SPOMINI NA SREČO

Almedina, Adam & Dodou

Almedina, Adam & Dodou

Kadar govorim o Gambiji, vedno govorim z iskrico v očeh, nasmehom na obrazu in kasneje s solzami v očeh, saj me preplavijo spomini na najlepši mesec mojega življenja.

S prostovoljstvom se ukvarjam že nekaj časa in vedno me je mikalo, da bi kot prostovoljka odpotovala tudi v Afriko. Nikoli pa nisem mislila da se bom v Afriko odpravila tako mlada, pravzaprav najmlajša prostovoljka pri Društvu Za Otroke Sveta. Konec septembra se je moja pot v Gambijo začela. Najprej iz Benetk do Barcelone, naprej pa v Banjul. Ko sem sedela na letalu, ki me bo popeljalo proti Gambiji, sem se začela spraševati, kaj počnem in zakaj sem sama in zakaj je ravno Gambija prvo potovanje, na katerega se odpravljam popolnoma sama. Že po nekaj dneh bivanja v Gambiji so bili vsi moji strahovi pozabljeni. Vsak dan je prinesel nekaj novega, neznanega, nepričakovanega in čudovitega. Počela sem stvari, za katere nikoli nisem mislila da jih bom. Vsakokrat znova sem se le nasmejala, ker to je pač Afrika. Nikoli ne veš, kaj te čaka v prihodnji uri, veš pa, da je odgovor na vse »No problem.«

Ko mi nekdo postavi vprašanje »Kaj je najlepši spomin iz Gambije?«, se v mojih mislih odvrtijo številni obrazi, dogodivščine in spoznanja. Najlepši spomin je tisti, ko sem spoznala svoja varovanca. Potem pa si hitro premislim in se spomnim raje naslednjih dni, ki sem jih preživljala pri njih. Spomnim se večerov, ko smo igrali igrico s fižolčki. Potem pa si spet premislim in ugotovim da so otroci iz šole tisti, ki me navdajajo z največjim veseljem. Potem pa se spomnim trenutkov, ki sem jih preživela s starši mojih varovancev. Pa si premislim in se spomnim obiska vasi Barre, ki je moj drugi dom. V glavi se mi odvrti neskončno slik, ki bi jih lahko uvrstila med svoje najlepše spomine.

almedina ramic4

Vsak dan v Gambiji je prinesel nekaj novega. Delovnike sem preživela v vrtcu, kjer sem bila, (roko na srce) boljša pri objemanju teh navihančkov s čokoladnimi očmi, kot pri učenju. Ravno v vrtcu sem spoznala svojega Mutarrja, kateremu sem kasneje postala botra. Težko se odločim za eno zgodbo, ki bi jo povedala. Rada bi povedala zgodbo, a vsak dan je prinesel novo zgodbo, zgodbo o življenju  in vsak dan sem doživela neka,j o čemer bi morala pisati. Vsak trenutek je zame kot zvezdica, ki sedaj skupaj tvorijo svoje vesolje, v katerega se želim znova vrniti. Močno upam, da bom lahko v to vesolje dodala še več novih zvezd in trenutkov, ki jih bom doživela v Gambiji.
Tam sem doživela vse »Gambian experience,« kar se jih da. Od obiska revne vasi Barre, kjer je zagotovo moj drugi dom, do izletov v krokodilji park, park Makasutu, vožnje s trajektom, sprehodov skozi naravo, ležanje na plaži ob Atlantskem oceanu, pogovori z domačini, preizkušanja njihovih jedi, pijač in spoznavanje njihove tradicije. Bila sem del njihovega življenja in vse to je sedaj del mene. Trenutki popoldne in trenutki v šoli, kjer sem delala so bili zame enako pomembni, saj sem popoldneve izkoristila za raziskovanje okolice in preživljanje z domačini.

Skozi delo v šoli sem spoznala ogromno otrok, ki so seveda skakali po meni, kot nori. A trije so bili izjeme, saj so bili ves čas ob meni. Alpha, Joy in Mutarr. Vsi trije so majhni srčki. Na zadnji dan pouka sem v učilnici sedela skupaj z Mutarrjem, ki je slutil da odhajam. Ob enajsti uri se je oglasil zvonec, ki naznanja glavni odmor in s tem težko pričakovano malico. Dečku sem rekla naj gre jesti, a sem kmalu spoznala da nima s seboj malice ali kosa kruha, saj starši za to nimajo denarja. Odstopila sem mu svoje kosilo. Medtem sem se pogovarjala z učiteljicami o tem res posebnem fantku. Vprašala sem, kje ima šolsko torbo in povedali so mi da je nima, ker tudi za to starši nimajo denarja.

Almedina v šoli

Almedina v šoli

Odpeljala sem ga na market, kjer sem mu rekla, naj si izbere torbo. Ves navdušen je pokazal prvo, ki mu je padla v oči. Kupila sem mu jo. Kupila sem mu tudi oblačila in nekaj šolskih potrebščin. Nato pa sem mu rekla, naj si izbere še nekaj, kar si želi. Odgovoril je da si želi nogavice! Samo nogavice! V solzah sem ga vprašala, če res želi samo to, saj si lahko izbere res karkoli. Potem pa si je hitro premislil in mi rekel, da bi pa rad imel štiri nogavice! Seveda sem mu jih kupila in v tistem trenutku sem vedela, da moram s pomočjo moje družine postati botra še enkrat, tretjič. Isti večer sem obiskala dečkovo družino. Odnesla sem jim vrečo riža in nekaj denarja. Teh trenutkov ne bom pozabila nikoli v življenju. Mali fantek je sedaj moj Netkonjul (črnc), jaz pa njegova Tubab (belka).

Opišem lahko še neskončno takšnih zvezdic. ki so stopile v moje srce, a menim da mora kaj takega vsak doživeti sam. In če bo le doživljal s tako odprtim srcem, kot sem to doživljala jaz, bo zagotovo naredil ogromno spremembo v svojem življenju in želel si bo narediti več. Tako kot si to želim jaz. S pomočjo svoje družine in prijateljev iz Slovenije sem naredila ogromno, a še vedno ne dovolj. Močno upam da se mi uspe vrniti nazaj, saj se lahko tam naučim še veliko.

Napisala: Almedina Ramić, prostovoljka in botra

Almedina s svojim varovancem

Almedina s svojim varovancem