SANJE O AFRIKI SKORAJ ODPISALA

KO PADE ODLOČITEV IN POVEŠ OKOLICI: »ZA  MESEC DNI ODHAJAM V AFRIKO, KOT PROSTOVOLJKA« 

Itak ti nihče ne verjame, vidiš tiste začudene obraze ali pa s čudnimi nasmeški in vprašanji: »Kaj pa boš ti delala kot prostovoljka? Saj se vseh živali bojiš… » Vsi imajo tisoč in eno skrb, jaz pa samo eno. Uresničiti si željo in stopiti na Afriška tla.

Vsi imamo sanje, želje, vendar le od nas samih je odvisno, ali bomo dovolj močni, da si jih uresničimo!

Že od srednješolskih let sem zmeraj govorila, da bom šla nekoč v Afriko in pomagala malim «črnčkom«. Ampak življenjska pot nas včasih odnese stran od sanj, želja,  globoko v nas pa sanje vedno živijo. Pri svojih 43 letih sem moje sanje o Afriki že skoraj odpisala, misleč, da pri teh letih to res ni mogoče. Ampak je, pa še kako mogoče!

Pisal se je mesec junij 2014 in želela sem, kot vsako leto na dopust, tokrat v Tunizijo. Vendar nisem želela bivati v hotelu in poležavati na plaži, želela sem spoznati, kako živijo domačini, se srečati z njihovo kulturo. Moj cilj je bil obisk safari parka. S hčerko sva se odpravili  v turistično agencijo, kjer so mi pred nosom prodali zadnjo last minut varianto za safari po Tuniziji.

»Evo pa spet ne bo nič, spet ne bova šli nikamor«, je rekla Nastja. Med vožnjo domov sem razmišljala o tem, da se lahko potuje tudi kako drugače. Na spletu sem našla stran Potuj kot prostovoljec. Oh, zakon, to bi bilo pa za naju! Potovanje v Afriko! Z njimi lahko potuje kdorkoli. Ni nobenih omejitev. Ne časovnih, ne starostnih ne kakršihkoli drugih. Ker sva vse prebrali, sva se srečali tudi z stranjo društva Za Otroke Sveta in projektom botrstva. Botri, ki se odločijo pomagati otrokom v Gambiji, jih lahko tudi spoznajo, obiščejo in se prepričajo v kakšnih razmerah živijo ter ali denar, ki ga vsak mesec pošiljajo pride v njihove roke. To je bilo za mojo dušo. Izpolnila si bom dve želji, pomagala bom otrokom in obiskala bom Afriko.

botrstvo

In tako sva se s hčerko odločili, da bova postali botri. Najprej sva izbrali srčkana dvojčka, Ebrimo in Khadijatu, čez čas pa sva prevzeli botrstvo še za ljubko deklico Maimuno. Z botrstvom 17 eurov na mesec lahko hodijo v šolo, imajo en obrok in lahko grejo k zdravniku. V našem svetu pa se odpovemo le nekaj kavicam. Ker pa naju je zanimalo še več o potovanju, o sami Gambiji in kako je učiti tam na šoli, sva se odločili in stopili v stik s prostovoljko Urško, ki je nedolgo tega prispela nazaj. Obiskali sva jo. Povedala nama je mnogo zanimivih in koristnih informaciji. Po pogovoru z njo, je želja postala še večja in odločitev je padla: »Gremooo!«

Že naslednji dan sem oddala prijavnice za poletni tabor 2015. Decembra je bilo potopisno predavanje o Gambiji in o delu prostovoljcev ter o botrih. Udeležili se ga v Domžalah, ter tam spoznali tudi Uršo Faal in njenega moža, Muso.

Potem sva pisali Božičku in prinesel nama je letalski karti, uredili sva vse formalnosti glede potovanja, pridobili vizum in opravili cepljenja. Rumena mrzlica obvezna, ampak  sva se cepili še za hepatitis A in B.

Ostalo je malo strahu zaradi malarije, vendar je padla končna odločitev, da antimalarikov ne bova jedli in ga tudi nisva in sva se nazaj vrnili popolnoma zdravi. Moram povedati, da so me komarji popikali takoj, ko sem prišla nazaj domov!

In končno zadnje predavanje v Ljubljani za vse prostovoljce, ki se bomo udeležili poletnega tabora. Etka in Ines nam povesta kaj ja in česa rajši ne, kako reagirati v neki situaciji in še in še enih informacij in nasvetov.

