AFRIKA NAMA JE DALA VEČ…

Najino potovanje v Gambijo…

…se je rodilo čisto spontano. Pred dvema letoma, sem začutila klic in se odločila za botrstvo. Ko sem gledala slike otrok, so se moje oči ustavile ob pogledu nanj. Na sliki je bil prisrčen fantek in iz njegovih oči je žarela simpatična nagajiva narava. Takoj sem začutila, da je nekaj posebnega in da je on tisti pravi. Ime mu je Lamin Manneh in najina vez se je v tem času poglobila, pa čeprav le na daljavo. V meni se je vzbudila želja, da bi ga nekoč spoznala osebno, vendar čas še ni bil pravi. Vmes sem spoznala mojega fanta Iztoka, ki je pred kratkim prav tako postal boter. Bližal se je čas dopustov in razmišljala sva, kje ga bova letos preživela skupaj. Čisto spontano in popolnoma nepričakovano, sva se odločila za Gambijo. Nikoli si v sanjah nisem predstavljala, da bom v tem življenju stopila na afriška tla in če ne bi tam imela svojega varovanca, morda tudi nikoli ne bi. Tokrat pa je bil čas pravi in bilo nama  je namenjeno, da Afriko podoživiva skupaj. Uskladiti pa sva morala tudi najine želje in pričakovanja, zato sva se odločila, da bova v tem kratkem času združila prijetno s koristnim. Želela sva videti ter izkusiti čim več, spoznati najina varovanca hkrati pa sva želela nekaj časa preživeti tudi v šoli in se preizkusiti kot prostovoljca.

Po dolgih postankih na letališčih, sva ponoči končno prispela v Gambijo, kjer sta naju na letališču pričakala Urša in moj mali Lamin. Popolnoma me je presenetil, ker ga nisem pričakovala. Objela sva se in komaj sem dojemala, da sem zares tam. Da sem v Afriki. Da Lamin zares stoji pred menoj. Uau. Naslednji dan pa sem spoznala tudi njegovo družino. Priznam, bila sem malce negotova, morda sramežljiva, ker nisem vedela kako me bodo sprejeli in kaj naj pričakujem. Navsezadnje je to popolnoma drugačna kultura, bala sem se, da bom koga s čimerkoli nenamerno užalila. Ko sva se z njegovo mami zagledali, ko sva si skočili v objem, so v trenutku vse moje skrbi odpadle. Njena neverjetna toplina in neskončna hvaležnost sta sijali iz njenih oči in v sekundi razblinili vse moje predstave o kulturnih razlikah. V njihovo hišo naju je povabila s tako gostoljubnostjo, ki je še nikoli do sedaj nisem doživela. Sprejeli so naju tako, da sva se počutila kot del družine. Nikoli ne bom pozabila besed njenega moža, ko je rekel, da smo sedaj vsi skupaj ena družina. Takrat sem začutila, da sem doma, čeprav je bil moj pravi dom skoraj na drugem koncu sveta.

Potovanje v Afriko

Gambijo kot deželo, sva v polnosti doživela že na začetku najinega potovanja, na koncu pa sva se podala še na izlet po Senegalu, ki je bil prav tako nepozabna izkušnja. Na prvem štiridnevnem izletu po Gambiji-tej čudoviti mali državici, sva odkrivala prekrasno naravo, mogočne živali in življenje domačinov. Čisto vsak dan je bil zapolnjen z neverjetnimi dogodivščinami. Adrenalinska vožnja v razpadajočem kombiju po luknjastih cestah, čakanje in pogajanje za vstop na trajekt, počena guma ob treh ponoči, pregovarjanje s policisti in smejanje njihovi neizmerni domišljiji za pisanje kazni. :) Vse to je dalo temu potovanju še večji čar. Takoj sem se zlila z njihovim načinom življenja, ker je preprost in vse najlepše stvari v življenju so v resnici najbolj preproste. Ko sem opazovala naravo sem se zavedla, kako zelo sem hvaležna, da jo imam priložnost doživeti preko lastnih izkušenj in ne le preko dokumentarnih oddaj. Mogočna drevesa in rastline, ki jih končno vidim v živo. Rdeča zemlja, ki ima neko čisto posebno energijo. Mravljinci  so me preplavili po celem telesu, ko sem prvič v življenju videla žirafo, zebro, leva, opice, povodne konje v njihovem naravnem okolju, ne pa ujetih v živalskem vrtu. Mango, ki ga je domačin ravnokar utrgal z drevesa in nam ga ponudil, ni imel še nikoli boljšega okusa. Ko okusiš sladkobo pravih banan in ne tistih kupljenih pri nas, se zaveš kakšen privilegij imaš, da lahko vse to okušaš. Moja usta so bila na široko odprta, ko sem opazovala domačina kako je splezal na kokos, ga vrgel dol, razkosal in nam ga ponudil. Pitje kokosove vode prav iz tega kokosa, je bilo zame enako, kot da bi v rokah držala skrinjo z zakladom. Občutek, ko se zaveš, da si zares tam, da imaš priložnost doživeti pravo Afriko v vsem svojem sijaju, je nekaj neprecenljivega.

