VALERIJA KRŠLIN

Valerija Kršlin, ustanoviteljica zavoda Zadnje Upanje se je junija 2013 z nami odpravila v Gambijo kot prostovoljka. Ženska, ki se z vsem srcem predaja pomoči potrebnim živalim, otrokom in ljudem, je družini v Gambiji spremenila življenje. Pravijo, da posameznik ne more spremeniti sveta a vendar je dokazala, da lahko posameznik spremeni svet vsaj eni osebi. Valerija, poleg mesečnega botrstva za šolanje deklice, spreminja svet celotni družini. Od kar jih je zapustil oče, je Valerija prevzela skrb za družino. Pomaga s sredstvi za hrano, za zdravila za mamo in otroke, za oblačila in obutev, letno šolnino,… Nekaj njenih občutkov o obisku Gambije je delila z nami. Preberite si kako ji je potovanje spremenilo življenje in pogled na svet.

Valerija in Ramatoulie

Valerija in Ramatoulie

“Življenje v Gambiji me je naučilo marsikaj. Žal ali na srečo je nisem spoznala kot turistka, ampak sem na svojem potovanju kot prostovoljka v Gambiji, vsak dan zrla v oči bede otrok, ki trpijo pomanjkanje, podhranjenih ljudi na cesti, da o živalih ne govorim. Tega ni moč videti kot turist. Morda le prizor ali dva, če naredite korak ali dva izven hotela s 5*. Seveda, tako kot v vseh afriških državah obstajajo revni in bogati, obstajajo krasne vile bogatašev in kolibe revnih. Delež bogatih je v Gambiji nizek, tako kot povsod po svetu a vendar se Gambija, od ostalih držav razlikuje po deležu revnih, ki je precej višji od ostalih afriških in drugih držav po svetu. Revščina je v Gambiji prisotna povsod, tako na podeželju kot v mestih. Turisti, ki obiščejo Gambijo se ponavadi zadržujejo v hotelih z rajskimi plažami ali pa se udeležijo kakšnega izleta, kjer jim pokažejo kulturne in zgodovinske turistične točke, narodne parke in svet živali. Nas pa je domačin vsak dan vodil v vas, kjer smo hranile ljudi in živali, videle kako ljudje živijo, obiskale lokalne šole, kjer so razmere kritične, spoznale in se soočile z realno situacijo ljudi te nasmejane dežele, kot ji še drugače pravijo.

Domov sem se vsekakor vrnila druga Valerija, z drugim pogledom na življenje in svet. V Sloveniji je nekaterim vse težje živeti, a povem vam, da nam ne manjka NIČ, če smo zdravi. Vsem priporočam, da greste v Gambijo in videli boste kaj pomeni boriti se za pest riža. Ženska na invalidskem vozičku pere avtomobile, da nahrani lačne otroke. Pri restavracijah čaka polno invalidov, mamic z otroki, ki čakajo na ostanke s krožnika gostov restavracije. Tega pri nas ne vidiš! Res je, da si nekateri pri nas ne morejo prislužiti veliko denarja, omogočiti vsega lagodja, ki ga od nas zahteva družba, nekateri tudi težko nasitijo svoje otroke. A kljub temu naj vam povem, da v Gambiji nimajo CSD-ja, enkratnih denarnih pomoči, takšne in drugačne socialne podpore, revni nimajo zdravstvenega zavarovanja, matere rodijo doma, veliko jih umre, nimajo porodniških nadomestil, pokojnin, raznih denarnih nadomestil v primeru izgube službe, regresirane prehrane, otroških dokladov… In ali veste, da ti ljudje sploh ne jamrajo, kljub vsemu naštetemu imajo nasmeh na obrazu in iščejo rešitve po svojih močeh. Ko sem odstopila sendvič invalidu na ulici, ki je imel deformirane roke in noge, mu je skoraj padel na tla, tako hudo deformacijo rok je imel, a kljub temu ni “zjamran”, prav nasprotno – nasmejan je bil revež… jaz pa v jok ob pogledu na njega.

Srečni smo lahko, da živimo v razvitem svetu, pa lahko zgleda še tako hudo, stanja v Afriki si ne morete predstavljati, če ga ne vidite z lastnimi očmi. V Gambiji sem shujšala nekaj kg, ker sem bila rajši lačna nekaj dni in odstopila hrano tistim, ki so lačni vsak dan. Človeka potre vsa ta beda. Veliko živali je umrlo pred mojimi očmi, a vsem ni moč nuditi veterinarske pomoči in niti ne bi dosti pomagalo saj je problem globji. Odnos do živali se precej razlikuje od našega. Zelo težko je lačnega prepričati, da morata tudi pes ali mačka vsak dan jesti in piti vodo, če pa še sam ne je vsak dan, po vodo pa nekateri še vedno hodijo daleč stran od svojih domov.

Ob vsej bedi in psihično napornem delu v Gambiji pa je bilo tudi veliko lepih, srečnih, nepozabnih trenutkov. V Gambijo sem se prvotno odpravila zato, da bi prostovoljno delala in v živo spoznala svojo deklico, ki ji preko projekta botrstev pri Društvu Za Otroke Sveta omogočam šolanje in kadarkoli imam le možnost, tudi drugače pomagam celotni družini s hrano, oblačili, šolskimi potrebščinami,… Ta želja se mi je uresničila. Na domu sem obiskala svojo družino v Gambiji, objela svojo princesko in preživela nekaj nepozabnih trenutkov z njo, z njenimi sestricami, bratom in mamo. Nemogoče je opisati te trenutke sreče. Mala je pravi angelček. Mama in 6 zelo lepo vzgojenih otrok živi v zelo skromnem stanovanju vendar vem, da jim je sedaj veliko boljše in lažje. Vsa družina me je zelo lepo sprejela. Prinesla sem jim še nekaj daril, ki so se jih zelo razveselili. Kako lepo je v živo videti te iskrice v očeh. Obenem pa me je stiskalo pri srcu, ko sem pomislila na vse ostale otroke, kateri niso dobili možnosti, da bi hodili v šolo, na tiste, ki jim nihče ne pomaga, da bi bili siti vsak dan… In teh je ogromno… Ob tej priložnosti, se zahvaljujem vsem, ki boste kakorkoli pomagali otrokom v Gambiji in tistim, ki ste že botri in ste plačali otrokom šolnino. Sploh ne veste, da ste tem otrokom dali možnost živeti, se izšolati. Ne veste koliko je otrok, ki čakajo pred šolo, si želijo vstopit, a nimajo te možnosti,starši jih ne morejo nahraniti, kaj šele izšolati.
Lep pozdrav vsem.
Valerija Kršlin”

Valerija v vrtcu Mo Beta

Valerija v vrtcu Mo Beta