raziskovanju Gambije. Ogledali smo si veliko stvari in se odpravili na različne izlete. Najbolj vesela sem bila srečanja z opicami, ki so moj drugi razlog, zakaj sem si želela v Afriko. Drugače pa sem  v prav vsakem kotičku Gambije uživala, navduševali so me ljudje, ki so bili prijazni in so  nas vedno lepo sprejeli. Na svojih izletih smo bile vedno obkrožene z otroki in nenehnem kričanju za nami : »TUBAB, MINTI, MINTI!« Seveda smo se oborožile z bomboni, ki smo jih veseljem delile med njih. V spomin se mi je vtisnil dogodek, ko sem dala bombon punčki, ona pa je z dvignjeno roko tekla domov, se smejala, kričala. Kako malo je potrebno, da nekomu narediš dan lepši.

V prvem tednu svojega bivanja v Afriki smo se odpravili na obisk k mojemu varovancu Dodouju. Spoznala sem njegove starše in razmere, v katerih živi. Ko smo prišli, je bil zadržan in si je verjetno mislil, kaj hočem od njega, vendar se je vse spremenilo v naslednjih tednih. S starši smo se dogovorili, da bo deček hodil z nami na poletni tabor. Vsako jutro smo ga na poti pobrali in dopoldan je preživel z  nami v šoli. Tako sva bila veliko časa skupaj in spletla sva prav posebno vez. V šoli se je hitro vklopil med ostale otroke, a še vedno je veliko časa hotel preživeti z menoj. Postal je kar malo zaščitniški in zgodilo se je, da je ostale otroke naganjal stran od mene. Ko začutiš to hvaležnost otroka in cele družine, ti res ni težko pomagati. Družina je bila vesela in se mi večkrat zahvalila.

In tako je minil mesec dni v črni Afriki. Moj mesec, mesec, ki mi je dal ogromno. »Naužila« sem se teh otrok, njihove razposajenosti, njihovih iskrenih objemov. V tem mesecu sem srečala veliko izjemnih ljudi. Vsi živijo v slabih razmerah ampak oni so SREČNI.  SREČNI so s tem, kar imajo, da imajo drug drugega. Z nasmehom nas je zjutraj pričakal vratar, sledil mu je nasmeh taksista, ki ni tarnal, če nas je moral malo počakati, v šoli so se že pri vratih smejale učiteljice, ko so nas zagledale in hitele spraševati kako smo. Kljub težavam, revščini so ti ljudje prav vsak dan nasmejani.  Joj, kako zelo pogrešam to v našem belem svetu!  Naučila sem se, da se da skromno živeti in se ni potrebno nad vsako stvarjo pritoževati. Pa kaj, če poči guma, če te dobi dež na poti v trgovino, kaj če zmanjka elektrike in vode. NO PROBLEM. Navdušila me je Gambija, njihovi ritmi, smisel za ples. Uživala sem prav na vsakem mestu, kjer sem bila in z vsakim človekom, ki sem ga spoznala. Hvala ostalim puncam za super družbo, še posebej moji cimri. Hvala Urši in Musi, ki sta začela s projektom in nam s tem omogočila spoznati ta del sveta. Izkušnja, ki bi jo predlagala vsakemu, ki ga veseli delo z otroki in ga mika spoznavanje nove kulture.

Menim, da mi je obisk Gambije kot prostovoljki preko društva Za Otroke Sveta dal veliko več kot, če bi jo obiskala kot turist. Kot turist sigurno ne spoznaš države z istega zornega kota. Ne moreš se kar pojaviti na dvorišču tamkajšnjih prebivalcev, ne ješ odlične domode pri domačinih in sigurno se ne počutiš tako varno kot, takrat, ko veš,  da imaš ob sebi za vsako stvar na razpolago Uršo in Muso. HVALA VAMA!

Patricija Kragl

Prostovoljka Paricija Kragl