Spoznali sva tudi svoje sostanovalke Greto, Sandro, Julijo ter Iztoka in Moniko. Vem, da sem na predavanju veliko razmišljala, kako bo, ker sem pač najstarejša, ali bom znala dovolj angleško, kako bo v šoli, vrtcu, kako se bom znašla na letališču, kako bo na letalu…..Ampak na vse sem gledala pozitivno, obenem pa sem se začela zavedati, kako sem lahko resnično ponosna nase, da sem končno res naredila nekaj za sebe in za svojo dušo!

prostovoljstvo

ODHOD V GAMBIJO

Končno 29.6., oddelan še zadnji delovni dan, nato pakiranje, jupi. In 30.6 ob 4 zjutraj odhod iz Celja z Go- opti v Benetke, na letališče. Tam naju že čaka nasmejana Sandra. In prigode se začnejo. Čakamo v vrsti za tehtanje kovčkov in seveda v enem kovčku preveč teže, pa nam dovolijo predevati v drugega. In me komaj stlačimo v drug kovček, nato ponovno tehtanje in kovček raztresemo. Itak, da je bilo smešno. Smo pač bile atrakcija, ni kaj. Končno stopim na letalo. »Vau, tako to zgleda«, presenečena, ker sem mislila, da je manj prostorno. Vzlet.. Malo čuden občutek, vendar kmalu se odpre lep razgled skozi okno. Še kar ne dojamem, da sem res na letalu. Pristanek in v Barceloni 7 ur čakanja, ampak je minilo tik-tak. Polet proti Gambiji. Ob vzletu opazim, da je bilo mnoge strah in so molili. Med letenjem so nekateri potniki ves čas jemali dol kovčke, otroci so tekali in plezali po sedežih. Zanimivo jih je bilo opazovati. Pred menoj je sedel Anglež, srednjih let in očitno ga je bilo strah letenja, ker je celo pot pil in stevardesa je bila ves čas zaposlena z njim. V petih urah se ga je pošteno napil in res smo se nasmejali njegovim izjavam. 22.05 pristanek, vmes časovna razlika. V istem trenutku so ljudje že vstajali in vlekli kovčke iz predalov, skratka nastala je cela zmeda. Seveda je stevardesa naredila red in vsi so sedli nazaj. Meni je bilo smešno opazovati dogajanje prestrašenih potnikov. Pomislila sem na to, da  tudi jaz letim prvič, a me ni tako strah. Ko stopim iz letala, nora vročina, sopara..    Na stopnicah se zazrem v nebo, ker začutim kapljice in ne morem verjeti, da dežuje. V Afriki dežuje. Potem pregled kovčkov in izpolnjevanje obrazca ob vstopu v državo. In evo, že tukaj začneš doživljati pravo Afriko. Nič se ne mudi, vsi se smejijo, te gledajo, pozdravljajo, te sprašujejo od kod prihajaš. Končno zapustimo letališče in se s taksijem odpravimo proti stanovanju. Opazujem okolico, kolikor se je pač vidi. Opazim pa, da je cesta asfaltirana in seveda pripomnim, da ceste pa niso tako slabe.

NOVO JUTRO IN PRIHOD V ŠOLO

Naslednje jutro smo se v šolo peljali s taksijem, opazovala sem okolico. Hupanje avtomobilov, hrup, pešci, kolesarji, živali, na cesti cela zmeda in včasih se mi je zazdelo,da smo za las zgrešili kakega kolesarja ali pa kako žival.

Ženske, otroci čistijo pred hišami, pometajo, perejo, nosijo vodo, sadje.. Dogaja se ves čas.

Pred šolo so nas čakali otroci in se zapodili v nas. Vsepovsod je odmevalo »toubab, toubab« in tako vsako nadaljnje jutro in popoldne, ko smo odhajali iz šole. V šoli so nam priredili lep sprejem, z njihovim tradicionalnim petjem in plesom.

Poskušale smo narediti preizkus in otroke  razdeliti po razredih, glede na  znanje. Vendar ne gre vse po načrtu. Danes je otrok v razredu 30, jutri jih bo morda 6 manj, skoraj zagotovo pa zato novih 8. Haha, welcome to Africa. Zelo kmalu ugotoviš, da se v bistvu sploh ne moreš fiksno pripraviti, ker te vedno nekaj preseneti. Kopirnega stroja ni, pripravljaš si vse učne liste na roke, in vedno več, kot rabiš. Barvice, svinčnike, krede, liste. Vedno rezerva v nahrbtniku. In počasi se naučiš in prilagodiš razmeram. Opaziš, da nekateri otroci sploh ne razumejo angleško in ob pomoči lokalne učiteljice mu potem dopoveš, kaj želiš od njega. Nekateri kar sredi pouka začnejo piti ali si potegnejo iz torbe ali žepa kruh in začnejo jesti, nekateri pridejo v šolo ob 9. uri, ali celo kasneje.

