INES KRALJIČ – AFRIKA, NJEN DOM

Ines in otroci

PRIPRAVE IN PRIHOD V GAMBIJO

Odhod v Gambijo je bil načrtovan 23. oktobra 2013. Pred odhodom prvih prostovoljcev smo imeli »sestanek« z Uršo-soustanoviteljico društva na katerem smo izvedeli in dobili veliko informacij. Do tistega dne nisem vedela, da se bom na to pot odpravila sama. To dejstvo me je zmrazilo. Imela sem toliko pomislekov o tem kako bo, kaj bo, če bo, itd. Pa vendar me je nekje v notranjosti mirilo, da bo vse v redu. Občutek kot da se po dolgih letih vračam nazaj domov in da me nima biti kaj strah. In res… Na pot sem se pripravila kar se da najbolje. Številke mobilnih številk so bile zapisane na večih mestih 🙂 in tako sem se s polno nasveti odpravila zgodaj zjutraj proti Italiji. Iz Italije v Barcelono in nato v Gambijo. Vonj afriških tleh ko smo stopili iz letala mi je dvignil vse kocine pokonci. Kar nisem mogla dojeti, da sem resnično tam. Kaj kmalu sem se zdramila ko so mi vzeli potni list in rekli da me mora nekdo priti iskati oz. moram povedati kje bom stanovala. Kaj hujšega kot to, da ti ravno v tistem trenutku telefon ne dela! Kljub temu se je vse srečno končalo, saj sta me Urša in Musa že čakala pri vhodu.

Prava dogodivščina pa se se je za mene pričela ko smo se usedli v razapadajoči avtomobil in odpeljali v hišo. Od vznemiranja in pogovarjanja pozno v noč sem se komaj kaj naspala. Zjutraj sem vstala polna veselja in sreče da končno pridem v šolo/vrtec MO BETA.

OTROCI IN DELO V VRTCU MO BETA

Otroci so kričali in vriskali od veselja in se obešali na nas kljub temu, da nas niso poznali. Kakšen občutek… V MO BETI sem sodelovala v različnih razredih in z različnimi učiteljicami. Da bo tako naporno si nisem niti slučajno predstavljala. Otroci so tako živi, veseli in razigrani da jih je zelo težko pripraviti do učenja. Pri igrah seveda ni bilo problemov. Takrat je bilo smeha in pol, še učiteljice so se nam pridružile. Brez kondicije si oplel 🙂

Poleg prostovoljnega dela pri učenju je vrtcu potrebna tudi velika pomoč pri izboljšanju stanja prostorov, ki so v zelo slabem stanju. Strop je od slabe kritine upognjen od dežja, v učilnicah so v tleh luknje, table niso več lepe gladke in zelene ampak kar bele z luknjami, stolčki so polomljeni ali pa jih sploh ni dovolj. Tudi mize so v slabem stanju. Otroci so stisnjeni v razredu kjer je zelo vroče, prašno in težko prehodno. In v takih razmerah s takimi pogoji plus tega da ima en učitelj trideset otrok je izredno izredno težko delati. Iskreno cenim vse učitelje in učiteljice, da se trudijo in delajo kljub takim razmeram in nizkim plačam.

V vrtcu smo zelo lepo sodelovali z učitelji. Pouk je bil sestavljen iz učenja/ risanja/ barvanja/ ustvarjanja/petja in čisto na koncu, seveda za nagrado, igranja 🙂 Otroci se kar niso mogli učakati vlečenju vrvi, igri Črni mož, skakanju s kolebnico. Žalostno toda nekateri otroci ne znajo v roke prijeti niti svinčnika, kaj šele da bi kdaj videli tempara barvice. Nikoli ne bom pozabila skupinice v razredu, ko sem jim razdelila čopiče, kako so jih začeli ovohavati in se zmrdovati pa žgečkati po rokah… pa tistih dnevov ko so “zanalašč” lomili konice svinčnika samo, da so se lahko čudili in zabavali ko smo jim jih ošilili, pa kako so v roke pograbili vse barvice, da bodo ja lahko vse barve sprobali na papirju, pa kako ponosno so pokazali ko jim je kaj uspelo, pa tisto prepevanje in učenje slovenskih pesmic, pa smejanje in objemanje z otroci in učitelji…ahh..nepozabno..Dnevi v šoli so bili zanimivi, veseli, naporni in seveda žalostni ob pogledu na vso situacijo.

Ines v vrtcu

PROSTI ČAS

Ob prostem času smo si ogledali parke (snake park, park z opicami, krokodilji park), uživali na prečudoviti in neopisljivi plaži, marketih.. Obiskali smo tudi vas Barra, ki te pusti brez besed. Vožnja do tja je utesnjena v čolnu s katerim se pelješ pol ure stisnjen kot sardelca. Vas je izredno onesnažena. Dobesedno hodiš po smeteh, pa vendar je del vasi, ki razkrije tako lepoto narave, da obstaneš in enostavno samo uživaš. Ljudje so nasmejani in prijazni, res prijazni, vsi te tako lepo sprejmejo kot da si njihov znanec že vrsto let. Na dvorišču domačina smo bili tudi prijazno postreženi z okusnim kosilom Benechin (prekoč riž in prekajena riba). In pa seveda tradicionalna attaja (najbolj popularen čaj), ki si jo v prostem času kuhajo po večini moški.

SLOVO – NAJBOLJ ČUSTVEN TRENUTEK POTOVANJA IN DELA

Zadnji dan v šoli je bil zelo čustven. Vsi smo vedeli, da nas čaka težko slovo razen otrok, ki so se nasmejano in igrivo podali v prihajajoči prosti vikend.

Ob slovesu smo si skoraj vse prostovoljke nadele očala z izgovorom, da sije sonce. 🙂 Pa vendar so potekle solze in seveda tista tišina s cmokom v grlu… na ta račun smo se kasneje tudi malo pohecale češ še dobr, da je bilo toliko vroče, da so se nam sproti sušile.

Zelo sem srečna, da mi je DRUŠTVO ZA OTROKE SVETA  omogočilo to posebno doživetje in izkušnjo. In predvsem pomembno, da je mnogim otrokom vsak dan omogočeno šolanje in prehrana skupaj s pomočjo društva in botrov! Naj se tako uspešno in še boljše nadaljuje tudi naprej..

Zahvalila bi se rada tudi vsem mojim sodelavcem, prijateljem, znancem za prispevanje šolskih potrebščin, igrač, zvezkov, katere sem komaj spravila v dva kovčka in osebno dostavila v GAMBIJO!

Ines in Awa