NE PRIČAKUJ NITI HVALA!

Kaj nas Gambijci, prebivalci ene izmed najbolj revnih držav na svetu, lahko naučijo o humanitarnosti?

Marsikdo iz t.i. razvitega dela sveta najprej pomisli na to, da revni prebivalci ne pomagajo drugim oziroma, da nimajo možnosti, saj še sami nimajo dovolj. Res je, da nimajo veliko. Nekateri skoraj nič. Vendar to ni razlog, da ne bi pomagali. Velikokrat smo lahko zaradi svojih prepričanj, nepoznavanja razmer in občutka večvrednostnega položaja nad nekom, ki je materialno revnejši, prikrajšani za velika spoznanja. Solidarnost ni povezana s finančnim položajem, poklicem, položajem v službi, avtomobili, s katerimi se vozite, bivališči v katerih živite, barvo kože ali v kaj verjamete. Solidarnost povezujemo s kulturo, vzgojo in moralnimi načeli družbe.

Običajno se ljudje odločajo za pomoč drugim zato, ker jih to osrečuje, dviguje samozavest, na splošno izboljšuje počutje in pozitivno vpliva na zdravje. Nekdo se odloči tudi za to, ker ima ogromno prostega časa, se počuti osamljeno, ima morda osebne težave, probleme z zdravjem ali enostavno dober ekonomski status, ki mu omogoča finančno pomagati. Obstajajo pa tudi taki, ki sem jim je v življenju zgodilo nekaj hudega in s svojo zgodbo ter izkušnjami pomagajo drugim, ki so se znašli v podobi situaciji. Nekaterim pa je skrb za druge položena že v zibelko.

Slednje velja za večino Gambijcev, ki se praktično ne zavedajo, da  izvajajo humanitarna dejanja vsak dan, celo leto, vse življenje. V to jih vodi vera, muslimanska ali krščanska, ki ljudi uči, da je potrebno materialne in nematerialne dobrine stalno deliti. V to jih vodi tradicija in kultura, vzgoja, visoka moralna načela, spoštovanje do soljudi, še posebno starejših. To je njihov način življenja. Za to ne prejmejo nobenih nagrad, priznanj ali drugih odlikovanj. Običajno niti zahvale. Takim dejanjem nihče ne posveča posebne pozornosti, saj je to del vsakdanjika.

Foto: Sara Tavčar

Foto: Sara Tavčar

Verjetno se že sprašujete o tem na kakšen način pa so solidarni eden do drugega. Glede na njihov ekonomski položaj, je jasno, da so omejeni pri deljenju materialnih dobrin. Kljub temu so tudi pri teh dejanjih v veliki prednosti pred prebivalci iz precej bogatejših držav. Zakaj je temu tako?

Gambijci ne delijo ali podarjajo stvari revnejšim, ker bi imeli vsega preveč ali bi imeli nekaj “viška”. Oni z družino, sorodniki, neznanci delijo stvari, ki jih imajo. Skleda riža, ki so jo gospodinje pripravile za kosilo se vsak dan deli na vse, ki so tisti trenutek na dvorišču. Pa naj bo to družinski član, sosed, daljni sorodnik ali popolni neznanec. Toliko kolikor je, toliko se bo razdelilo. In če to pomeni, da vsak dobi le 3 pesti riža, bo temu tako. Po njihovem mnenju je bolje, da vsak dobi 3 pesti riža, kot, da dva ne bosta tisti dan jedla ničesar. In ne, ne omenjamo tega, ker se to zgodi dva krat na leto. To se dogaja vsak dan.

Otroci, fantje in dekleta, ki še niso poročena, starejši ljudje, osebe brez službe – ni pomembno kdo, je lahko pri eni družini deležen kosila tudi več let, brez, da bi pri tem karkoli prispeval. Po njihovem mnenju ne gre za izkoriščanje tistih, ki garajo, da zaslužijo 30€, 40€ ali 50€ na mesec. Gre za podarjeno priložnost, da nekomu lahko pomagaš, pa tudi če je le pest riža. To za njih predstavlja del povsem običajnega vsakdanjik. Enostavno verjamejo, da vse kar imajo ali dobijo, morajo deliti z drugimi. In na celotno zadevo ne gledajo v smislu, da bodo njihovi lastni otroci zaradi tega prikrajšani za karkoli v življenju. Njihovo mnenje je ravno obratno. Verjamejo, da je to najboljše, kar lahko otrokom podarijo za lepšo prihodnost. Denar, ki ga zaslužijo, ne zapravljajo za igrače, draga oblačila, potovanja, itd. Dovolj je, da imajo možnost, da hodijo v šolo, imajo osnovna oblačila in hrano.

