TO JE AFRIKA!

Foto: Urška Zupančič

Foto: Urška Zupančič

Odločitev oditi v Gambijo je bila plod želje po potovanju, po novih izkušnjah in po pomoči tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Želela sem si več, kot le turistično izkušnjo, ki ti pokaže le eno plat zgodbe in skrije toliko drugega, lepega, pristnega in drugačnega. Vedno sem verjela, da je potrebno biti z ljudmi, živeti z njimi, se pogovarjati in videti njihovo državo, skozi njihove oči, da jo lahko resnično doživiš.  Obenem pa te takšna izkušnja pripelje bliže k sebi, kar je tudi želja mnogih, ki jim srce v zahodnem svetu ne da miru in jih žene v neznano. V tako imenovane trenutke bivanja oziroma zavedanja.

Teh trenutkov je bilo veliko, v času mojega bivanja v Gambiji. Trenutkov, ko vse postane kristalno jasno in se počutiš prisotnega v svojem življenju, živega v trenutku, katerega vrednost občuduješ, preden mu pustiš oditi med spomine. Trenutkov barv, sreče, smeha, pesmi, nejevere, ponižnosti in še toliko več, prepletenih v popolno sliko, spominek za temnejše dni. Sedeti skupaj v avtu, medtem ko se zgodi še ena neverjetna stvar, in se spogledati ob istem času: „To je Afrika!“. Opazovati sonce, ki zahaja nad Atlantikom, medtem ko poslušaš pomirjujoče zvoke valov in šelestenje palm na popolni tropski plaži, ki je kot z razglednice. Udeležiti se posebne ceremonije pri nekomu doma in biti priča veselju, petju, plesu in smehu, ne da bi bila postrežena ena sama kapljica alkohola. Pogled v očeh otroka, ko končno uspe napisati eno samo črko, kar je nekaj, česar njegovi starši nikoli niso mogli. Potuj Kot Prostovoljec

Brez dvoma lahko rečem, da mi je Afrika dala veliko več, kot bi lahko jaz kadarkoli dala njej. Moj skromen prispevek zbledi v primerjavi z življenjskimi lekcijami, ki sem jih prejela in z neverjetnimi ljudmi, ki so mi prekrižali pot in me sprejeli v svoja srca ter z mano ravnali kot bi bila njihova. Oni so tisti, ki so me naučili, da je treba ceniti vsak trenutek, se upočasniti, zaupati sama sebi in slediti svojim sanjam, ne glede na vse. Tam sem tudi znova odkrila, kaj mi je namenjeno početi, cilj za katerega se je vredno boriti, cilj h kateremu je vredno stremeti.

Videla sem, kaj je prava moč, ko sem spoznala toliko ljudi, ki živijo v skoraj nemogočih okoliščinah, a vseeno uspejo ostati pozitivni in znajo ceniti majhne dobre stvari v življenju. Ljudje, ki živijo z manj kot 30 evri na mesec, pogosto brez tekoče vode in elektrike, natlačeni v majhne prostore, ki pa ne bodo nikoli niti pomislili, da ne bi delili še to malo, kar imajo, s tistimi, ki imajo še manj sreče. Taksist, ki se bori, da bi preživel svojo ženo in 4 otroke in dela vsak dan, cel dan, da denar ostareli beračici, ki se ustavi ob njegovem oknu. Revna družina obdari botro svojega otroka,čeprav imajo komaj kaj dati na mizo. Vozniki našega taksija, ki si delijo eno samo štruco kruha. Oseba, ki da nekomu svoje zadnje kovance, ker želi pomagati, čeprav to pomeni, da bo zdaj sama ostala brez. Tujec, ki plača drugemu vožnjo, ker sta se pred tem zapletla v kratek pogovor.

Ključ je deliti. V Gambiji je običaj, da je vedno, ko ješ, vsak v tvoji bližini dobrodošel, da se ti pridruži. Vedno deliš svoj obrok z drugim, tudi če to pomeni manj hrane zate. Ljudje si ves čas pomagajo: z denarjem, s hrano, z oblačili, čeprav so tukaj skoraj vsi revni. Revni v materialnem pomenu namreč. Tukaj sem videla več sočutja, prijaznosti in prave dobrodelnosti kot kjerkoli, kjer sem bila v zahodnem svetu. Ljudje svoje bogastvo nosijo v srcu in zame bo to vedno vredno več, kot ves denar na svetu.
Zame je bil privilegij preživeti ta mesec v Gambiji in bom vedno hvaležna za to izkušnjo. Hvala, mama Afrika!

Urška Zupančič

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>