SO GAMBIJCI BOLJ SREČNI?

Številni prostovoljci, botri in obiskovalci Gambije so mnenja, da so Gambijci bolj srečni kot Slovenci.

“Kljub temu, da nimajo ničesar, so vedno nasmejani.” Otroci nimajo veliko, vednar so bolj srečni kot v Sloveniji.” “Včasih so lačni, vendar so vseeno dobre volje.” “Plešejo, pojejo in se zabavajo brez alkohola in nabito polnih miz hrane”. To so le nekatere besede, ki so jih izrekli številni obiskovalci Gambije, države, ki ji pravijo tudi Nasmejana obale Afrike.

Zakaj tako mislijo? Ali imajo prav? Ali ni tako, da si vsi želijo v Evropo in Ameriko, ker je tam življenje lepše in boljše, ker so tam ljudje bolj srečni?

Na področju Gambije delujemo že sedmo leto. V vseh teh letih smo se veliko naučili, naredili veliko napak in prišli do številnih spoznanj. Poleg tega, da skušamo razumeti potrebe Gambijcev, aktivno delujemo na področju prostovoljstva, trajnostnega razvoja in izboljšanja kvalitete življenja tako Gambijcev kot tudi vseh, ki se pridružijo našim projektom namenjenim ranljivim in nepriviligiranim skupinam otrok in odraslih.

gambija-27-of-36

Takih, ki se pridružijo naši misiji je vedno več, kar nas izredno veseli, saj to pomeni, da delamo premike v razmišljanju, dejanjih in odločitvah. Programa se poleg študentov, udeležuje vedno več parov, družin in zaposlenih odraslih. Vsak, ki se odloči za botrstvo ali prostovoljstvo,  to običajno stori zaradi želje po pomoči drugemu. Vendar vsak, ki to stori s srcem in brez pričakovanj, s tako odločitvijo pomaga tudi sebi. Kako?

Povprečen Slovenec porabi dva do tri-krat več dobrin na leto kot večina Gambijcev. Po podatkih slovenskih komunalnih podjetij, naj bi povprečen Slovenec na leto odvrgel 10kg še uporabnih stvari (uporabna oblačila, modne dodatke, opremo za dom, posodo, igrače, gospodinjske aparate,…). Poleg tega imamo v svojih domovih ogromno stvari, ki smo jih kupili in jih enostavno ne potrebujemo. Nekateri morajo za svoje stvari celo najeti skladišče. Prav tako je s hrano. Vsakodnevno se zavrže ogromno hrane tako v gospodinjstvih kot tudi restavracijah, hotelih, trgovinah, itd.

Dejstvo je, da v Sloveniji ni rožnato za vse prebivalce, vendar pa na srečo, ljudje še ne umirajo od lakote in verjamemo, da je število podhranjenih v primerjavi z Gambijo, bistveno nižje. Prav tako so osnovne zdravstvene storitve še vedno dosegljive za prebivalce, na voljo so različne oblike socialne pomoči, porodniške, pokojnine, štipendije, nadomestila, skladi za pomoč najbolj ranljivim skupinam, itd. česar v Gambiji ni. Velika večina ima dostop do izobraževanja, elektrike in pitne vode. Poleg tega je v Sloveniji ogromno, na žalost vedno več, nevladnih organizacij, ki opravljajo odlično delo in pomagajo številnim Slovencem.

Foto: Milan Njenjić

Foto: Milan Njenjić

In čeprav morda niste med tistimi, ki vsako leto odvržete toliko neuporabnih stvari in hrane, ste še vedno bogatejši od milijone ljudi, ki živijo po vsem svetu. Spomnite se koliko priložnosti je bilo za “zapravljanje” v preteklem letu, mesecu in celo tednu. Tudi danes je veliko priložnosti za nakupovanje.

Vse materialne dobrine pa seveda niso odveč in preveč. Vsi nakupi niso prekomerni. Vse priložnosti niso “brez vezne”. Ves denar se ne zapravi za nepomemebne stvari.

Obstaja neka meja, ki je med “golim preživetjem” in “imeti dovolj”, kar pomeni, da imate kje bivati, niste lačni, imate nekaj oblačil in par čevljev, greste lahko na kakšen izlet in praznujete rojstni dan ali drug pomemben življenjski dogodek. Torej niste v stanju, ko trepetate za preživetje.  In ko ljudje dosežemo točko “imeti dovolj”, smo resnično srečni, mirni in zadovoljni.

