MOJ NEPOZABEN MESEC V GAMBIJI

V življenju sem prišla do točke, ko sem se odločila, da želim v tujino. Da želim videti in doživeti, kako živijo ljudje izven Slovenije, mogoče celo izven Evrope. Začela sem zbirati različne informacije. Čisto po naključju sem odkrila organizacijo Društvo Za Otroke Sveta in njihov program Potuj Kot Prostovoljec. Pregledala sem njihovo spletno stran, se popolnoma navdušila in v trenutku vedela, da je to tisto, kar sem iskala.  Da je Afrika tista celina, ki jo hočem spoznati. Spoznati ljudi, ki tam živijo, njihovo kulturo in navade. Hkrati pa sama nekaj prispevati k njihovi lokalni skupnosti. In seveda je Gambija – dežela smeha, sonca in veselja, bila popolna izbira. potuj kot prostovoljec

Pot je bila dolga in naporna, sicer brez zapletov, ampak kljub temu sem bila vesela, ko sem na letališču zagledala znan obraz. Bila sem utrujena, ampak zelo prijetno presenečena, da so me, kljub pozni uri, ostale prostovoljke pričakale in mi zaželele dobrodošlico. Za klepet nismo imele energije. Postelja je bila edino, kar sem si v tistem trenutku želela.

Naslednji dan sem prvič šla v vrtec. Prvi obisk vrtca ne bom nikoli pozabila. To je res edinstvena in nepozabna izkušnja. Ko sem stopila na dvorišče, sem najprej zagledala velik plakat z napisom »Welcome Urška«. Pri srcu mi je postalo prijetno toplo. Najprej so me pozdravile učiteljice, me objele in mi zaželele dobrodošlico. Hkrati pa se je ob meni nabralo ogromno otrok. Vsi željni pogleda, nasmeha, dotika in pozornosti. Ti otroci ti dajo res posebno energijo. Pokažejo ti, kako malo je potrebno, da nekomu polepšaš dan.  Šla sem v vsak razred in prav v vsakem razredu so mi zapeli pesem dobrodošlice in ostale pesmi, ki jih poznajo. Težko opišem takratne občutke, ampak bila sem popolnoma presenečena.

V vrtcu sem delala v skupini Nursery 2, kjer so otroci stari 4 in 5 let. Zelo zabavno je bilo, ko sem dobila seznam otrok in sem morala preveriti njihovo prisotnost. To je bilo smeha, saj sem imela kar nekaj težav z izgovarjavo imen. Da sem osvojila njihova imena in jih znala pravilno izgovoriti, čeprav priznam, da mi je en priimek delal »preglavice« vse do konca, sem si njihova imena prepisala, napisala izgovarjavo in doma vadila.

V razredu sem občutila trenutke sreče, smeha in veselja. Hkrati pa tudi občutke razočaranja. Ko sem ugotovila, da moja skupina ne pozna osnov, kot je narisati krog ali kvadrat, znajo pa mi povedati abecedo in številke do 20, čeprav večina črk in številk ne prepozna, sem se odločila, da začnem delati na osnovah. Začeli smo z učenjem barv. Ko  sem videla napredek in mi je večina otrok po enem tednu neprestanega ponavljanja »yellow, yellow, yellow« poznala rumeno barvo in jo tudi v okolju prepoznala, so bili moji občutki nepredstavljivi. Bila sem ponosna, tako na otroke, kot tudi nase.

Da so afriški otroci res nekaj posebnega in drugačni od naših »evropskih« otrok, dokazuje tudi dejstvo, da kljub temu, da so v tem času, ki sem ga preživela v Gambiji, bile 14-dnevne počitnice, so otroci vseeno prihajali v šolo. Naš prvotni plan je namreč bil, da delamo v majhnih skupinah, z največ 5 otroki, ki v razredu potrebujejo največ pomoči in podpore. Vendar, ko so nas tudi ostali prosili, če lahko prihajajo v šolo, te prošnje nismo mogle zavrniti. Tako smo vsak dan imele v šoli približno 50 otrok, ki so v šolo prihajali z veseljem in željo, da se naučijo nekaj novega, da preživijo čas v družbi ostalih otrok in nas.  Mislim, da si kaj takšnega pri nas sploh ne moremo predstavljati. V Afriki pa je žal veliko takšnih otrok, ki v šolo ne morejo, saj starši ne morejo plačati šolnine. Tako velikokrat vidiš otroke iz ulice, ki kukajo skozi vrata vrtca. V času počitnic, smo tudi njim omogočili, da so se igrali in zabavali z nami. Verjetno teh trenutkov ne bodo nikoli pozabili. Me pa prav tako ne.

Kadar nismo bile v vrtcu, smo spoznavale Gambijo. Sprehajale smo se po neskončni peščeni plaži, kjer smo si privoščile slastne, sveže iztisnjene sadne sokove. Obiskale smo Kachikally Crocodile Pool (krokodilji bazen), kjer smo sprva mislile, da so krokodili umetni, saj nepremično ležijo. Vendar, ko se je eden premaknil,  sem se kljub zagotovilom, da krokodili niso agresivni in napadalni, saj dobijo ogromno količino hrane, z obotavljanjem enemu približala in se ga dotaknila. Prav tako smo obiskale vas Barra. Obisk te vasi je vsekakor posebno doživetje, že zaradi same poti, saj te moški na svojih ramenih nesejo do čolna. Ko prideš v samo vas, spoznaš  pravo Afriko. Ljudje že v mestu živijo skromno. Tukaj živijo še bolj skromno, vendar te kljub temu sprejmejo z odprtimi rokami, so nasmejani, topli, prisrčni in veseli. V prostem času smo obiskale tudi Craft Market, kjer smo se preizkusile, kako dobre smo v pogajanju cen, se spoprijateljile z domačini in z njimi pile čaj ter igrale na bobne, igrale igro s fižolčki in se zabavale.

Mesec v Gambiji je mesec, ki ga ne bom nikoli pozabila. Veliko truda, časa in energije sem vložila v same priprave, vendar, ko sem zagledala veselje na otroških obrazih, njihove nasmejane in razigrane oči, sem vedela, da sem sama dobila še veliko več. Dobila sem izkušnjo polno nepozabnih trenutkov!

Urša Pepelnik

Potuj Kot Prostovoljec