Afrika povodnji konj

Od celotnega popotovanja pa so se naju najbolj dotaknili prav ljudje in njihovo doživljanje življenja samega. Njihov vsakdan je tako preprost in ravno zato zame tako navdihujoč. Niso obremenjeni z nepomembnimi stvarmi, čas ni njihov sovražnik, nikamor se jim ne mudi, nikamor brezglavo ne hitijo. So iskreno prijazni, topli, srčni. Vedno in vsakomur pripravljeni pomagati pa naj bo to sosed ali pa popolni neznanec. Ko se sprehajaš po ulicah te pozdravljajo, kamorkoli greš, z ljudmi prijetno poklepetaš. Cela vas se zbere, jedo iz iste sklede, pa čeprav morda ni dovolj za vse, te vedno povabijo zraven. Tam je sosed sosedu prijatelj, nikjer nimaš občutka, da si tujec in če se ne bi vsak dan pogledala v ogledalo, bi lahko kmalu pozabila, da sem belka. Ob ritmu bobnov, plesu in petju jim v očeh žari pristno nalezljivo veselje, ki te takoj prevzame. Njihova dobrota, gostoljubnost in nesebičnost je brezmejna. Resda jih veliko živi v težkih življenjskih razmerah, nihče pa ni reven v srcu, ker enostavno znajo živeti življenje.

Otroci. Ti otroci, pa so nekaj zares posebnega. Polni energije, pristne radosti, smeha, ki se razlega daleč naokoli. Kamorkoli greš je okoli tebe vedno polno otrok. Prav nič sramežljivi se grebejo med seboj, da te primejo za roko. Vedno imaš v naročju vsaj tri, okoli pa vsaj deset. :) V šoli razigrani, večkrat čisto podivjani, pa vendar željni znanja in pohvale. Namesto razvajenosti poznajo iznajdljivost in se namesto žoge veselo igrajo s staro avtomobilsko gumo. Narobe obrnjena skleda za solato se v Afriki spremeni v boben in nič ni lepšega kot videti srečne, nasmejane otroke plesati in skakati naokoli. Spoznati svojega varovanca in njegovo družino ter z njim preživeti čas, pa je nekaj neprecenljivega, ki ti za vedno ostane v spominu in srcu. Z Laminom sva najino vez še bolj poglobila in nekaj najlepšega je, ko veš, da nekomu vsaj malo pomagaš do lepše prihodnosti.

Botrstvo

Ko sva se vrnila v Slovenijo, sem se dobro zavedla besed predsednice društva, Etke Čalasan Žerdoner, ko nam je rekla, da kulturnega šoka ne bomo doživeli v Gambiji, temveč ob povratku v Slovenijo. Kako prav je imela. Preden sva šla v Gambijo, so naju vsi svarili pred komarji, malarijo, raznimi boleznimi, okužbami, slabo higieno, drisko, ”ne jej tega,” ”ne jej onega…” Svarili so naju pred revščino v Afriki, nihče pa naju ni posvaril pred revščino doma. Spoznanje, da so ljudje, ki imajo zelo malo, bolj srečni od nas, ki imamo vsega več kot dovolj, ti da misliti. Nato imaš dve možnosti. Lahko pozabiš na vse občutke in spoznanja, ki si jih doživel in se vrneš nazaj v svoje staro življenje. Lahko pa Afriko živiš dalje in jo širiš med ljudi. Midva sva se odločila za drugo možnost, saj nama je Afrika v mnogih pogledih odprla oči. Na samo življenje sva vsak pri sebi začela gledati drugače. Izkušnje in vsi občutki, ki sva jih vsak pri sebi doživljala v Gambiji, so naju spremenili. Življenje sva začela zajemati z večjo žlico in ga jemati bolj preprosto in malo manj resno. :) Začela sva ceniti vsak sedanji trenutek in se ne obremenjevati s prihodnostjo. Zrasla sva vsak pri sebi, pa tudi skupaj. Potovanje naju je tudi kot par še bolj zbližalo in naju naučilo, da je treba vsak trenutek preživet skupaj ceniti in v polni meri izkoristiti.

Afrika nama je dala veliko več kot bi si sploh lahko želela, ker sva jo doživela in sprejela z odprtim srcem. Ne moreš je opisati z besedami, enostavno jo moraš začutiti.

”I hope you have an experience that alters the course of your life, because after Africa, nothing has ever been the same… (Suzanne Evans)

Monika Radič

Botrstvo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>