Ponovno na obisku v vasi Barra

VOŽNJA DO BARRE

V nedeljo zjutraj smo se odpravili na obisk v Barro, revno vasico, polno prijaznih ljudi, kjer nas vedno sprejmejo odprtih rok. Dogovorili smo se, da se odpravimo ob 8. uri zjutraj. Prijatelj iz Slovenije je s seboj pripeljal še enega prijatelja in skupaj smo se najprej odpeljali v Banjul, glavno mesto Gambije. Ker v avtomobilu ni bilo dovolj prostora, sta se Tanja in Awa usedli zadaj, v prtljažnik. To je v Gambiji nekaj povsem normalnega. Tudi v taxi se vedno “stlačimo” vsi, ne glede na to, koliko nas je.

Ko smo prispeli v Banjul, nam je trajekt ravno tisti trenutek odpeljal pred nosom. Ni se nam ljubilo čakati, zato je Urša predlagala, da poskusimo lokalno vožnjo s čolni. Peš smo se odpravili do mesta, kjer čakajo. Sonce je že dopoldne močno pripekalo, zato smo si želeli čimprej priti na drugo stran morja/reke. Na mestu, kjer se prečka v Barro je namreč izliv reke Gambije v Atlantski ocean, zato vedno obstaja dilema, ali se prečka morje ali reko.

“Taksisti” s čolni so nas takoj obkrožili in pričeli z raznimi ponudbami. Strank za prevoz do Barre zaradi prenovljenega trajekta in dejstva, da je nedelja zjutraj, ni bilo, kar je bil slab znak za nas. Prodajalci so nam ponudili desetkrat višjo ceno, kot bi jo sicer plačali. Namesto 150 dalasis bi morali plačati 1500 dalasis. Ponudbo smo prijazno odklonili in se odpravili nazaj proti pristanišču za trajekt. Na poti smo se prebijali čez lokalno tržnico, kjer so nam prodajalci ponujali hrano, sadje, kruh, razne izdelke … Ko smo prispeli do prostora, kjer prodajajo karte, je Musa kupil karte za vse nas (15 dalasis/osebi, cca 0,30 €) in nas napotil v čakalnico. Preden smo vstopili, so zapisali naša imena. Ker so naša imena za njih težko izgovorljiva, smo jih zapisali sami in malce povečali gnečo.

V čakalnici so nas ponovno obkrožili razni prodajalci sončnih očal, parfumov, vode, piškotov, kap, oblek, plastičnih igrač, indijskih oreščkov, sokov … Nekaj malenkosti smo kupili, saj smo bili že malce lačni.
V čakalnici smo čakali približno eno uro, preden se je trajekt vrnil iz Barre. Preden so vsi uspeli zapustiti trajekt, smo bili priča pretepu dveh lokalnih razgrajačev. Posredovati je morala tudi policija. Ko so le-ti uspeli vzpostaviti red smo se lahko vkrcali na trajekt. Ženske z majhnimi otroki in težko prtljago, ki jo nosijo na glavi, moški s prikolicami, kozami, vozi, osli, kolesi, motorji in avtomobili je nekaj povsem običajnega v Gambiji. Pestra sestava potnikov, ki vsakodnevno potujejo na relaciji Barra – Banjul in obratno. Pot iz Barre vodi tudi v Senegal, zato je gneča še toliko večja.

Vkrcanje je potekalo dokaj hitro. Nismo še dodobra zaštartali, ko se je na trajektu ponovno pričel vik in krik. Trajekt se je kar naenkra pričel obračati smer vožnje nazaj proti obali. Bili smo zmedeni. Čez čas nam je uspelo izvedeti, da se obračamo zato, ker smo na obali pozabili potnika. Tako smo se obrnili in pobrali pozablega voznika tovornjaka, njegov tovornjak je bil namreč na trajektu. Vse skupaj nas je zelo nasmejalo. Po vsem tem cirkusu smo končno nadaljevali svojo začrtano pot v Barro.

