V GAMBIJI PUSTILA DEL SRCA

Kmalu bo že mesec dni od prihoda iz Gambije in še vedno se vsak dan sprašujem le kaj vsi, ki sem jih spoznala sedaj počejo, točno v tem trenutku. In zavlačujem dan ko bom tole napisala in danes sem si rekla, Veronika, sedaj je pa že skrajni čas. Vedno imamo izbiro, ali bomo v življenju počeli stvari s srcem in dušo in se prepustili, da nas to vodi v vse smeri, kamor smo namenjeni, ali pa si iz različnih razlogov ogledamo, obiščemo in spoznamo novo okolje iz perspektive, take bolj turistične. Vedela sem, da se bo po mesecu dni masikaj spremenilo, nisem pa še vedela, da bom tam pustila tako velik del mojega srca.

prostovoljstvo Afrika

Vse se je začelo že mnogo let prej, ko sem bila še majhen otrok in je mama obljubila sestri Neji, da nekoč gremo v Afriko k slonom in žirafam. Ta želja in ta obljuba je vedno vse vodila do tega, da je mama leto dni nazaj »posvojila« deklico po imenu Kumba, ki prihaja iz Gambije. Ne dolgo po tem, je kupila letalsko karto, obiskala družino, z njimi  in ostalo razširjeno družino preživela dva tedna in ob prihodu nazaj nisem več bila prepričana kaj se je zgodilo. Srečna, ozdravljena, nasmejana, optimistična, a popolnoma objokana mama, ki stoji s kovčki na letališču. Rekla mi je »To ni drugi svet, to je drugi planet.« Besede sem že razumela, ampak razumela nisem pomena kakor ga tudi ti, ki bereš ne. Težko si je predstavljati življenje na drugem koncu sveta, kjer ne poznajo sovraštva, jeze in nesreče. Zato vem, da večini puncam nam je bil večji šok se vrniti domov kot pa se navaditi na Gambijsko življenje, ki lahko rečem samo, da je res drugi planet.

Mama Mojka s Kumbo

Mama Mojka s Kumbo

 

Še dneve pred odhodom nisem imela pojma kaj počnem. Nisem prepričana, da sem se zavedala kam odhajam, kaj vse se bo spremenilo in da bom kmalu v Afriki, tam, kjer je vedno toplo, tako sonce kot tudi ljudje. S sestro sva sedeli v stanovanju na kovčkih in si rekle »ow, ma vjš da jutre ob tem cajti bomo že u Afriki?«  in temu je sledila samo tišina in tak, majhen nasmeh, ker smo vedele, da se nama je ena majhna želja uresničla.

Naš namen prihoda, je bil poučevanje otrok, v šoli Mobeta, starih od 3 do 8 let skupaj z lokalnimi učitelji. Že pred prihodom smo zbirale material in ideje, kako otrokom približati določeno šolsko temo in preko igre ter petja spoznati nov predmet. Začetek pouka je bil šele drugi teden od prihoda zaradi Ramadana, ki še ni bil končan. Tako, da smo imele čas se pripraviti, se pogovoriti o delu in se razdeliti po razredih.  V tem času smo odšle v Barro in Banjul, spoznavale smo kulturo, preživele veliko časa z domačini in iz dneva v dan se vedno bolj počutila domače in sprejeto.

PROSTOVOLJSTVO

Komaj sem čakala, da z Nejo spoznava sestrico Kumbo in na ta dan sem res, res jokala kot dež. Z Muso smo prihajali v območje Dipakunda in ko smo se približevali hiši, smo vsi trije slišali hitro govorjenje otrok in ponavljanje istih besed. Ker so govorili v plemenskem jeziku Wolof, ki ga takrat še nisem razumela, sem vprašala Muso kaj govorijo. Na široko se je nasmejal, me prijel za ramo in rekel »they are all saying: sisters are here, they are here, they are here, sisters are heeree!« in v trenutku, ko smo odprli bakrena in polomljena vrata dvorišča, so se Kumbine sestre kar naenkrat znašle okoli nas, sestrica Mariama in starejša Khaddiatou, mama naju je objemala ampak Kumbe ni bilo nikjer. V trenutku ko je pritekla v hišo je popolnoma objokana skočila na naju in naju ni več izpustila. Bil je šele tretji dan in že sem vedela, da tukaj ljudje premorejo toliko ljubezni, da sploh nevem kaj počnemo mi v Sloveniji in kam smo zašli.

