Mojkino potovanje, tokrat v času COVIDa

Kako so se priprave razlikovale od predhodnih potovanj?

V Gambiji sem bila do sedaj 5 krat. Po tem, ko sem decembra 2015 prvič stopila na Afriška tla, je to postal en moj mali drugi dom. Tja sem se vračala vsakih 6 mesecev, vendar je življenje nepredvidljivo (in dobro je, da je tako) in je za dve leti obiske moje ljubljene Gambije prekinilo. Ponovno sem imela možnost odpotovati lansko zimo (2019/2020), vendar se je pač zgodila »Corona«. Prvi val, drugi val, omejitve, zastraševanje, zapiranje, omejevanje gibanja, omejitve stikov, itd., itd., so tudi moje (sicer po navadi zelo razgibano in pestro življenje) postavili na glavo. Potovanje v Gambijo je kar naenkrat postalo nedosegljivo in praktično nemogoče. Letala v ta del sveta niso več letela, v Evropi smo bili omejeni na štiri domače stene in službo, vendar le v kolikor pač delo ni bilo mogoče na daljavo.

Čakala sem in čakala, vendar je po drugem prišel še tretji val in meni je postajalo vsega preveč. In en dan se je zgodil premik. Vse mi je bilo jasno, odločitev je bila hipna: »Ne bom več čakala, da bodo razmere idealne. Jaz grem«. Na spletu sem kupila letalsko karto, se naročila za PCR test, se v mojem podjetju dogovorila s sodelavkama o nadomeščanju mojega dela in se odpravila.

Kako je potekalo potovanje - kakšne so bile posebnosti? Ali so bila letala in letališča polna?

Dva dni pred odhodom sem opravila testiranje. Potem se je pač pričelo naslednjih nekaj najtežjih ur. Ker nisem vedela kakšen bo izid testa, sem bila kar precej na trnih. Določene stvari sem si vnaprej pripravila za odhod, za nekatere pa sem čakala do zadnjega. Ko sem končno v petek ob enajstih prejela negativni rezultat, se je pričel frenetični odhod. Opraviti še zadnja nujna opravila v pisarni, urediti zavarovanje, se dogovoriti z nekom, da bo pazil na stanovanje in vrt in nekako spakirati nujne stvari. Nisem se preveč obremenjevala s pakiranjem, saj dejansko to ni bil moj prvi odhod na to destinacijo in sem vedela, da za tja oblek ne rabiš ravno dva polna kovčka, glede na to, da je v Gambiji konstantno nekje med 28 in 32 stopinj čez dan. Potrdila sem še organizirani prevoz do letališča in še odspala par ur do jutra. Ker živim v Italiji, sem šla najprej na slovensko stran. V soboto ob sedmih me je kombi pobral na Mednarodnem prehodu Vrtojba in smo štartali. Vem, da sem si takrat rekla: »Ko se pa vrnem, bo pa meja že odprta«, kar se je ob povratku izkazalo za resnično.

Na letališču je bilo nenavadno. Vajena sem živahnosti, gneče, polnih barov potnikov, ki čakajo na svoje lete… Tokrat pa je bilo mirno, na trenutke prav zastrašujoče tiho… Na varnostni razdalji, vsi opremljeni z maskami in razkužili smo mirno čakali, da pridemo na vrsto. Seveda so nas večkrat pozvali, da pokažemo negativni Covid test.

Letalo iz Benetk do Bruslja je bilo na pol prazno. Let do Bruslja je bil miren, v vsaki vrsti smo sedeli največ po dva, v smislu, da je bil vmes vsaj en prazen sedež. Stevardese so nas mirno opominjale, da moramo imeti maske vedno na obrazu, no razen, ko smo pili ali jedli.

V Bruslju je bila situacija podobna. Ko smo se pa vkrcavali na novi let, je bila gospa, ki nas je spuščala na letalo, kar malo nejevoljna, saj so se neučakani potniki kar trumoma zgrmeli nanjo in želeli čimprej naprej. Že tukaj sem zaslutila, da bo zgodba s »Covid obnašanjem« in socialno distanco v Gambiji drugačna.

Na letu proti Gambiji smo imeli eno »malo« neprijetnost. Letalo je žal imelo okvaro, in smo morali zasilno pristati v Senegalu. Vendar se je to izkazalo kot še eno malo darilo vesolja, saj smo zaradi tega kar dva dni preživeli v krasnem hotelu na obali Dakarja, seveda vse na stroške letalske družbe.

V ponedeljek zvečer smo pa le odpotovali naprej in ob enih ponoči pristali v Banjulu.

Ko sem prišla iz letala, sem ob meni zagledala staro ženico, ki se je komajda premikala, pomoči pa trmasto nikakor ni hotela sprejeti od nikogar, še najmanj pa od stevardes. Pristopila sem in ji preprosto rekla, da če bo pomoč sprejela, bo za vse lažje, tudi za nas. Nekako se je vdala v usodo in sprejela ponujeno roko. Od takrat naprej je šlo vse ekspeditivno. Letališki uslužbenci so bili tako zadovoljni, da sem jo uspela prepričati, da greva skupaj skozi procedure, da sva pač povsod prišli prvi. Tako, da se ji na tem mestu zahvaljujem, da je bil zaradi nje tudi moj prehod čez carinske postopke hitrejši. Na letališču so nam opravili hitri Covid test. Tega sem se najbolj bala, saj imam strašno fobijo glede tega, da mi kdo šari po nosu, pa ni bilo problemov. Prijazna beseda prijazno mesto najde in tudi tokrat je bilo tako. Zdravstvenega tehnika sem mirno prosila, če je lahko nežen z mojim nosom in prejela sem odgovor, naj se nič ne bojim, saj ne bom niti čutila. In tako je tudi bilo.