prostovoljstvo

Ni reda, ampak ga skušaš vzpostaviti in si rečeš: »Ja, tako je v Afriki.« Skratka, razmere so precej drugačne, kot pri nas. Nima vsak otrok pisala, zvezka, mape, barvic. Nekateri otroci imajo v torbici  malico, nekateri nič. Ampak imajo pa željo po učenju in radi, ter s ponosom hodijo v šolo. Med poukom moraš večkrat vzpostaviti red in jih tudi okregati ali kaznovati, tudi palica včasih zadoni po mizi, da nastane tišina. Med odmori pa se crkljamo in po navadi tisti najbolj »nagajivi« med odmorom prvi prilezejo na kolena in te objemajo, božajo. Obožujejo naše lase, tudi po 10 rokic je v laseh, če imaš spuščene.

Veliko smo barvali, peli, ustvarjali, telovadili, lepo smo se imeli in zagotovo smo se vsi zelo veliko naučili, tako otroci, kot mi prostovoljci. V času malice nekateri nimajo nič za jesti, nekateri več in si to lepo razdelijo. Nihče ne ostane lačen. Ne moreš verjeti, če tega ne vidiš in doživiš. Pri nas bi prej nekoga, ki nima zafrkavali in se norčevali iz njega, tam pa se to ne zgodi.

Afrika te marsikaj nauči. Začneš razmišljati o stvareh, katere v svojem domu vidiš kot samoumene. Voda, elektrika, pralni stroj.. Tam tega ni. Vodo nosijo nekateri zelo od daleč, le redki imajo vodnjake na dvorišču. Elektrike tudi nimajo vsi, avtomobili so luksuz. Že kolo je velik dosežek. Življenje tam v Afriki zdaleč ni lahko, je pa zagotovo manj stresno. Šole niso opremljene, komaj, da so v razredih stoli in mize, pa še to vsaka drugačna. Table so obrabljene, po tleh beton z velikimi luknjami, v enem kotu koš za smeti, v drugem posoda za pitno vodo, v enem kotu pa omara, ki je prazna. To je ena od učilnic. Nobenih standardov, kaj rabijo v šoli, kake znamke morajo biti barvice, flomastri, zvezki, knjige.

prostovoljstvo

OBISK VAROVANCEV

Med obiskom v Gambiji, sem spoznala tudi vse 3 varovance in njihove družine. Preživeli smo veliko časa skupaj, igrali smo se na dvorišču, ali na ulici. Vzela sem jih tudi k sebi v stanovanje, šli smo na plažo, nabirali školjke, ter se kopali v bazenu. Uživali smo na polno.

In človek sploh ne more verjeti, nič nimajo, ali zelo malo, a vendar ti ponudijo še tisto malo kar imajo, ko jih obiščeš. Resnično so hvaležni za vsako malenkost. Otroci so presrečni, ko dobijo barvice, radirke, šilček, flomastre, skratka karkoli za šolo. Izredno so veseli in ponosni, če lahko hodijo v šolo. Žalostno, a te možnosti nimajo vsi otroci v Afriki. Skratka spoznati svoje varovance in njihove družine, je bilo res ganljivo in nepozabno. Prav srečna sem bila, da sem se odločila za botrstvo.

Na obisku pri dvojčkih smo jedle kosilo z rokami, katero je bilo skuhano zunaj. Prale smo perilo na roke in pomivale posodo zunaj. Ni elektrike, štedilnika, pralnega stroja, sušilca, pomivalca.. Res prijetno in nepozabno doživetje. Otroci niso v hišah za računalniki, vsi so na ulicah, dvoriščih, vsi se nekaj igrajo, pojejo, plešejo, ali pa se le podijo po ulici za kakšno rabljeno gumo. Žog ni, zato pa v nogavico natlačijo pesek in igrajo nogomet. Zelo so iznajdljivi, družabni, zabavni.

botrstvo

TRŽNICA

Obisk tržnice je svetovno doživetje. Male stojnice, ženske sedijo na malih stolčkih ali zabojih, vse je nagužvano. Nič ni sortirano po oddelkih, tako kot smo navajeni in vsi vonji se prepletajo. V veliki gneči  vsi nekaj kupujejo ali zgolj gledajo. V množici najprej še čakam, da bom le prišla na vrsto. Nato le dojamem, da se bo potrebno riniti, če bom želela priti do cilja. Odločim se kupiti ribe. Najprej prodajalka odžene muhe, potem izberem. Kupim, ampak za ceno se pogajam. Skratka popolno doživetje. Tržnica ima vse kar želiš- od mesa, rib, sadja, zelenjave, oblačil, blaga, premoga, rabljenih stvari, oblačil in še in še. Ja, pa tudi petelina lahko kupiš za kosilo. Seveda, še živega. Zanimivo mi je bilo in rada sem šla tja. Odločila sem se, da grem na tržnico tudi zadnji dan Ramadana. Vsi se pripravljajo na praznik. Ljudje kot sardinice, gužva, vročina.. V glavnem živi kaos. Dobra izkušnja in ni mi žal. Želela sem to doživeti. Po glavi mi ves čas roji vprašanje, kakšen kaos mora biti šele na tržnici v Indiji.

