SPOZNALA SEM DRUGI SVET
Potovanje kot prostovoljka v črno Afriko me je mikalo že kakšno leto, a nikakor nisem zbrala dovolj poguma, da bi idejo uresničila. V bistvu sploh nisem vedela, kako bi to idejo uresničila, zato je vse ostalo pri sanjarjenju. Do marca. Takrat sem prvič izvedela za organizacijo Za otroke sveta in njihov program Potuj kot prostovoljec, v Gambijo. »Kje sploh je Gambija?« Dva meseca kasneje sem se resno začela zanimati za potovanje in v roku parih dni sem rezervirala karto (da si slučajno ne premislim) In tako se je potovanje začelo.
Potuj kot prostovoljec v Gambijo
V Gambijo sva z Lauro odpotovali konec septembra, saj bi naj takrat bilo že konec deževne dobe, česar sva se veselili. A deževna doba je še vedno trajala -NA SREČO. Pred potovanjem sem gledala vremensko napoved za Senegambijo in mi ni bilo všeč, da je napovedan dež. No, ko sem stopila na afriška tla, sem vsak dan bila zelo hvaležna za tistih »nekaj kaplic«, ki jih je včasih padlo ponoči. Že zjutraj, ko sva se napotili v šolo, je bilo vroče, kaj šele popoldan. A nič za to, »’cuz this is Africa«. Dopoldneve sva preživljali v šoli, med odmori obdani s približno 200 otroci na majhnem dvorišču. Otroci so vriskali, se igrali, lovili, se cartali z mano, pozirali pred fotoaparatom, včasih stepli, a kljub vsemu bili vedno nasmejani. Veselje je bilo gledat njihovo razposajenost in otroško srečo. Seveda se nismo le igrali, tudi učili smo se.
Potuj kot prostovoljec v Gambijo
Bila sem v vrtcu 3, kjer je bilo 43 otrok in dve lokalni učiteljici. Bilo je kar težko obvladat cel razred in vzdrževat njihovo pozornost. V prvem tednu sem skušala voditi pouk, a mi je takšna velika skupina bila prevelik izziv. Želela sem jim predati znanje, zato sem raje delala v manjših skupinah – poklicala sem 5-6 učencev iz razreda, na dvorišču smo dali dve mizi skupaj, 4 stole (redko kateri učenec sedi na svojem stolu, ponavadi si ga dva delita, saj opreme v šoli primanjkuje – a kljub temu so otroci s tem zadovoljni) in smo se tako dosti, dosti lažje učili, saj sem videla, kaj komu dela težave in sem se lahko posamezniku posvetila. Otroci so uživali v takšnem načinu dela, saj so se počutili »posebne«, da so lahko šli ven iz razreda in se zunaj učili. V afriški šoli komaj spoznaš, kako so ti nekatere stvari samoumevne. Tam ni delovnih listov, ni fotokopirnega stroja, rekdokdo ima šilček (svinčnike si šilijo z žiletko), nimajo vsi zvezkov, nimajo vsi barvic ali svinčnika, tam ni računalnikov, da bi jim dal PPT itd. A kljub temu se morajo učiteljice znajti in jim predati znanje.
Potuj kot prostovoljec v Gambijo
V prostem času sva obiskali krokodile in opice, sprehodile in peljale se s čolnom skozi dzunglo, odpeljale s trajektom v vas Barra, si ogledale lepotni izbor za Miss, se sprehajale po plaži in uživale v naravnem soku iz sadja in še bi se kaj našlo. Saj ne smem vse izdat, potem ne bo tako zanimivo za vse, ki vas mika potovanje v Gambijo. Vsak dan je bilo kaj novega, afriškega, od zanimive vsakdanje vožnje z lokalnim bus taksijem do pitja kokosove vode iz svežega kokosa. Bilo je vsekakor nepozabno.
Potuj kot prostovoljec v Gambijo
Vso to potovanje je bilo toliko lepše doživetje v družbi prijateljice, prostovoljke Laure, s katero sva skupaj »preživele Afriko«. Hvaležna sem Ani, učiteljici iz Gambije, ki nama je skuhala tipično, a ne pikantno (torej po njeno evropsko različico), afriško hrano in naju tako tudi naučila prepraviti te dobrote ob spremljavi njene dobre volje. Zahvala tudi vsem učiteljam iz Mo-Bete, saj so naju z Lauro tako toplo sprejeli in nama pomagali pri poučevanju. Tega potovanja pa seveda ne bi bilo brez organizatorjev, Urše in Muse, ki sta naju ves čas spremljala in pomagala pri doživljaju ter raziskovanju Afrike. Hvaležna sem za to izkušnjo, saj sem spoznala čist drugi svet, ki smo ga vajeni in tako dobila drugačen pogled na življenje.
Barbara Sužnik
Potuj kot prostovoljec v Gambijo
