VRNITEV DOMOV JE BIL ŠOK

Afrika me je privlačila, odkar je imela prostovoljka, ki je delovala v Afriki, predstavitev na naši šoli. Njeno delo me je povsem navdušilo in takrat sem si obljubila, da bom tudi jaz šla v Afriko takoj, ko bo to mogoče. Začela sem brskati po spletu in tako sem naletela na organizacijo »Za otroke sveta«. Bila je ena izmed redkih organizacij, ki ni zahtevala točno določene izobrazbe. Ravnokar sem dopolnila 18 let in takoj izkoristila priložnost, da odpotujem. 

Ker sem prvič potovala tako daleč, mi je bilo v veliko pomoč, da sem potovala skupaj z ostalimi prostovoljkami, saj bi se drugače verjetno izgubila že na prvem letališču. V Gambijo smo prispele zelo utrujene od dolgega potovanja, zato smo komaj čakale, da pridemo do naših postelj. Naslednji dan smo si z navdušenjem ogledale bližnjo okolico, ki je bila precej drugačna od domače, vendar kljub temu zelo prijetna.

Po nekaj dneh, ki sem jih preživela v Gambiji, se še kar nisem mogla navaditi na ves nered, ki je vladal na cestah in okoli njih. Smeti so ležale vsepovsod, koze so prečkale cesto, ko se jim je zazdelo, vsi vozniki so neprestano hupali in večina vozil je bila v slabem stanju. Vendar je bilo očitno, da se oni v vsem tem »kaosu« prav dobro znajdejo in kaj kmalu ti vsa ta zmešnjava prirase k srcu.

Prvo srečanje z otroki je bilo zelo ganljivo. Otroci so nam za dobrodošlico zapeli in zaplesali. Prevzela so me močna čustva in kmalu več nisem mogla zadrževati solz.Ena od učiteljic je prišla do mene in mi začela peti “If you’re happy and you know it, clap your hands” in plesati.  Vsi so bili tako srečni, tako veseli, njihovi nasmehi so bili tako pristni in tako iskreni.

V naslednjih dneh smo se odpravili na izlete, na katerih smo odkrivali Gambijo in njeno kulturo. Videli smo ogromno lepih in zanimivih stvari, prav vsak dan smo doživeli nekaj povsem novega, kot je na primer božanje krokodilov, igranje gambijskih instrumentov, plezanje na palmo, prerokovanje z dlani…

Poučevanje je bil zame nov izziv. Kljub temu, da doma veliko časa preživim z otroki, je delo v razredu nekaj povsem drugačnega. Prvi teden je bil zelo naporen. Nikakor nisem znala umiriti 30 razposajenih otrok v razredu. Kmalu sem ugotovila, da morajo biti kar se da zaposleni, da ne razgrajajo po razredu. Težko je bilo najti aktivnosti, ki bi bile zanimive vsem otrokom, saj se je njihovo predznanje močno razlikovalo. Najraje so ustvarjali razne likovne izdelke, se učili pesmice in plesali. Tudi med odmorom so bili otroci ves čas z nami, ni minila niti minuta, da bi na sebi ne imel vsaj enega otroka.

Navadno sem popoldne po šoli šla na »craft market« ali do tržnic s sadjem in zelenjavo. Na začetku je bilo zares mučno iti kamorkoli, saj so me vsepovsod ogovarjali domačini, na marketu sem morala iti k prav vsaki stojnici, drugače so bili prodajalci užaljeni, najzahtevnejša pa so bila pogajanja za cene. Po kakšnem tednu sem se na te stvari privadila, in postalo je prav lepo.

Neizbežno je bilo, da mi je en otrok še posebej prirasel k srcu. To je bila moja mala Mariama. Njen bratec Alpha je bil v mojem razredu in nekega dne mi je povedal, da ima pet sestric in enega brata. Učiteljice sem povprašala kje živi Alpha in Hannah me je takoj peljala k njegovi družini. Bila sem šokirana, ko sem videla, da cela družina živi v eni mali sobici, v kateri je ena postelja, nekaj loncev, kovčki z oblačili in kolo. Spoznala sem njegovo mamo in dve sestri, med njima je bila tudi mala Tida, katero so mi z ruto povezali na hrbet in mi tako pokazali, kako Gambijke nosijo svoje otroke, ko morajo po opravkih. Od takrat je Mariama začela hoditi v šolo, kjer sva skupaj preživeli veliko časa. Nisem mogla verjeti, da se lahko v tako kratkem času tako močno navežeš na nekega otroka. Odločila sem se, da bom družini pomagala preko projekta botrstvo in tako Mariami omogočila šolanje.

Najtežji del potovanja je bilo slovo. Z učiteljicami, otroki in ostalimi prostovoljkami smo stkali močne prijateljske vezi, zato smo se le stežka poslovili.

Vrnitev domov je bil še večji šok, kot prihod v Gambijo. Ljudje so se mi zdeli skrivnostni, nesrečni in preobremenjeni z nepomembnimi rečmi. Kar nekaj časa je trajalo, da sem se spet navadila na življenje, ki ga živimo tukaj, daleč vstran od nasmejane Gambije.

Komaj čakam, da spet obiščem Gambijo in zagotovo bom ujela prvo priložnost, da bom prišla tja, saj že zdaj zelo pogrešam vse srečne, nasmejane in prijazne ljudi, ki sem jih tam spoznala.

Larisa Filip