MESEC NEPOZABNIH IZKUŠENJ

Nepozaben, prekratek a vendar čudovit mesec poln nepozabnih izkušenj in doživetij… Tako nekako v le nekaj stavkih odgovorim ljudem, ki me vprašajo, kakšen je bil moj mesec v Afriki.

Kot veliko ostalih prostovoljk, sem tudi jaz imela veliko željo oditi v Afriko. Niti predstavljala si nisem, da se mi bo želja izpolnila že letošnje poletje.
Na mednarodno letališče Banjul sem priletela v nočnih urah in naslednji dan, smo z ostalimi prostovoljkami ter Uršo obiskali šole v bližini.

Moj prvi dan v šoli Mo Beta je potekal z velikim zanimanjem. Opazovala sem učilnice, ki so pravo nasprotje našim-puste s premalo mizami in stoli (če bi temu sploh lahko tako rekli), ter seveda otroke vesele in nasmejane. Učilnice so res pomankljivo opremljene, človek kar pomisli, da je učenje v njih neizvedljivo.

Prostovoljke smo se odločile, da vsem otrokom naredimo preizkusni test znanja, na podlagi katerega bomo otroke razdelile v skupine, glede na znanje. Jaz sem imela skupino starih 6-8 let. Kljub temu, da nimam nobenih izkušenj z vodenjem pouka, sem se ujela v ta način dela. Afriški otroci so izjemno pametni, nadarjeni in iznajdljivi za svoja leta in nemalokrat sem bila presenečena nad njihovim znanjem. Pri šestih letih morajo znati govoriti materni jezik in angleščino. Zelo rada sem imela šolske odmore. Takrat smo se večinoma objemali z otroki in se igrali. Spomnim se dekleta, ki je vsak odmor prodajalo otrokom ”malico”. To je bila večinoma kot neka gosta rdeča juha ali pa posušeni kruh s sladkorjem, ki ga nato otrokom daje na koščke papirja in tudi sama sem poizkusila to. Bilo je zelo dobro  in kljub temu, da naj bi se zaradi morebitnih težav pazili lokalne hrane, zaradi nje nisem imela nobenih težav.

 

prostovoljstvo Afrika

Kmalu po mojem prihodu sem spoznala tudi svojo varovanko. Ljubko princesko po imenu Jabou. Stara je 3 leta in hodi v zasebni vrtec višjega standarda (vrtec, kjer je točno določeno število otrok in otroci veliko bolj napredujejo). Z njeno učiteljico sem govorila o dekličinem napredovanju in pokazala mi je teste, ki jih pisno ali pogovorno deklica reši sama. Bila sem zelo pozitivno presenečena, ko sem videla da zna zelo lepo napisati, pogovorno našteti določene stvari, in tudi seštevati. Bila sem tudi na obisku kjer Jabou živi s svojo mamo. Imata zelo majhno sobico, v kateri skupaj spita na eni postelji, kar pa je tudi edino, kar imata. Jabou je bila sprva zelo sramežljiva, ko pa sem jo vzela k sebi, kjer sem stanovala, se je razvedrila in postala zelo živahna. Spomnim se trenutka, v katerem mi je nevede pokazalo kako zelo smo lahko zadovoljni in hvaležni za stvari, ki so nam v našem življenju popolnoma logične . Ker se je mudilo na stranišče, sva odšli do našega stranišča in za tem sem potegnila vodo. Skoraj sem planila v jok, ko sem videla da se deklica igra z ročico, ki je namenjena potegovanju vode. Prvič v življenju je videla to stvar in bilo ji je zelo zanimivo.