V objemu sestrice Kumbe

V objemu sestrice Kumbe

Vsak dan smo odhajali v šolo ob 8.40, tako da smo ob 9h že bili v razredu. Jaz in Lara sva bili v razredu otrok starih 4-5 let in z nama je bila učiteljica Marie. Moram reči, da je bilo kdaj zelo težko predvsem zaradi tega, ker so tam otroci hiperaktivni in vedno se mora nekaj dogajati in jih je potrebno ves čas motivirati. Koncentracija jim tako hitro pade kot zapade dež ampak če jih razumeš, če z njimi preživiš nekaj časa in si zaupaš, ti kmalu postane tudi to popolnoma sprejemljivo. Zjutraj smo vedno ponavljali števila, abecedo, živali ter angleščino, po malici pa smo peli, plesali, igrali bobne in se s pesmijo učili slovenščine.

Lara je imela s sabo flavto in vedno ko so jo zaslišali, so poslušali in bili tako impresionirani nad tem inštrumentom, da jo je imela vedno s seboj v torbi. Kadar sem omenjala to sočutje, ki ga imajo Gambijci velja enako tudi za otroke. Marsikdo, ki sem mu to povedala ni bil prepričan ali mi naj verjame. Vsak otrok je dobil malico, vendar vedno, če je bil kdo še lačen, mu je drugi otrok odlomil kos in mu dal. Enako se je zgodilo, kadar sama nisem jedl,a ker nisem bila lačna, je otrok prišel do mene s kosom kruha in mi ga ponudil, ker je mislil, da sem lačna in sama nimam. Otrok, kateri še sam nima vedno za hrano, ki nima niti vseh pogovjev za življenje, je meni ponudil njegovo malico, ker je videl, da nimam.

prostovoljstvo Afrika

Lahko je pisati iz spominov, ki so se zgodili, ampak drugače je o tem govoriti. Ko z nekom govorim o Gambiji se ne spomnim le dogodkov ampak se spomnim nasmehov in občutkov in včasih solz in naredi se mi tak ogromen cmok v grlu in se kar ustavi. Spomnim se otrok, ki so vedno tekali za našim kobijem ko smo odhajale dokler niso mogli več tečt, spomnim se otrok v mojem razredu, ki so vsako jutro čakali na naju na vhodnih vratih, kdaj naju bodo zagledali, kako sem se učila kuhati domodo in benečin in to tudi jedla, seveda z rokami, kar mi sploh ni šlo od rok, kako smo se vozile v tistih smešnih kombijih, kjer vrata nikoli niso delala in se niso zaprla, deževnih dni kadar vsi ostanejo doma, ker če je dež pač nihče ne gre v šolo in kako mi je ena delica na zadnji dan rekla, da se vidimo v ponedeljek. Težko mi je bilo ampak rekla sej ji,  da živim zelo zelo daleč in da danes odhajam domov in bo mogoče že starejša deklica, ko jo spet vidim. Ampak za njo daleč je pomenila sosednja vas. Posmejala se je in rekla, se vidimo v ponedeljek Mariama in nasmejana odšla domov. Za njih daleč pomeni peš 20 minut in če bi jim poskusila razložiti, da se moram peljat z letalom en cel dan, mislim da bi jim to predstavljal tak ogromen problem, da bi razumeli, da sem to kar opustila.

Zato je moral miniti skorej mesec dni, da sem se lohko usedla računalnik in to napisala, pa še to zelo na kratko. In vedno se sprašujem, kdaj jih bom spet videla in kdaj bomo spet plesali, bobnali, igrali nogomet na ulici in kdaj bom spet jedla mango iz drevesa.

– Veronika Žorž

PROSTOVOLJSTVO

Prostovoljstvo Afrika

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>