potovanje afrika

PRIJAZNI LJUDJE, ČUDOVITA NARAVA, ŽIVALI, BOŽANSKE PLAŽE IN LJUBKE VASICE

Ko se odpravljaš po ulici do plaže, te vedno ustavljajo ljudje in sprašujejo, kako si. To slišiš 100x na dan. Domačini so prijazni, ustrežljivi. Plaže so rajske, morje izredno toplo, ogromno školjk. Povsod po drevesih so opice, ki skačejo po ulici in jih povsod videvaš. Obiskali smo tudi najprestižnejši hotel Coco ocean, s petimi zvezdicami. V tem hotelu je res kaj videti. Prestiž, čudovita okolica, sanjska plaža in najbrž tudi cene. Odpravili smo se tudi v notranjost države in tamkajšnje ceste  so res na off road, sploh če dežuje. Doživeli smo  Afriko v pravem pomenu besede. Spali smo zunaj na mizah, celo noč, ker je bila nora vročina, ni bilo elektrike in res ni bilo mogoče spati notri. Imele smo tudi obisk lizarda albinčka. Bljak.

V taksiju neznosna vročina, bili smo umazani, čeprav smo mislili, da smo porjaveli, doživeli smo pravo nevihto in obiskali vas Barro.

Afrika

BARRA

S trajektom smo prispeli v Barro, morje je valovílo in valovi so udarjali v pristanišče. Odprl se je čudovit pogled na vasico, z neverjetno prijaznimi ljudjmi in  veselimi otroki. Videla sem tudi drobceno deklico, ki je jokala, ko nas je zagledala, ker se boji belih ljudi. Nisem mogla verjeti, da sem to res doživela. Domačin nam je pokazal, kako se dobi kokos iz drevesa, pili smo kokosovo mleko,  jedli kokos. Prehodili smo celo vasico in Greta ter Sandra sta tukaj osrečili mnogo družin. Meni je Barra ostala v spominu kot ljubka, mala, skromna vasica, ki ti priraste k srcu in ti za vedno ostane v spominu. Obiskali  smo tudi James Island. Otok, od koder so vozili sužnje. Na tem otoku sem začutila neko čudno energijo, mogoče zato, ker sem razmišljala o vsem, kar so nam povedali. Po glavi mi je ves čas rojilo, kako so domačini prijazni do nas,  belih ljudi. Zakaj, ko pa so v življenju doživeli toliko slabega? Na to vprašanje nisem dobila odgovora.

Obiskali smo Senegal, šli na safari in videli veliko živali, ter po dolgem in napornem iskanju le zagledali žirafe. Veličastna žival, v spominu mi je ostalo njeno gibanje. Tudi zebre so čudovite v naravnem okolju. S čolnom smo odšli gledat tudi nilske konje in se jim skoraj preveč približali. Samica, samec in 2 mladiča. Ko se oglasi samec, ti zaledeni kri. Jaz sem kar sedla nazaj in začela priganjati ostale, da bi šli naprej. Narava je čudovita in videti živali v naravnem okolju je neopislijivo. Ta slika mi bo za vedno ostala v spominu.

botrstvo

ODHOD

Ko se poslavljaš, ker odhajaš domov, ti je hudo in jokaš, ker se navežeš na ljudi, okolico, otroke.

In normalno ja, pogrešaš vsako jutro vožnjo v kombiju, v katerem sem vsakokrat dobila novo buško, zaradi lukenj na cesti, hrup na ulicah, otroke, ljudi, ki te pozdravljajo, ogovarjajo, pogrešaš trgovino, sadje, opice, ki ti nehote prekrižajo pot, plažo in še in še. Šok pa doživiš takrat, ko se vrneš domov.

NASVET BODOČIM PROSTOVOLJCEM IN BOTROM

Dragi bodoči prostovoljci in botri, nikar preveč ne razmišljajte, ampak se odločite, pojdite in se čim bolj skušajte prilagoditi okolici. In predvsem ne poslušajte drugih »kaj rineš tam, tam je revščina, bolezen..«. Poslušajte sebe in naredite nekaj zase in za druge!

Majda Simončič

botrstvo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>