Jabou & Greta

Jabou & Greta

V Afriki sem doživela tudi deželo, ki jo lahko vidimo v dokumentarnih filmih. Odpravili smo se na 4 dnevni izlet. Čeprav ob izletu pomislimo na naš razkošen udoben avtobus, je tam stvar zelo drugačna. V starem malem kombiju se nas je peljalo 11. Bilo je zelo neudobno in bili smo po domače rečeno natlačeni, kot sardele v konzervi. Vročina je bila takrat zame resnično prehuda. Kljub temu, smo se imeli zelo lepo. Obiskali smo vas Barra na dan, ko so muslimani prekinili svoj post in imeli odlično kosilo pri družini Uršinega moža. S prijateljico Sandro sva od ostalih sodelavcev prejeli denar, ki so ga zbrali. Strinjali sva se, da ga razdeliva domačinom in mislim, da bolje porabljenega denarja v svojem življenju ne bom doživela. Občutek nekomu pomagati brez pričakovanja in kakršnegakoli povračila, je neopisljiv. Stiski rok ob besedah God bless you, neskončne zahvale in objemi so bili tako čustveni, da jih nikdar ne bom mogla opisati in deliti z vami.

botrstvo

Pot smo nadaljevali v druge vasi in si ogledali njihove zanimivosti.
Odšli smo na Safari v Senegal, bili na čolnu in opazovali podvodne konje, imeli družabni večer v vasi, kjer so ženske plesale na ritme Afriškega bobnanja, imeli izlet na čolniču po reki, v kateri so krokodili, videli ogromno vrst različnih ptic..
Zelo všeč mi je bil tudi dan, ko smo se s kolesi odpravili do naravnega rezervata. Čudovit občutek je kolesariti po tej suhi deželi, med avtomobili, ki neprestano trobijo, zavijati v uličice domačinov in peljati po popolnoma razriti poti. Bilo mi je zelo všeč in z našim petjem med kolesarjenjem, smo to zelo jasno pokazali. Najlepši kraj, ki smo jih obiskali, pa je bil gozd Makasuto. Z čolničkom na vesla nas je starejši gospod peljal po vijugasti reki. Tam smo videli otroke ob obali, kako veselo čofotajo in kmalu so začeli teči proti nam. Kazali so tisto veselje in sproščenost, ki  nam manjkata v vsakodnevnem življenju. Povzpeli smo se na stolp in od tam smo imeli čudovit razgled. Videlo se je res daleč naokrog in za trenutek se mi je zdelo, da gledam dokumentarec, v katerem snemalec stoji na stolpu, pred njim se vije reka, po njej čofotajo otroci in tam nekje v daljavi nekdo nekje še vedno pelje svoj čolniček neznano kam.

prostovoljstvo Afrika
V prostem času smo prostovoljke odšle tudi na plažo in na market (Craft market). Kadar smo šle na plažo, smo zmeraj srečale opice. A tudi na plaži nikdar nismo bile same. Ženske so prodajale nakit, sadje ali pa oreščke. Moški pa so venomer pozdravljali in želeli vedeti kdo smo, od kod smo itd. Na marketu pa smo spoznale veliko novih ljudi in kljub temu, da za nas belce tam veljajo dvojne cene, sem ob svojem odhodu domov prejela veliko daril. Kljub temu, da ti ljudje živijo v popolni revščini, kakršne si niti pri nas ne moremo predstavljati, ostajajo pozitivni ter nasmejani. Občudujem njihov način prijaznosti in ljubeznivosti, ko bi ti radi dali še tisto malo, kar imajo. Čeprav pravimo, da ničesar nimajo, se motimo. Imajo prav vse! Vse česar mi nimamo in ob naši tehnologiji nikoli ne bomo imeli.
Hvaležna sem za to izkušnjo, ki mi je pokazala drugačen način življenja. Počasen, manj stresen, živahen, neobremenjen, nematerialen in predvsem poln ljubezni.

Želim pa povedati, da moj opis ne opisuje niti 1/10 tega, kar sem videla in doživela. Še manj pa, kar sem občutila v mojem srcu.

Pogrešam Gambijo, vse njene radosti, tudi zaplete, a pogrešam jo prav takšno, kakršna  je. Mislim in vem, da se bom v Afriko še vrnila, morda ne v Gambijo, a misel na vse te države in mojo preteklo izkušnjo me navdaja z vrnitvijo v ta svet.

Buga nalen
Aisha (Greta Tomšič)

prostovoljstvo Afrika

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>