TAKOJ SEM SE ZALJUBILA VANJ

Kot marsikdo, ki se odpravi na prostovoljno delo v Afriko, sem tudi sama imela to željo, odkar vem, da je to mogoče. Zakaj me je tako vleko v Afriko, niti sama ne vem. Da, tudi dejstvo, da nekomu pomagaš, toda pomagam lahko tudi v Sloveniji, za to mi ni potrebno oditi v Afriko. Pritegnili so me ljudje, njihova kultura in njihov način življenja. Želela sem izkusiti svet, ki je povsem drugačen od tega, ki ga poznam v Sloveniji. Tako sem se letos odločila, da končno izpolnim svojo željo, si kupila letalsko karto in pustila, da se s skrbmi, kot so ali bom imela dovolj denarja, kaj pa bolezni, kaj pa če pride kača v moje stanovanje, ukvarjajo drugi. In sem šla.

Še vedno se spomnim prvega dne, ko sem priletela v Gambijo. Prostovoljke, ki so že bile tam, so mi pripravile prijetno dobrodošlico in me vse prišle iskat na letališče. Vse so mi navdušeno razlagale, kako dobro se imajo. Na poti do stanovanja sem opazovala okolico. Videla sem sproščene ljudi, vesele otroke, ki so nam mahali iz voza, ki ga je vlekel osliček, koze na cesti, krave ob cesti in kokoši vsepovsod, nobenega prometnega znaka in avtomobile, ki so vozili po svojih pravilih. V življenju še nisem videla večjega nereda. In takoj sem se zaljubila vanj.

Potuj v Afriko

Dela v šoli sem se veselila. Kot bodočo učiteljico me je zanimalo, kako se bom znašla v razredu z oteženimi pogoji. In priznati moram, da sem bila kljub vsemu pedagoškemu znanju, ki ga imam, na začetku malo izgubljena. Ko pa sem se nehala opirati na vse pedagoško znanje, ki ga imam, in delala tako, kot se je meni zdelo smiselno, sem začela uživati. Čeprav so me otroci vsak dan povsem izmučili, sem z veseljem vsako jutro prihajala v šolo in jim vsak dan znova dala vso energijo, ki sem jo premogla. Otroci so bili zelo živahni, navihani, razigrani in nagajivi. Taki, kot otroci morajo biti. Za njih ni bilo večjega veselja kot to, da si se ukvarjal z njimi. Če si otroku posvetil malo svojega časa, si v zameno dobil nasmeh do ušes in lepšega darila kot to ni.

Prostovoljno delo Afrika

Za vikende smo se prostovoljke odpravile na krajše in daljše izlete po Gambiji. Na izletih nas je čakalo veliko zanimivega. Imele smo priložnost plezati po palmi in poskusiti palmino vino. V safariju smo po dolgem iskanju našle tudi žirafe in zebre. Videle smo nilske konje v naravnem okolju in se jim celo malo preveč približale. Vedeževalec nam je prerokoval iz dlani. Obiskale smo vas, kjer redkokdaj vidijo belce in spoznale njihovega poglavarja. Plesale in rajale smo z domačini ob koncu ramadana. Naredile smo svoj batik. Skratka, imele smo priložnost izkusiti pravo Gambijo in občudovati njeno naravo.

Prostovoljno delo v Afriki

Rada potujem. Bila sem že v veliko krajih in verjamem, da me bo pot peljala še kam. Zagotovo pa bom Gambijo vedno imela v spominu, kot enega izmed najboljših potovanj. Povsem drugače je, če državo spoznavaš preko stikov z domačini. V Gambiji sem preživela točno 32 dni in vsak dan je bil malo drugačen in niti en dolgočasen. Če ne drugega, sem odšla na trg z ročnimi izdelki, kjer so ljudje sicer sprva delovali zelo vsiljivo, vendar si med pogovorom z njimi hitro ugotovil, da so zelo prijazni. Pri teh ljudeh me je najbolj presenetilo to, da so mi dali majhno darilce, na primer zapestnico, če sem bila do njih prijazna in sem se z njimi pogovarjala.In ko sem jim želela dopovedati, da to res ni potrebno, saj nisem zanje naredila ničesar, so mi povedali, da sem jim dala darilo časa. In tako se mi je nabral manjši kupček zapestnic in ogrlic, ki so mi jih podarili ljudje, ki so vsak dan vsaj nekaj malega poskušali prodati, da bi si lahko kupili hrano. Taki niso bili le ljudje na trgu z ročnimi izdelki, ampak vsi Gambijci. Čeprav imajo veliko manj kot mi, brez problema podarjajo ali delijo stvari.

Makasutu Gambija

Sedaj sem spet doma in gledam nazaj na mesec, ki sem ga preživela v Gambiji ter ugotavljam, kako zelo sem se spremenila v tem času in kako zelo pogrešam Gambijo, čeprav je minilo le 5 dni od mojega prihoda domov.Pogrešam navdušene otroške krike po ulici »Toubab, toubab, how are you?«. Pogrešam občutek, ko prideš v šolo in so nad tem vsi otroci navdušeni. Pogrešam ritem bobnov. Pogrešam »dance-offe« sredi Gambije. Pogrešam sproščen ritem življenja. Pogrešam nepovabljene obiske, ki se zavlečejo v noč. Pogrešam ljudi, ki te pozdravljajo 100 m stran in te sprašujejo, če potrebuješ taksi. Pogrešam otroke v mojem naročju. Pogrešam plažo, polno školjk. Pogrešam zmedo na cesti. Pogrešam kuščarja v moji sobi. Pogrešam Atayo. Pogrešam vsiljivost, a hkrati prijaznost ljudi na trgu z ročnimi izdelki.Pogrešam prijatelje, s katerimi sem spletla nevidne niti. Pogrešam dejstvo, da tudi če sem želela biti čisto sama na plaži, nisem mogla biti, ker se je vedno našel nekdo, ki se je želel pogovarjati z menoj. Pogrešam zeleno naravo Gambije. Pogrešam premetavanje po kombiju med vožnjo.Pogrešam dejstvo, da nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom. Pogrešam neobremenjenost z materialnimi dobrinami.

Spomnim se, kako nam je Etka na usposabljanju povedala, da kulturnega šoka ne bomo doživele, ko bomo prišle v Gambijo, ampak ko se bomo vrnile nazaj v Slovenijo. In to je še kako res. Meni je ustrezal gambijski način življenja, ker je preprost. Nisem se obremenjevala z nepomembnimi stvarmi in nisem načrtovala svojih dni. Enostavno sem se prepuščala iz dneva v dan in videla, kaj se bo zgodilo. V Gambiji ne rabi nič biti nujno, takoj in zdaj. V našem svetu in pri našem hitrem tempu življenja pa to ni mogoče. V našem svetu imamo vsi vsega preveč, a se nam še vedno nekam mudi, ker bi radi še več in več in več. Namesto, da iščemo ta več, bi se morali naučiti živeti z malo in kmalu bi ugotovili, da je ta način precej manj stresen.

Izkusiti Gambijo kot prostovoljec je vsekakor edinstvena izkušnja. Vsakomur, ki ima željo da bi obiskal Gambijo, a ima kakršnekoli zadržke, priporočam,  naj si kupi letalsko karto, vse ostalo pa se bo uredilo. Tako, da bo vse prav. Če predolgo razmišljaš in preveč analiziraš, bo šlo življenje mimo tebe, preden se boš zavedel. Včasih moraš tvegati in videti, kaj se bo zgodilo.

Julija Kokalj

Potuj Kot Prostovoljec Afrika