Ob praznikih še posebno poskrbijo za revne. Človek se ob tem resnično zamisli kam je nas pripeljal ta materialni svet. Veste kako otroke obdarujejo ob največjih praznikih? S kosom “novega” oblačila, ki v 90% ni novo ampak kupljeno na tržnici z rabljenimi oblačili ali izdalano iz blaga od mamine stare obleke. To je vse kar otroci prejmejo in se tega izredno razveselijo. Na žalost pa vsi nimajo možnosti otrok obdariti niti s kosom oblačila. Tukaj pa se Gambijci ponovno izkažejo v humanitarnosti, saj se zares potrudijo, da tudi sosedovi otroci dobijo “novo” oblačilo. V kolikor jim ga ne morejo kupiti, pa jim podarijo rabljeno oblačilo od svojega otroka, ki pa bo za drugega otroka kot novo.

Prebivalci muslimanske vere, ki si ob praznikih lahko “privoščijo” zakol živali, bodo meso VEDNO delili na 3 dele. 1/3 bodo podarili najbolj revnim, 1/3 sosedom in 1/3 mesa bo ostala doma. Delijo si tudi riž, sladkor in olje. Prebivalci krščanske vere prav tako ob vseh praznikih delijo hrano med sosede, prijatelje, sorodnike in revne.

_dsc0649s

Poleg hrane, si delijo tudi oblačila in obutev, ki jo kupijo na tržnicah, kjer prodajajo rabljene stvari. Le redki si lahko kupijo kaj novega. Kljub temu, da so nekatere stvari že precej rabljene, ne bodo pozabili eden na drugega. Oblačila in obutev izkoristijo do konca. Kar pomeni, da ko se oblačila začnejo trgati, jih porabijo za doma. Ko se na primer majica še komaj skupaj drži, jo bo gospodinja uporabila za čiščenje. In šele ko je popolnoma uničena, jo bodo odvrgli. Tako je tudi z obutvijo. In ponovno naj poudarimo, da ne gre za osamljene primere. To velja za večino ljudi in večino primerov.

Foto: Sara Tavčar

Foto: Sara Tavčar

Še bolj pa se njihova solidarnost kaže pri nematerialnem deljenju. Kot ljudje, so Gambijci izredno družabni, zelo povezani med seboj in pogosto dajejo občutek, da so ena velika družina. Skrb za otroke in starejše je velikokrat stvar skupnosti. Zelo redki so primeri, da bi mama samohranilka nekje živela popolnoma na samem z enim, dvema ali tremi otroki. Največkrat živijo v skupnostih in si med seboj vedno pomagajo. Skrb za otroke je skupna. Če ima ena obveznosti v mestu, bo druga popazila na otroke. Tretja bo skuhala. Četrta bo oprala perilo. V skupnostih, kjer je po več družin skupaj, imajo določen urnik gospodinjskih opravil. Po dvenih določijo kdaj kdo kuha, pere, lika,… Običajno se menjajo na dva dni. Tako se malce razbremenijo. Ženske, ki hodijo v službo, so običajno zadolžene za kuhanje samo ob prostih dnevih. Za vse ostale dni so za kuhanje zadolžene druge gospodinje. Mame so, kljub večjemu številu otrok, včasih manj obremenjene kot ženske, ki so za vse same z enim ali dvema otrokoma v Sloveniji. Res je tudi, da se pri vzgoji otrok v Gambiji, veliko manj časa posveti individulanem ukvarjanju z otroki. Otroci “poskrbijo” eden za drugega. Starejši bratci in sestrice, sestrične, sosedi zelo lepo ravnajo z mlajšimi, jih pomagajo preoblačiti, hraniti in se z njimi igrajo, brez igrač in moderne tehnologije.