Vendar se večina na točki “imeti dovolj” ne ustavi, kar je po eni strani super. Težava nastane, ko nas nadaljne odločitve ne peljejo tja kamor si želimo. Do sreče. In na tej točki se premalokrat spomnimo besed Jima Careeya, ki je rekel: “Po mojem mnenju bi moral vsak posameznik enkrat postati bogat in slaven in početi vse, kar si je od nekdaj želel – samo zato, da bi videl, da to ni odgovor. ”

Ogromno nadaljnih odločitev je sprejetih na podlagi medsebojnega tekmovanja, primerjanja, sledenja množici in trendom. Reklame, pritiski družbe, prazniki in priložnosti za prekomerno nakupovanje/zapravljanje je več kot kdajkoli. Stalno smo pod pritiski, česar se morda niti ne zavedamo. Če dobro premislite je priložnosti za nakupovanje od decembra, ko nas obiščejo 3 dobri možje do konca novembra, neizmerno veliko. Poleg slovenskih praznikov in običajev, ob katerih se že tako ali tako pretirava v pripravi hrane, nakupovanju daril, dekoraciji, oblačilih, svečah, itd. sprejemamo v svoja življenja še vse tuje… . Naporno je to. Za naše duše in denarnice. Nekateri si še niso opomogli od decembrskih nakupovanj, pa je tukaj že pust, Valentinovo, dan žena, materinski dan, Velika noč, 1.maj, poletje, noč čarovnic, martinovanje in še kaj. Vmes imamo še obletnice, rojstne dneve, poslovilne zabave,  itd. Skratka, življenje je ena velika zabava… kajne?

Pri tem ne pozabimo še na zimske, spomladanske, poletne in jesenske popuste, nočno nakupovanje, mega vikend akcije, nagradne igre, bonitete, pike, točke, nalepke, “Black Friday”, sejmi, nakupovalni šotori, itd, kjer lahko kupimo stvari za otroka, da ne bo edini, ki bo brez xx stvari med vrstniki. Pa x torbico, ki jo moram imeti tudi jaz, tako kot vse moje sodelavke. Pa čevlje, ki so moderni. Če gredo sosedje smučati, na morje ali potovanje, moramo tudi mi. Na praznovanjih mora biti dovolj hrane in vsaj 3 vrste sladic, da ljudje ne bodo govorili, da nismo postregli dovolj. Da ne govorimo o nepreštetih litrih alkoholne in brezalkoholne pijače, ki se jo spije na takšnih praznovanjih. In seveda ne moremo mimo avtomobilov, ki v teh časih izkazujejo status  v družbi…

FOto: MIlan Njenjić

FOto: MIlan Njenjić

Preko socialnih omrežij, se je tekmovanje še povečalo, saj vsi naši prijatelji živijo popolna življenja. Posledično se nekateri začnejo spraševati, če morda nimajo vsega kar si želijo oziroma kar bi morali imeti.
Torej kljub vsem materialnim dobrinam, velikim hišam, dobrim avtomobilom, pametnim telefonom, polni omari oblačil in obutve, počitnicam, trendovskim frizuram, ljudje bolj kot kadarkoli iščejo srečo. Otroci imajo ogromno igrač, vse vrste izobraževalnih pripomočkov in animacijskih centrov, vendar so že zelo kmalu obremenjeni s tem kaj imajo vrstniki, oni pa ne. Zakaj?

Odgovor smo našli v eni izmed najbolj revnih držav na svetu.

Več kot 70% prebivalcev zasluži manj kot 2€ na dan. Bivališča so bolj kot ne prazna, saj jih v večini uporabljajo le za spanje. Veliko jih spi na tleh na peni, saj nimajo postelj in vzmetnic. “Kopalnice” so le prazen prostor zunaj bivališč, kjer sta dva škafa ali tuš. V kolikor je možno je ta prostor zidan, vendar je v večini primerov prostor obdan le s kovinskimi ploščami. WC školjke so še vedno bolj kot ne redkost, sploh na podeželju. Kuhajo zunaj na dvorišču v velikih posodah na ognju. Tudi perilo perejo na dvorišču ročno. Predmeti, ki običajno krasijo domove so kakšne fotografije, nedelujoče stenske ure, suhe rože in kozarci.