OBISK BARRE

Po dobrih 20 minutah vožnje smo prispeli v Barro. Izhod vodi skozi lokalno tržnico, kjer si stojnice sledile ene za drugo. Ponujali so nam mango, obleke, čevlje, oreščke in še mnogo drugih dobrot. Ni nam bilo treba dolgo hoditi in že smo prišli do družine Faal. Vsi so nas zelo lepo sprejeli. Posedli smo se pred hišo ter si nekoliko spočili. Skuhali so nam njihov znan čaj Attayo. To je kitajski zeleni čaj, ki je zelo priljubljen med vsemi, še posebej pa med mladimi. Nekaj časa smo še posedeli in se pogovarjali, nato pa smo odšli odkrivati okolico.

Odšli smo do reke. Pot je bila zelo zanimiva, cel čas so nam sledili tudi vaški otroci, ki so vpili ”tubab, tubab”, kar pomeni belec. Vas je zelo revna. Otroci so bili slabo obečeni in bosi. Po tleh pa je vsepovsod ležalo veliko odpadkov. Ob reki smo lahko srečali tudi ogromno majhnih rakcev, ki so se skrivali v pesku. Na drugi strani reke se je razprostiral nizek mangrovov gozd, ki je značilen za Afriko. Vse naokoli je bil sam pesek. Pot smo nadaljevali ob reki in na poti videli tudi zares velik kruhovec (Baobab). To je drevo, ki raste v sušnih območjih savan. Zanj je značilno, da ob dežju zbira vodo v notranjosti svojega debla. Iz njega v Afriki pridelujejo tudi sok.

Dan je bil zelo vroč, vendar smo vseeno sprejeli povabilo, da bodo za nas iz kokosove palme porezali nekaj kokosov. Domačin je splezal na 20 metrov visoko palmo in z veliko mačeto porezal par kokosovih orehov. Vsakega posebej je vrgel na tla. Nato je splezal dol in jih odprl, tako da smo lahko pili sveži kokosov sok ter jedli kokosovo meso. Bilo je odlično! Vrnili smo se nazaj k hiši naših prijateljev ter se ponovno skrili v senco.

Domačini so nam skuhali tudi tradicionalno gambijsko jed, ki se ji reče Domoda. V veliki posodi je bil riž in piščanec, preko katerega je bila polita kikirikijeva omaka. Gambijci, enako kot vse ostale, tudi to jed jedo z rokami. Nam ni bilo treba mazati rok, saj so nam dali žlice. Jed je bila zelo okusna in rahlo pekoča, kot je pri njih v navadi. Po kosilu smo se še malo podružili, nato pa smo se odpravili proti domu.

VRNITEV DOMOV

Ko smo prišli do pristanišča in kupili karte za trajekt, smo ponovno izvedeli, da moramo počakati dobro uro, da le-ta pripelje. Tako smo se posedli na stole, sredi prej omenjene tržnice in čakali. Med čakanjem smo lahko opazovali okolico in ljudi, njihovo komunikacijo in interakcijo. Mlajša ženska je sedela na stolu poleg nas, v naročju je imela veliko plastično posodo, v njej pa približno 20 glav čebule. Vsako posebej je počasi rezala v dlaneh. Okoli je skakal majhen otrok, ki se je smejal in nas opazoval. Kar nekaj časa smo presedeli na stolih in se načakali, ko je končno prispel zadnji trajekt za Banjul.

Nanj se je vkrcalo še več ljudi, kot na vožnji v Barro, tako da je bila neizmerna gneča. Kot ribe v konzervi smo se odpravili v glavno mesto Gambije. Morje je bilo zelo razburkano, zato so večji valovi udarjali ob trajekt in škropili potnike, ki so bili v spodnjem delu trajekta. Ko smo udarili v ogromen val, pa smo bili mokri vsi, tudi tisti, ki smo stali v zgornjih delih trajekta. Vsi smo se začeli smejati, saj se dogodivščine še kar niso končale. Vožnja nazaj je bila polna presenečenj in predvsem smo se veliko stiskali, saj osebnega prostora ni imel niti en potnik na trajektu.

Ko smo prispeli v Banjul, smo se, vsi dodobra izmučeni in prevzeti od celotnega dne, počasi izkrcali in z našim avtomobilom nadaljevali pot v Serekundo. Na poti domov smo bili priča še krasnemu sončnemu zahodu, ki so prav tako značilni za Afriko. Dan je bil nepozaben za vse nas.