POPOLNOMA DRUGAČNO ŽIVLJENJE
Za Gambijo sem prvič slišal, ko me je prijateljica povabila na srečanje, kjer nam je bilo predstavljeno delovanje prostovoljne organizacije Društvo za otroke sveta. Pred tem nisem nikdar niti pomislil na to, da bom v bližnji prihodnosti odšel v Afriko. Na srečanju so me pritegnile zgodbe bivših prostovoljk, zaradi katerih sem začel resnejše razmišljati, da bi si to izkušnjo pridobil tudi jaz. K končni odločitvi je gotovo pomagal tudi že zelo dobro utečen postopek pridobivanja dokumentacij, ki bi me morebiti že sam po sebi odvrnil, če bi se zadeve lotil sam.
Tako smo se 15. Septembra skupaj z Janom in Nino odpravili v Gambijo. Naša skupna želja je bila, da poleg prostovoljstva in pomoči otrokom obiščemo tudi čim več ostalih zanimivih točk Gambije. Tako smo si že po dveh dneh lahko začeli delati konkretno predstavo o njihovem načinu življenja. Potovali smo že z trajektom, ki je bil že sam po sebi izkušnja, jedli z domačini, prisostvovali na vaškem praznovanju in se peljali na otok Kunta Kinteh, kjer izveš zelo krute podrobnosti o izvažanju sužnjev v Ameriko.
Kakšen teden je minil preden sem se navadil na novo okolje. V tem času sem vseskozi naletaval na stvari, ki so me fascinirale, a hkrati so se mi po nekaj dnevih že zdele vsakdanje. Skladno s tem je nenavadno kmalu prišel tudi občutek domačnosti. Musa, ki je z Uršo soustanovitelj društva, je bil ves čas z nami in nas izrazito hitro popeljal v pristno gambijsko okolje, ki ga večina turistov v Gambiji ne doživi. Prva dva tedna smo preživljali na dvorišču družine blizu šole, ker se ta še ni odprla. Učili smo otroke iz soseske, večinoma individualno, ker se je njihovo dosedanje znanje zelo razlikovalo (od pisanja števil do 10, do množenja in seštevanje večmestnih števil). Vsak dan je prihajalo istih 15-20 otrok, na katere smo se precej navezali. Energijo, ki nam je včasih primanjkovala, so nam dajali s svojo vedoželjnostjo in nasmejanostjo.
Zadnja dva tedna smo učili v šoli, kjer smo pomagali predvsem v razredih, kjer otroci že znajo osnove angleščine. V razredih je dokaj težko učiti, ker se znanja posameznikov zelo razlikujejo. Zato smo ponavadi delali vsi v istem razredu, da smo lahko poleg skupinskega učenja, pomagali in učili tudi posameznike, ki so izstopali po svojem znanju. Popoldneve smo preživljali na bazenu, vikende na izletih po ribiških plažah, ogledu krokodilov in kač, posamezne večere pa tudi na plaži, lokalih ali v lokalnih klubih.
Prostovoljstvo v Gambiji je bila zame zelo zanimiva izkušnja. Moj zaključek je, da če bil šel tja na lastno pest, bi videl veliko manj in zapravil več, tako pa si vržen direktno v pristno Gambijsko življenje brez kakršnegakoli stresa in strahu pri prilagajanju na popolnoma drugačno okolje.
Simon Prešern