V Gambiji ljudje ne umirajo od lakote, soočajo pa se z velikim problemom podhranjenosti in posledicam tega. Poleg hrane pa so tukaj še vsi ostali drugi problemi, kot so dostop do zdravstvene nege, kvalitetnega izobraževanja, čiste pitne vode in elektrike.

Kljub ogromnim razlikam, lahko skoraj zagotovo rečemo, da so na splošno Gambijci bolj srečni kot Slovenci.
Vzrok za srečo niso materialne dobrine, saj jih Gambijci nimajo oziroma jih imajo veliko manj kot Slovenci.  Prav tako nam je že vsem jasno, da materialne stvari prinašajo le kratkoročen občutek sreče.

Kaj je torej tisto, kar hrani naše duše, greje srca in privablja nasmeh na obraz?

Preživetje večine prebivalcev Gambije, ene izmed najrevnejših držav na svetu, je posledica sodelovanja, solidarnosti in vsakodnevne medsebojne humanitarne pomoč. Medsebojno deljenje hrane, oblačil, obutve in bivališč je del življenja. Najbolj pa je izrazito brezpogojno deljenje hrane. Pri tem je morda potrebno posebej poudariti pomen “brezpogojnosti”. Torej svojih dejanj ne pogojuješ z ničemer in za svoja dejanja ne pričakuješ ničesar. Niti zahvale. Prav tako za podarjeno pomoč v karkšnikoli obliki nikomur nikda ne očitaš.

Marsikdo v Sloveniji je razočaran nad ljudmi katerim so kaj podarili in za to niso prejeli (niti) zahvale. Bonton lepega vedenja nas seveda to uči in lepo je, če se zahvalimo. Ne uči pa nas, da podarjamo in delimo brez pričakovanj. Ne uči nas, da ne delamo tega, da se nam bodo zahvaljevali in nas kovali v zvezde. To ni brezpogojno deljenje in kot tako ne prinese tega kar mislimo da bo. Če dobro pomislimo, neizpolnjena pričakovanja prinesejo zgolj razočaranje in slabo voljo. Torej je zelo pomembno na kakšen način in s kakšnim namenom delimo in podarjamo stvari.

Foto: Sara Tavčar

Foto: Sara Tavčar

Gospodinje v Gambiji vsak dan pripravijo kosilo. V večjih skupnih bivališčih prispeva vsak kolikor lahko. Nekateri več, drugi manj, tretji nič. Vsak po svojih zmožnostih. Ne glede na to koliko je kdo prispeval, se hrano razdeli na ženske in otroke, moške in ostale, ki so prisotni na dvorišču v času kosila. “Posoda za lačne” oziroma obiskovalce/mimoidoče je na dvorišču v času kosila vsak dan. Kdorkoli je lačen in bo okoli 14:00 ure na dvorišču kateregakoli bivališča v Gambiji, bo dobil vsaj pest riža. Nihče ne dobi svojega krožnika. Vsi prisotni skupaj z rokami jedo iz ene sklede. Tudi ljudje, ki so brez službe in ne morejo prispevati za riž, lahko pri eni hiši dobijo kosilo več mesecev ali celo let. Dokler si ne opomorejo.

gambija

Tisti, ki delajo in skrbijo, da je riž vsak dan na voljo verjamejo, da je deljenje hrane z ljudmi, ki ne morejo prispevati za obrok blagoslov in privilegij, za kar so izredno hvaležni. Z mislijo o tem, da določeni izkoriščajo njihovo dobroto se ne ukvarjajo. Verjamejo v to, da je potrebno v življenju vse deliti, saj le to prinaša mir, srečo in zadovoljstvo. Ne verjamejo, da so lahko, ker delijo hrano, bivališče in ostale stvari z ljudmi, oni ali njihovi otroci v življenju prikrajšani za karkoli. Dobro se z dobrim vrača vendar to ni vzrok za deljenje. S tem se rodijo. Tega ne delajo zaradi koristi vendar za to, ker jih tako uči vera in kultura.