Foto: Sara Tavčar

Foto: Sara Tavčar

Zelo izrazito je tudi deljenje bivališč. V primerjavi s Slovenijo, kjer ogromno ljudi živi v velikih in manjših stanovanjih in hišah, bi na enaki površini v Sloveniji živelo najmanj 2 x več ljudi. V hiši z dvema spalnicama, sobo za goste, likalnico in dnevno sobo, bi v Gambiji živelo najmanj 12 ljudi in več. Tudi v stanovanju z eno spalnico in dnevno sobo, kjer v Sloveniji bivata običajno 2 osebi, ponekod do 4, bi v Gambiji imelo dom tudi do 8 oseb. Zelo redko se zgodi, da ima otrok ali odrasla oseba svojo sobo. Ljudje spijo praktično povsod, tudi na hodnikih. Kjer ni postelj, spijo na tleh. V Sloveniji pa je postalo povsem normlano, da “stari in mladi” ne grejo skupaj. Vsaka družina v svojem domu, skoraj vsak otrok mora imeti svojo sobo, včasih že svoje nadstropje. To je tudi vzrok, da so družine vse manj povezane. Stari starši se ne smejo več vtikati v vzgojo. Otroke dobijo v varstvo zelo redko. Starše v določenem obdobju začne skrbeti kaj se bo, ko onemorejo, zgodilo z njimi. Mame so, kljub “napredku”, še vedno v večini same odgovorne za vzgojo otrok in gospodinjstvo.

Pri tem pa je morda neobičajno za razviti svet še to, da ne glede na to ali je bivališče v lasti družine ali morajo zanj plačati najemnino, sprejmejo odrasle in otroke, ki zaradi kakršnekoli situacije nimajo svojega doma, brez pogojev. Pogosto otroke, ki živijo v vasi, pošljejo k sorodnikom v mesto zaradi boljše dostopnosti do izobrazbe. Besed “nimamo dovolj prostora”, “ne moremo skrbeti zanj/o” ali “to ni možno”, praktično ne obstajajo. Če pokliče stric iz vasi in sporoči, da pošilja svojega otroka, da v mestu dokonča izobrazbo, sta med možnimi odgovori le, kdaj in kam ga gredo iskati. V veselje jim je, da po svojih močeh prispevajo k boljši prihodnosti otrok, svojih in tujih.

Foto: Sara Tavčar

Foto: Sara Tavčar

Tudi z odraslimi je tako, še posebno ko gre za mladega fanta ali dekle, ki še nima svoje družine in običajno tudi službe. Več let so lahko pri eni družini brez, da bi finančno prispevali za stroške. Družine poskrbijo, da imajo vsaj en obrok na dan, da imajo osnovna oblačila in obutev. Ker ti mladi fantje in dekleta ne morejo družini, pri kateri živijo prispevati finančno, pa so v veliko pomoč pri vseh ostalih opravilih. Še posebno deketa pomagajo pri vsakdanjih gospodinjskih opravilih kot so kuhanje, ročno pranje perila, likanje, pomivanje posode, čiščenje dvorišča in notranjih prostorov. Prav tako so pomembni pri vzgoji in negi otrok. Fantje običajno pomagajo pri opravilih za katere jih zadolžijo možje. Gre za razna popravila, obveznosti v mestu, kuriska opravila, plačevanje elektrike, ki običajno od človeka zahtevajo dolgo čakanje v vrsti, spremstvo otrok do šole ali zdravnika v primeru zdravstvenih težav, dvigovanje bremen, pomoč pri zidanju,… skratka vse kar mož ne more opraviti, ker je v službi.

Si predstavljate, da ste finančno v veliki stiski, nekdo, ki ni vaš otrok niti najbližji sorodnik, pa pri vas živi več let, ne da bi finančno karkoli prispeval? Poleg tega pa morate zanj poskrbeti za hrano, oblačila, obutev in druge osnovne dobrine?

Tako je v Gambiji. Takih primerov je na tisoče. In ali veste kaj je pri tem najlepše? Da gre za iskreno solidarnost za katero ne prejmejo niti hvala! Gre za humanitara dejanja v najbolj prvinski obliki. Gre za nesebična dejanja v zameno za katera ne pričakujejo NIČESAR. Ne pričakujejo, da jih bodo zaradi tega bolj spoštovali, da bodo postali njihovi dolžniki, da se jim bodo zasvetile oči, da bodo skakali in kričali od veselja, da jih bodo kovali v zvezde, itd. To je del njihovega življenja. Biti solidaren vsak dan, ne glede na finančno stanje, kajti oni ne razmišljajo o tem kaj bi morali imeti, da bi lahko dali. Oni razmišljajo o tem, kako lahko pomagajo s tem kar imajo. Pa če je to le pest riža, par čevljev ali del strehe nad glavo.

