GAMBIJA
Ko je moja mami prvič prišla domov z idejo, da bi odšla kot prostovoljka v Gambijo za štiri tedne sem mislila, da je nora. Toda, ko mi je še enkrat bolje razložila, kako naj bi izgledalo in kaj naj bi tam počeli, mi je sama ideja postala vse bolj všeč.
Na dan odhoda nisem vedela, kaj naj pričakujem. Res, da ni bilo prvič, da sem odšla v Afriko zato sem približno vedela kakšne so tamkajšnje razmere, toda nikoli še nisem bila nekje tako dolgo in zaradi takega razloga. Priznam, da sem bila nekoliko živčna, saj nisem poznala nobene izmed deklet-razen seveda moje mami- in bila sem najmlajša.
Prvi teden smo večino časa raziskovale države, da smo se privadile na okolico, ljudi, čas in hrano. Že takoj je bila očitna razlika in s tem ne mislim barve polti ali uradnega jezika. S tem mislim predvsem na to kako dobrosrčni so bili, kako veseli so bili vsake najmanjše malenkosti in kako so cenili stvari, ki so nam samoumevne. Medtem ko se nam zdi samoumevno to, da imamo vodo, hrano, osnovne stvari za higieno in potrebščine za šolo, njim ni samoumevno niti to, da imajo vodo oz. zobne ščetke, ki so najosnovnejša stvar pri človekovi higieni.
Na področju šole in pouka bi lahko, pomojem mnenju, bili bolj izobraženi. Ne le učenci temveč tudi učitelji. Otroci niso ravno najbolj naučeni, ampak vseeno radi obiskujejo šolo. Žalostno je, ko vidiš, da nekatere družine nimajo denarja niti za to, da bi se otroci šolali, zato smo tudi me prostovoljke plačale šolnino šestim otrokom, ki družine nimajo zadosti denarja, da jim bi same plačale šolo.
Prvi prihod v Mobeto (šolo) mi je vzel sapo. Ne pravim, da imajo neurejeno temveč vseeno pri nas nebi mogli delati v takih razmerah saj smo nekako preveč »razvajeni« za to.
Verjetno res, da vsi vedo, da tam ne živijo ravno v razkošju, toda če tega ne izkusiš kot smo me, nikoli ne moreš natančno vedeti kako velika je razlika. Toda ljudje, čeprav so revnejši in kdaj imajo komaj za hrano so vedno prijazni in bolj veseli v življenju kot mi, ki imamo včasih preveč vsega in tega ne znamo niti ceniti. Ljudem tam ni pomembno iz kako bogate družine si ali tvoj videz, pomembno jim je kakšna oseba si. Mislim da bi se mi morali veliko stvari naučiti od njih, jim pomagati in spoznati, da imamo veliko srečo v življenju, da živimo v takšnih okoliščinah in da tega nebi smeli jemati kot samoumevno stvar.
Vesela sem, da vedno več ljudi spet pomaga drugim, ne le kot prostovoljci temveč tudi iz navade, in želim si, da bi število takih ljudi naraščalo in da bi vsak lahko imel vsaj osnovne stvari v življenju. Vem da je to veliko za prositi, toda sčasoma verjamem, da smo zmožni tudi tega.
Izabela Verce
