KITKE, BOBNI, PLES IN TAPALAPE

MED TAPALAPAMI, KRANJSKIM JANEZOM, RAZMAJANIM KOMBIJEM IN VRTCEM

Ko izrečem besedo Gambija, me preplavijo spomini na smeh, rjavo barvo, kitke, bobne, ples, družabne igre, čoln, rdečo zemljo, krokodile, tapalape, razmajan kombi, Kranjskega Janeza in pesmi. Preplavijo me spomini na čudovita doživetja, ki sem jih doživela med svojim tritedenskim prostovoljnim delom v vrtcu Mobe-Ta.

Pa začnimo na začetku.

SMEH

Ko pomislim na nasmeh, se mi pred očmi pokaže rjav okrogel obraz z nasmehom do ušes in z luknjico med zgornjima dvema zoboma – Embrima. Že ko sem ga prvič zagledala, sem se nasmehnila njegovemu prešerno nasmejanemu obrazu, ki je odražal srečo, radovednost in živahnost. Fasciniral me je njegov nasmeh, ker je vseboval veselje do  življenja. Ta nasmeh me je spremljal vse tri tedne bivanja v Senegambiji in tudi sedaj, ko sem doma, se še vedno nasmehnem, ko zagledam pred očmi vegavo luknjico med zobmi na nagajivem otroškem obrazu.

VRTEC

Vsak dan od ponedeljka do sobote smo poučevali otroke v vrtcu Mobe-Ta, ki počasi raste tudi v osnovno šolo. Bili smo del poletnega tabora, ki se je odvijal v juliju in avgustu 2014. Skupaj s Timijem sva bila učitelja otrokom starim med pet in šest letv Nursery 3. Imela sva živahen, a vendar umirjen in radoveden razred. Preko iger in različnih nalog, od preprostih do bolj zahtevnih, sva najprej preverila njihovo znanje, na čemer sva gradila vse nadaljnje dejavnosti. Ugotovila sva, da imajo otroci sicer ogromno znanja, vendar malo razumevanja. Zato sva želela predvsem ta del izboljšati. Skupaj smo spoznavali človeško telo, kako in zakaj se ga uporablja ter čutila. Obrisala sva enega od otrok, otroci so ga pobarvali, skupaj pa smo poimenovali vse dele telesa.

Preko iger smo osvajali nove pojme in utrjevali stare. Učili smo se orientacije v prostoru, saj je bilo zame presenečenje, da otroci stari 6 let, ne poznajo leve in desne smeri. Utrjevali smo številke do 20, barve in like. Spoznavali smo življenje v morju, se naučili zaigrati zgodbo o Mavrični ribici in ribico tudi izdelali. Učili smo se novih pesmic, iger in se navajali na higieno ter red pri malici. Dekleta in fantje so tekmovali med seboj v športnih igrah, kjer sem doživela še eno presenečenje: dekleta so bila v večini primerov boljša od fantov.

V razredu je na zidu potekala časovna premica, ki je prikazovala, kaj smo delali posamezni dan. Časovna premica nama je omogočala, da smo vsak dan v jutranjem krogu najprej ponovili in utrdili snov prejšnjega dne in šele potem prešli na novo. V razredu sem se kot učiteljica počutila odlično, zato sem tudi uživala v njem. Vsak dan je predstavljal nov izziv, kako na zanimiv način otrokom podati znanje, ki ga bodo v življenju potrebovali.

potuj kot prostovoljec

TAPALAPA

Ko pomislim na besedo tapalapa, začutim v ustih svež okus težkega delavskega kruha, ki ga jedo gambijski delavci. Prebivalci so nas čudno gledali, ko so videli, da tubabi vsak dan pridno kupujemo tapalape in smo navdušeni nad njimi.
S tapalapo je povezanih veliko spominov, najmočnejši pa je spomin na nekega fanta, ki je bil klepetav in nasmejan kot vsi Gambijci. Nekega večera smo se tri dekleta odpravile kupit kruh. Potem, ko smo obredle tri trgovine in v nobeni našle kruha, smo se odločile poiskati srečo zgolj še v eni trgovini. Pred trgovino je sedel mlad fant temno rjavih oči in živahnega pogleda. Medtem, ko sta preostali dekleti kupovali kruh (ki so ga na srečo imeli), sem se zapletla v pogovor z mladeničem izpred trgovine. Zbijala sva šale na račun tapalap, delavcev in pomanjkanjem kruha v Senegambiji. Ker sem pohvalila tapalape, mi je obljubil, da mi naslednji dan zrihta tapalape po 6 dalasijev (drugače so 7). Pristala sem na ta dogovor in vesele smo se odpravile proti domu, saj smo imele kruh za večerjo in zajtrk. Resda naslednji dan nisem šla v trgovino, ker smo imele dovolj tapalap, sem pa šla dan po tem. Mladeniča niti spomniti ni bilo treba (čeprav sem ga) na njegovo obljubo, saj me je takoj prepoznal. Zatrdil je, da kar Gambijec obljubi, to vedno izpolni, zato mi bo plačal ves kruh. Nisem bila za, saj to ni bil najin dogovor. Vendar je vztrajal in tako sem tisti dan dobila tapalape zastonj. Ko smo čez nekaj dni hodile na tržnico je nek avto začel nenadoma trobit, ko se nam je približal. Kmalu se je začelo odpirati še okno in ven je glavo pomolil mladenič izpred trgovine ter ves navdušen kričal: »Tapalapa, tapalapaTapalapa ima tako zame obraz mladeniča, ki kljub temu, da ne živi v izobilju, plača kruh prostovoljki, ki je z njim nekaj malega poklepetala.