Foto: Sara Tavčar

Foto: Sara Tavčar

Njihova solidarnost preprečuje umiranje od lakote, brezdomstvo in beračenje. Zaradi močne kulture deljenja in sočutja do soljudi v Gambiji skorajda nimajo sirotišnic. Obstaja ena ali dve, katerih delovanje je pod vprašajem in budnim očesom pristojnih organov, saj so bile odkrite nepravilnosti. Sirotošnice so žal v številnih afriških državh nastale kot odgovor na “povpraševanje” tujcev/belcev.

Foto: Sara Tavčar

Foto: Sara Tavčar

Skupaj z njimi želimo nadaljevati to pot solidarnosti brez pričakovanj. Izboljšanje standardnih življenjskih razmer vidimo v nudenju možnosti za izobraževanje in deljenju nematerialnih dobrin. To so izkušnje, poklicna znanja, mentorstvo, motivacija, spodbuda, psihična podpora, prijateljstvo, povezanost.

Pri večletnem delovanju smo se naučili, da s spodbujanjem kratkoročnih rešitev v obliki enkratne finančne pomoči, lahko naredimo več škode kot koristi. Tiste, ki prejemajo, pa potiskamo v apatičnost, jim zbijamo samozavest in povečujemo potrebo po finančni pomoči iz tujine. Pri takih dejanjih gre največkrat za osebno zadovoljstvo tistega, ki daje. Misel na dolgoročno podporo, pa ostane na ramenih tistih, ki s temi ljudmi živijo in delajo.

Ker pa je naš namen zelo jasen, bomo od sedaj naprej vlagali ves trud v to, da jih spodbudimo, da se naučijo loviti ribe. Vsaka naša dejanja bodo premišljena in fokusirana na dolgoročne rešitve. Vse naše ideje bodo odobrene s strani Gambijcev. Prisluhnili bomo njihovim predlogom in znanju, ki ga imajo veliko vendar si ga večkrat ne upajo izraziti.

Do izgradnje karierno-izobraževalnega centra, za katerega še vedno zbiramo sredstva, bomo pričeli z uvajanjem določenih izobraževalnih dejavnosti, ki bodo podprta s strani gambijske univerze. lokalnih skupnosti in podjetij. Domačini pozdravljajo naš način dela in se veselijo sodelovanja s slovenskimi prostovoljci.

Naši skupni cilji so povečati delež pismenih, zmanjšati podhranjenost, izboljšati življenjske razmere, zagotoviti poklicna izobraževanja, vplivati na izboljšanje kvalitete zdravstvenih storitev, itd. Koncept delovanja temelji na potrebah Gambijcev. V njihova življenja ne bomo uvajali zahodnjaških metod, ki v Afriki ne bodo fukncionirala. Posluževali se bomo tradicionalnih metod, katerim bomo dodali ščepec znanja. Bolj kot to, pa jih bomo spodbujali, da spremembe in izboljšave uvedejo sami, postanejo bolj samozavestni, se začnejo zavedati, da zmorejo in da za uspeh ne potrebujejo navodil iz t.i. razvitega sveta. Pozdravljamo sodelovanje, ne pa poseganje v kulturo, vero, tradicijo in običaje!

In naj vas za konec povabimo k solidarnosti po gambijsko. Pomoč drugim je čudovita stvar a le če je iskrena in pride iz srca, v zameno ničesar ne pričakujete (niti hvala) in ne čakajte na to, da boste imeli več, da boste nekomu nekaj podarili. Za spodbudo, lepo besedo, motivacijo, znanje, pomoč pri učenju, pogovor z nekom, ki je osamljen, ne potrebujete denarja. In če boste otroku kupili eno igračo manj in se boste za to odpeljali 100 km od vašega doma, da boste drugemu otroku pomagali pri učenju matematike, boste največ naredili ravno za sebe in vašega otroka.

Ne pozabite, da dajanje še nikogar ni osiromašilo!

Foto: Sara Tavčar

Foto: Sara Tavčar

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>