In če pomislite kako dobro se počutite, ko za koga nekaj naredite, ko z nekom nekaj delite ali ko komu nekaj podarite, boste razumeli zakaj so Gambijci bolj srečni. Hvaležni so, ker lahko nahranijo človeka, mu nudijo bivališče, mu podarijo obutev ali oblačilo, pomagajo kakorkoli lahko. To so vsakodnevne doze notranje, osebne sreče, ki jo dopolnijo z molitvijo in zahvalo za življenje in priložnost, da lahko pomagajo.

Foto: Sara Tavčar

Foto: Sara Tavčar

Če ne veste, če bi to osrečevalo tudi vas, si lahko zamislite, da imate na voljo poljubni znesek denarja, na primer 3€ ali 5€. Izbirate lahko med tem, da s tem denarjem nekaj kupite zase ali nekaj za nekoga drugega, ki nima 90% stvari, ki jih imate vi, nima 3 obrokov na dan, nima zdravil, nima dostopa do čiste vode in elektrike.

Katero opcijo bi zbrali? Nakup za koga bi vas bolj osrečil? Zase ali drugega? Koliko časa bi sreča trajala za izbran nakup?

Pri tem znesek ni pomemben, niti stvar ali katero uslugo podarite. Ni pomemben vaš status, poklic ali imetje. Gambijci med seboj delijo tudi zadnjo pest riža,  ki jo imajo. Za humanitarnost in solidarnost ne potrebujete biti bogati. Pomembna je miselnost in prepričanje ter želja, da ne razmišljate o tem česa vse nimate ampak o tem kaj lahko naedite s tem kar imate, kaj lahko delite z drugimi. Je to znanje, čas, izkušnje, denar, materialne dobrine,…? In če imate občutek, da boste vi ali vaši otroci zaradi tega za kaj prikrajšani, potem to ni prava pot za brezpogojno deljenje in srečo. Svojim otrokom lahko največ podarite za življenje, če jih naučite iskati srečo v času, ki ga preživite skupaj, odnosih, deljenju, medsebojni pomoči in skrbi za sočloveka, živali ter naravo.

In če se morda sedaj slučajno sprašujete zakaj si Gambijci želijo v Evropo in Ameriko, vam lahko z zagotovostjo potrdimo, da ne zaradi iskanja sreče ampak zaradi iskanja priložnosti, da sebe in svoje družine pripeljejo do točke “imeti dovolj”. Na žalost je stanje v državi tako, da je velika večina prebivalcev na točki “golega preživetja” ali celo pod to točko.

Na nevarno ilegalno pot odidejo, ker hočejo delati, da otroci in sorodniki ne bodo podhranjeni, da bodo imeli dostop do vode, elektrike in zdravstvenih storitev, da bodo imeli priložnost za ustvarjanje svoje kariere, da se bodo lahko izobraževali in dostojno živeli.

Verjamemo, da so Gambijci in na splošno Afričani bolj srečni prav zaradi zgoraj omenjenih dejstev. V sebi nimajo strahu pred deljenjem zadnje pesti riža, ne razmišljajo o tem ali je človek, ki pride na kosilo  bogat ali reven, pri vsakodnevnih humanitarnih dejanjih ne pričakujejo ničesar v zameno, z veseljem delijo svoja skromna bivališča z vsakim, ki to potrebuje in predvsem ne dajejo nikomur občutka, da jim zaradi tega kaj dolgujejo ali jih celo “opominjajo” kaj vse so storili za njih.

Foto: Sara Tavčar

Foto: Sara Tavčar

Vsak se v življenju odloči kako in kje bo iskal svojo srečo. Če se odločite, da boste s srcem in brezpogojno delili svoj čas, znanje, izkušnje, materialne dobrine, denar, hrano, oblačila z drugimi, to ne pomeni, da si ne boste mogli privoščiti novih oblačil ali čevljev, počitnic ali izleta, kakšnega priboljška ali kave s prijatelji. To pomeni zgolj to, da boste zaživeli bolj polno življenje, našli boste bistvo, osebnostno boste zrasli, v srcu boste našli mir, saj bo v vašem življenju več trenutkov, ki prinašajo dolgoročen občutek sreče. In če boste bolj srečni, bodo bolj srečni tudi vaši otroci, partnerji, prijatelji in sorodniki.

“Sreča ni mesto, kamor potujemo, temveč način potovanja.”
– Torquato Tasso

Foto: Jana Šnuderl

Foto: Jana Šnuderl

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>