ZAKAJ AFRIKA IN NE SLOVENIJA?

Na nga def, Gambija!

»Smejoča se obala« je pravšnji opis te države, katerega predvsem radi uporabijo domačini. Splošna atmosfera, ki prevladuje, je izredno pozitivna. Ljudje so nasmejani, na ulici vas pozdravi vsak in greh je, če ne odzdravite nazaj. Kljub temu da ni moč govoriti o visoki stopnji blaginje, saj se ljudje dobesedno borijo za vsakdanji kruh, jih redko slišite jamrati ali se pritoževati. Preprosto so hvaležni, da so zdravi, saj jim materialne dobrine ne pomenijo veliko. Družina, prijatelji in medsebojni stiki zasedajo prvo mesto. Če vam nekaj obljubijo, tega ne prelomijo. Sklenitev dogovora pa pospremijo z besedo »inshallah« (pomen: če bo Bog dal). Beseda je povezana z muslimansko vero, ki je v tej državi tudi najbolj razšširjena. To se posebaj opazi ob petkih, ko je za večino ljudi dela prost dan. Petek ima pri njih isto težo kot pri nas nedelja. Moški se večinoma odpravijo na skupne molitve v mošeje, oblečejo pa tradicionalna oblačila. Ženske zahteve muslimanstva različno sprejemajo. Nekatere se tako odločijo za burko in so popolnoma zakrite. Spet druge samo za hijab in si pokrivajo lase, večina mladih pa se skuša ozirati in slediti evropskim modnim trendom.

Ženske so izredno spoštovane, kljub temu da je socializacija spolnih vlog in s tem povezanim položaj gospodinj ponekod še vedno prisoten (predvsem ruralna območja). Moški jih imajo za svoje »kraljice«, za katere so odgovorni. Moški tako nosijo finančno breme cele družine in sramota je, če je niso sposobni vzdrževati. Nekateri po sili razmer tako za nekaj časa tudi zapustijo svoje družine in se odpravijo s trebuhom za kruhom v sosednji Senegal, kjer naj bi bile po zaposlitvene možnosti večje in službe bolje plačane. Nasprotno pa je pri moških, ki zlahka poskrbijo za svojo »prvo« družino, nekako značilno, da si slej kot prej poiščejo tudi drugo ženo, katero morajo prav tako finančno preskrbeti. Vera jim dovoljuje štiri žene, vendar le v primeru, da presodijo, da lahko vsem nudijo enako.

Nekakšen poseben odnos moških se da opaziti tudi v odnosu do belk. Nikjer ne boste naletele na zaprta vrata, ustrežejo pa vsaki prošnji. Verjetno je to še nekoliko povezano s preteklo povezanostjo z angleško kolonizacijo. Kot belke ste tako priviligirane v mnogih situacijah, zaradi česar črnke včasih niso najbol zadovoljne. Prav vsak moški pa vam bo pokazal tudi svoje osvajalne tehnike in mislile si boste, da imate opravka z največjim kavalirjem, kar ste ga kdaj spoznale. Pa vendar previdno! Vedno je lepo slišati lepo besedo in pohvalo in seveda pohvalo tudi vrniti. Vendar se ne smete pustiti zmesti, saj so pri nekaterih v ozadju druge namere. Če znate postaviti meje prijateljstva v začetku, imate tako priložnost spoznati cel kup zanimivih ljudi z različnimi življenskimi zgodbami in izkušnjami, ki vas nikakor ne bodo pustile ravnodušne. Temperament in optimizem ljudi naravnost žari iz njih in vam daje veliko energije. Pristnost odnosov, preprostost ljudi in njihovo zadovoljstvo z življenjem, sta me prevzeli vsak sleherni dan mojega obiska te male državice.