Počakala sem ob strani par minut in ko so mi povedali, da je test negativen, sem samo še vzela kovčke in odšla ven iz letališke zgradbe. Nekje v temi sem zagledala Jasminin obraz. O čustvih, joku in brezkončnemu objemanju zdaj ne bomo izgubljali besed.

Kaj je bilo v Gambiji tokrat drugače?

V Gambiji je bilo tokrat, ko sem jo obiskala šestič, zelo drugače. Takoj sem opazila, da je Covid terjal svoj davek. Ljudje težje živijo, komajda zvežejo mesec z mesecem, saj v deželi, ki dejansko v veliki meri živi od turizma, turistov praktično ni. Tudi sama sem imela že v Benetkah pred prvim letom veliko vprašanj, čemu grem v Gambijo. Ko sem razložila, in tudi pokazala dokument, da grem v Gambijo preko Društva za otroke sveta kot botra in prostovoljka, potem je bilo v redu.

Restavracije, plaže, turistične točke - je bilo kaj drugače?

Velika razlika, ki je vidna že takoj, je, da je kar nekaj hotelov in restavracij zaprtih. Lastniki pač niso zmogli in so zaposlene, ki so domačini, poslali domov. Na drugi strani so pa lokali, ki trmasto vztrajajo in kljub temu, da nimajo gostov, upajo v boljše čase in kar ne zaprejo. Kjer koli smo se ustavili za pijačo ali kosilo, so nas sprejeli kot kralje, saj je vsak dalasi, ki ga zaslužijo, zlata vreden. Na plažah ni turistov, srečaš samo domačine, ki se zabavajo s svojimi družinami, pa še to v glavnem ob petkih, ko je njihov praznični dan, kot je pri nas ob nedeljah. Ne glede na vse zapisano, pa moram reči, da Gambija ostala dežela nasmejanih ljudi. Niti Covid, niti posledično še hujša revščina, jim nista vzela duha. Ostajajo srčni in veseli, dobrovoljni in odprti. Do srca mi je seglo, ko so me ustavljali na ulici in vpili »Mojka, ojojojoj, you are back!« ( -Mojka, ojojoj, vrnila si se- ) Da razložim, veliko mojih znancev v Gambiji še vedno misli, da je »ojojojoj« Slovenski pozdrav. Ko sem namreč leta 2015 prvič prišla v Gambijo, mi je bilo vse nenavadno, in sem na vsako stvar reagirala z glasnim »ojojojoj«. Tako da me ljudje še danes pozdravljajo na tak način.

Veliko turističnih točk je zaprtih, vendar nam zaradi tega ni bilo prav nič dolgčas. Sva se z Jasmino pač podali na raziskovanje novih. In verjeti ali ne, Gambija jih premore ogromno. Samo malo raziskovalne duha in dobre volje potrebujemo, pa jih najdemo.

Med raznoraznimi dogodki, druženju z mojo varovanko Kumbo, obiski naše šole in druženju z domačini, je 16 dni v Gambiji dobesedno minilo kot bi trenil.

Kje si opravila test? Kako je potekalo?

Kar malo slabe volje sem v torek odšla na testiranje, saj sem vedela, da se vračam v hladno in deževno Slovenijo. Spet sem poiskala masko in si jo nejevoljno nadela, saj sem v času bivanja v Gambiji kar malo pozabila nanjo… Testiranje je potekalo dokaj hitro, brez nekih posebnih zapletov, na prostem, pod velikim montažnim šotorom. Čakali smo približno dve uri, potem je prišlo zdravstveno osebje, opravilo testiranje in zopet se je začelo malce mučno čakanje na rezultat. Vendar se nisem preveč bremenila s tem, saj sem vedela, da tudi če bi bil test pozitiven, lahko v miru počakam v Gambiji za čas karantene, saj sem imela v podjetju, ki ga vodim, vse urejeno. Sodelavki sta res vzorno opravljali svoje, pa tudi moje naloge.

V sredo opoldne je prišlo sporočilo z negativnim rezultat testa in na hitro se je bilo treba odpraviti domov.

Kako je bilo ob odhodu? Kaj drugače kot sicer?

Na letališče smo zaradi Covid kontrol odšli kar precej zgodaj, tokrat me je prvič spremljala tudi moja Kumba. Slovo je bilo nadvse čustveno. Vendar ni kaj, tako je in ni druge izbire. Pa saj Kumba ve, da se Mamamojka spet kmalu vrne.

Na letališču posebnih zapletov ni bilo. Natančno so pregledali vso prtljago, preverili dokumente vključno seveda s Covid testom in odleteli smo. V Bruslju sem se še presedla na drugo letalo in kaj kmalu priletela v Benetke.

Katere so pozitivne stvari pri potovanju v času Covida?

Nikoli mi ne bo žal, da sem odšla v Afriko v času Covid-a. To potovanje mi je dalo ogromno. Predvsem moči, da sem se znebila raznoraznih strahov. In lahko rečem, da verjetno je vse potekalo brez zapletov ravno zato, ker enostavno nisem niti za trenutek podvomila vase in v svojo odločitev. Vrnila sem se zdrava in polna novih spoznanj in izkušenj. In na koncu lahko samo ponovim, kar govorim vedno: »Bodi drzen in pogumen. Ko sem boš ozrl na svoje življenje, boš bolj obžaloval tisto, česar nisi storil, kot tisto kar si.«