BOBNI

Še sedaj, ko sem že skoraj en mesec doma, mi v ušesih igra ritem bobnov in najraje bi zaplesala, čeprav sem zelo slaba plesalka. Bobni so me navdušili in mi zlezli pod kožo. Oboževala sem, ko se je pesmica, ki so jo prepevali otroci v vrtcu zaključila z ritmov bobnov in ko se je melodija sprevrgla v ples. Občudovala sem bobnarje, ki so na uličnem tekmovanju bobnov dali svoje srce v ritem in iz instrumentov privabljali fantastične ritme. Presenečena sem bila, ko je na plaži k nam prisedel fant in nas začel učiti bobne in navdušena, ko smo priredili Jam session na plaži: bobni, pevec in palmovo-vokalna spremljava. Slika morja, mivke, palmovih hišic in razpadajočega čolna, v katerem sta dve dekleti in dva fanta, mi bo ostala vedno v spominu. In seveda melodija soon or later, it’s better to come today …

potuj kot prostovoljec

KRANJSKI JANEZ

Zgodilo se je nekega večera, ko se je skupina prostovoljcev pripravljala na sobotni pouk v vrtcu in imela možgansko nevihto o tem, kako naj predstavi Slovenijo. »Naučimo jih bans,« je predlagala Špela. Bila je dobra ideja, vendar težko je bilo zbrati ustrezen bans. Težavo je rešil Timi, ki je predlagal Kranjskega Janeza. Ko so Timi, Žana in Špela odplesali bans, smo vsi takoj vedeli, da bomo z njim predstavili Slovenijo. In res je bilo tako, s to razliko, da ga nismo odpeli zgolj naslednji dan, ampak je Kranjski Janez s klobukom, rdečim nageljnom, naramnicami in pastirsko palico postal nekakšna himna poletnega tabora. Otroci in učitelji so se ga takoj naučili, čeprav ni bilo zelo lahko besedilo. Bila sem presenečena nad hitrostjo njihovega učenja: dvakrat slišijo, tretjič pojejo zraven. Bil jim je nadvse zanimiv in radi so ga prepevali. Mi pa tudi. Tako smo ga ničkolikokrat zapeli v vrtcu, gambijskemu novinarju, otrokom mesta Nyemtempo v notranjosti Gambije, v kombiju med vožnjo…


KOMBI

Poseben odstavek moram posvetiti tudi našemu preljubemu kombiju in šoferju Bubi. Bil je tak bel kombi z rdečimi vrtnicami na oknih in vrati, ki jih je znal odpreti le Buba. Z njim smo se vsak dan vozili v vrtec, popeljal pa nas je tudi na vse izlete. In zakaj je ta kombi bil tako poseben? Ker je bil priča vsem razigranim pogovorom, petju slovenskih pesmi, kričanju na ves glas vrtčevske himne, pričakovanjem, trudnim prostovoljcem, ko so od vročine in trdega dela zaspali na poti domov, vožnji po predsednikovem safariju, tovoru vode iz trgovine in bobnov iz tržnice v Brikami, policijskim patruljam, predsednikovemu mimohodu, sončnim zahodom, luknjam po cesti … Čeprav nas je premetavalo in smo v njem staknili marsikatero  modrico, smo ga imeli radi. Ko smo dobili drugi kombi (ki je mimogrede imel televizijo), smo se na ves pritoževali in zahtevali nazaj naš stari kombi. In ko smo ga po dveh dnevih dobili nazaj, smo bili srečni kot otroci, ko so dobili liziko. V Gambiji te lahko razveseli tudi star razmajan kombi.

Buba je bil z začetka sramežljiv šofer, ki je le opravljal svoje delo. Po vsakodnevnih vožnjah in ugotovitvi, da so ti tubabi malo čez les, pa je postal radoživ šofer, ki je hodil z nami na izlete, plezal po palmi, nas učil plesati, igral bobne, nas fotografiral …

DRUŽABNI ČOLN S KROKODILOM NA RDEČI PRSTI OKRAŠEN S KITKAMI

Doživetij je toliko, da jih ne morem vseh strniti v eno zgodbo: tu so družabne igre, ki smo se jih igrali ob večerih in umirali od smeha pri izmišljanju novih pravil enke in ugotavljanju besede zastonjkar; rjava polt, ki je bila sprva drugačna, vendar se je kmalu bela polt spremenila v rjavo in se počutila popolnoma udomačeno med njo; vožnja s čolnom iz Barre do Banjula, ko so se nosači tepli, koga bodo nesli in dih-jemajoči pisani čolni v Colourful village; krokodilji park Kachikally, kjer sem prvič božala krokodila; rdeča zemlja, ki ti je sledila vsepovsod; črne kitke, ki so jih po celi glavi s pomočjo umetnih las spletle učiteljice vrtca Mobe-Ta in ki so ponesle afriški duh v Slovenijo.

V Gambiji sem preživela čudovite tedne, ki so sedaj del mene. V svojo dlan sem ujela košček Gambije, ki je kot afriško blago: trdo, s pranjem pa postane mehko in voljno, vedno pa pisano in živahno.

potuj kot prostovoljec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>