Zgodbe prostovoljcev: Livia Štrljič – Od oktobrskega klika do afriškega sonca
Že od nekdaj sem si želela obiskati Afriko, a nikoli nisem zares verjela, da jo bom. Mislila sem, da je to ena izmed tistih želja, o kateri bom ves čas govorila in je nikoli uresničila. Tako je bilo vse do nekega oktobrskega jutra, ko sem po spletu iskala datum o rezultatih štipendije in vmes slučajno naletela na vabilo k februarski skupinski odpravi v Gambijo. Ideja se mi je zdela odlična, vendar nora in neizvedljiva. Čeprav sem bila sprva prepričana, da je to zame kot za študentko prevelik zalogaj, mi vseeno ni dala miru. Prebrala sem si več o društvu in odpravi ter še isti dan poslala povpraševanje. Naslednji vikend je sledila Zoom predstavitev. Jasmina in Kaja sta nam dali podrobne informacije in odgovorili na vsa naša vprašanja. To je bil dan, ko sem se odločila izpolniti prijavo in tako uresničiti mojo željo kljub temu, da se je marsikomu zdela nesmiselna in celo nevarna. Danes sem neizmerno vesela, da takrat nisem poslušala drugih, ampak sledila svojemu srcu, ki me je februarja pripeljalo naravnost v Gambijo.
Ko sem stopila iz letala in začutila topel veter, sem takoj vedela, da je to bila ena izmed mojih najboljših odločitev. V naslednjih dneh je sledil kulturni šok v pozitivnem smislu. Vsak dan znova sem bila očarana nad tem, kako preprosti so ljudje v Gambiji. Navduševalo me je, kako skromno živijo in kako srečni so s tem, kar imajo, čeprav to ni veliko. Srečala nisem niti enega domačina, ki bi se nad čim pritoževal ali bil nezadovoljen, čeprav je bilo ogromno stvari, s katerimi človek z našim (evropejskim) načinom mišljenja ne bi bil zadovoljen. Ker sem bila del skupinske odprave, smo seveda bili karakterno različni in drugače dojemali tamkajšnje življenje. Hvaležna sem, da sem ena izmed tistih zelo prilagodljivih oseb, ki zna živeti skromno, zato sem se zelo hitro in brez težav navadila na njihov stil življenja. Tam sem bila srečna prav tako kot domačini. Živela sem v tistem trenutku, bila sem obkrožena s srečnimi ljudmi, nisem se obremenjevala s tem, kaj bo naslednji dan ali naslednji teden. Naučila sem se živeti »po gambijsko« in v tem neizmerno uživala, pa čeprav le za kratek čas.
Svoje delo sem opravljala na dveh področjih, in sicer v šoli za otroke s posebnimi potrebami in v vrtcu. Spoznala sem njihov način dela, ki je podoben našemu, a hkrati zelo drugačen. Vesela sem, da so nas v šoli in vrtcu lepo sprejeli, nam predstavili načine njihovega dela in potrpežljivo odgovarjali na vsa naša vprašanja ter nam omogočili, da smo se aktivno vključevali v učni proces. Otroci so nas zelo hitro vzeli za svoje, zato smo se tam prostovoljke počutile še toliko bolj dobrodošle.
(Pre)kmalu je napočil čas odhoda in slovo ni bilo lahko. Spomnim se, ko smo se z ostalimi prostovoljkami za začetku naše poti pogovarjale o prihodu v popolnoma drugačno kulturno okolje in nekatere so ob tem bile zaskrbljene in negotove. Jaz pa vidim, da me je veliko bolj ganila misel na odhod. Še preden sem odšla sem se tako odločila, da se bom tja zagotovo še vrnila. Gambija me je namreč naučila, kako lepo je življenje, če se za trenutek ustavimo. Naučila me je ceniti preprostost in toplino skupnosti, ki jo ustvarjajo ljudje. Vsakdanji trenutki so mi pokazali, da se največje bogastvo skriva v majhnih stvareh, ki jih v hitrem tempu življenja pogosto spregledamo.
Abaraka, Gambia!