V Gambijo sem se seveda odpravila kot prostovoljka v okviru organizacije Društvo za otroke Sveta-Kida are the Word, kjer smo skupaj z ostalimi prostovoljkami pomagale lokalnim vzgojiteljem pri vzgoji otrok v vrtcu MoBe-Ta. Vrtec je lociran v mestu Serekunda (predel Dippa Kunda), ki je tudi največje mesto v državi. Glavno mesto Banjul namreč leži na otoku, zaradi česar je bila njegova širitev prostorsko omejena.  S svojim delovanjem želimo počasi reorganizirati njihov suhoparni način poučevanja in predvsem prek različnih aktivnosti njihove ure obogatiti.  Dejstvo je, da morajo gambijski otroci v času vrtca osvojiti določene vsebine, zaradi kasnejšega sprejema v osnovno šolo. Ker govorimo o starostni skupini otrok, starih od 3 do 6 let, se moramo zavedati, da hitro izgubimo njihovo koncentracijo, če nismo dovolj zanimivi, zato je pestro oblikovanje ur še kako pomembno za dosego željenih uspehov. Prostovoljci smo se/ se tako vsakodnevno posvetujemo z vzgojitelji o prihodnjih učnih urah, njihovih in naših želja ter kakšne spremembe pričakujemo pri otrocih. Sodelovanje in spoštovanje obeh sodelujočih strani je primarnega pomena. Barvanje z barvicami, slikanje s temperami, izdelava lepenk iz kolaž papirja, izdelovanje ogrlic iz starih gumbov, izdelovanje zastavic in lutk iz blaga ipd., je le nekaj od aktivnosti, s katerimi se večina otrok prvič sreča šele v prostorih vrtca, zato je veselje nepopisljivo. Večina prihaja iz velikih in revnih družin, kjer si starši ne morejo privoščiti nakupa šolskih potrebščin. Zanimivo je da vsako barvico, flomastre, čopiče, gumbke obravnavajo kot zlato in na koncu ure skrbno vrnejo v moje roke, da jih pospravim do naslednjič. Tisti boljši so me vsakič znova presentili s svojo dojemljivostjo in kreativnostjo. Na svoje izdelke so izredno ponosni, celo tako, da se naslednji dan vrnejo z njimi v vrtec, kljub temu da so jih smeli odnesti domov. Medsebojni stiki, ki smo jih zgradili z učitelji in otroci so nepopisljivi in nobena urna postavka ne bi mogla poplačati teh občutkov, predvsem pa nasmehov in veselja otrok.

Za pozitivno jemljem da tudi vse vedno več deklet obiskuje šole, kar bo imelo učinke predvsem na dolgi rok – kasnejše odločitve za poroke in prvega otroka ter seveda uresničitev poklicnih ambicij. Ker so afriške družine izredno številčne (ponekod je tudi 11 otrok) so v preteklosti izobraževali predvsem fante. Nekaj zaslug pri tem ima tudi odločitev predsednika, da se pokrivajo šolnine določenega števila dekleta (na žalost še ne vseh), ki obiskujejo državne šole. Predsednik države Yahya Jammeh je na splošno izredno spoštovana osebnost in pri ljudeh uživa ogromno podpore, kar se opazi ob državnih praznikih. Ob teh dnevih se organizirajo proslave, katerih se ljudje množično udeležijo. Vrtci, šole, policisti in vojaki pa predsednika počastijo s slavnostnim maširanjem. Sama sem se udeležila dneva neodvisnosti. Letošnji je bil 49-ti zaporedoma. Patriotizem, ki ga izkazujejo, presune človeka, saj le-tega od doma nisen navajena.

Foto: Jana Šnuderl

Foto: Jana Šnuderl

Pri manj razvitih državah, kot je Gambija, se najbolj opozarja na nevarnost kulturnega šoka, saj se ti lahko sama država zelo zameri, kljub temu da ni bilo nobenega pravega razloga za to. Prostovoljci imamo tako pred samim odhodom na destinacijo organizirane skupne delavnice, kjer diskutiramo o različnih tematikah (stereotipi in predsodki, kultura, delovanje v skupini, razreševanje konfliktov ipd.), kar nam služi kot temelj za pripravo in spoznavanje drug drugega. Sama prisegam na to da, minimaliziram svoje standarde in pričakovanja, saj se s tem izognem prevelikemu razočaranju. Najbolje je, da se prepustiš toku in uživaš z ljudmi tako kot je ter skušaš iz vsake stvari vzeti najboljše. Otroci so me naučili predvsem strpnosti, odrasli ljudje pa skromnosti in hvaležnosti.

Ničkolikokrat sem naletela na vprašanje:« Zakaj Afrika? Zakaj ne Slovenija?«. In vsakemu odgovorila:« Ali je kakšna razlika?«. Če želimo dosegati globalne družbene spremembe in napredek, je treba začeti tam, kjer sistem najbolj šepa. In, ker se strinjam z izjavo Mandele: »Izobrazba je najmočnejše orožje, ki ga lahko uporabimo za spremembo sveta !«, se mi zdi najprimerneje svojo energijo vlagati v najmlajše, ki življenje zajemajo z lahkotnim optimizmom ter so polni idej, energije in elana. Tudi prostovoljstvo je učenje. In še boljši učitelj kot teoretične osnove so lastne izkušnje!

Ines Verbič

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>