“DUŠEVNA” HRANA ZA ALTRUISTA IN POPOTNIKA V MENI

Že dlje časa sem čutila željo po tem, da bi združila potovanje in pomoč drugim tako, da ne bi države obiskala zgolj kot turist, ampak bi v tistem času, ko sem tam, prispevala nekaj k lokalni skupnosti in na ta način mogoče komu polepšala dan, teden, mesec .Najprej sem postala botra moji Binti in spremljala aktivnosti društva na njihovi facebook strani. Ko je odločitev v meni dozorela in je prišel pravi čas, sem se prijavila na program Potuj kot prostovoljec in se odpravila tja.

VRTEC MOBE-TA

V vrtcu so nas sprejeli tako prisrčno, iskreno, toplo in s takim pričakovanjem, da sem komaj zadrževala solze – pa jih še niti nisem poznala. Spomnim se, da me je že tisti dan prešinilo: »Kako se bom zadnji dan lahko sploh poslovila od njih…?«  In res sem se s težkim srcem. Ne morem opisati občutkov, ki se porajajo v tebi, ko se ti otroci vsako jutro zakadijo v objem, ko te zvedavo gledajo, ti občudujoče božajo lase, ko ti starši ganjeno stisnejo roko ali pa ko otroci glasno pojejo pesmico, ki si jo jih naučil. Neprecenljivi občutki, ki me grejejo, kadarkoli dobim kakšen flashback iz Gambije, ko tukaj dirjam po vsakodnevnih opravkih.

V februarskem terminu sva se v Gambijo odpravili dve prostovoljki. S seboj sva prinesli ogromno materiala za naše otroke – od barvic, flomastrov, voščenk, vodenk, kolaž papirja, pa do puzzlov, namiznih igric, žog in kolebnic. Otroci se vsega tako iz srca razveselijo, da ti ogreje srce in želiš si, da bi jim lahko prinesel deset kovčkov materiala, ne samo enega. Stvari, ki so nam v vrtcih in šolah samoumevne, jih tam vidijo prvič in pravo veselje jih je gledati, kako z zanimanjem skladajo skupaj puzzle in barvajo pobarvanke. Kako ti z nasmehom na obrazu pokažejo pobarvano slikico: »Teacher, look!« Neprecenljivo, res. Skupaj smo se učili angleških in slovenskih pesmic, barvali smo, izdelovali slike iz peska in semen, tekli štafete, gledali risanke na improviziranem platnu, računali in pisali. Dan, ki mi je najbolj ostal v spominu, je bil športni dan. Bil je še ekstra nabit z emocijami, ker je bil moj zadnji. Odpravili smo se do lokalnega stadiona, vsi v duhu svoje barve, svojeskupine. Otroci so bili namreč razdeljeni v skupine, vsaka je imela svojo barvo in team spirit je bil na vrhuncu že preden smo sploh začeli. Potem so v skupinah tekmovali v teku na 100 m, pobiranju konzerv in teku z vedrom, štafetah in teku v vrečah. Bilo je polno smeha, veselja in zdrave tekmovalnosti. Odkrili smo nekaj športnih talentov in podelili medalje za najboljše tekače, ki so kar žareli od ponosa in zadovoljstva, ko smo jim okoli vratu obešali medalje, ki smo jih dan prej naredile za njih. Tako malo je bilo potrebno za toliko smeha in radosti. Ta dan mi je dal res veliko. Ker se tudi sama precej ukvarjam s športom, bi si želela, da bi otroke bolj spodbujali k telesni aktivnosti in da bi jim lahko nudili kvalitetnejši pouk telesne vzgoje. Precej jih namreč niti ne zna teči od štarta do cilja. Nasploh se ti otroci ogromno izražajo preko gibanja. Ples, ritem, to je v njih, s tem zrastejo. Vsako pesem pospremijo s ploskanjem, cepetanjem, udarjanjem, skakanjem in plesom.

Pri delu v vrtcu mi je bilo všeč to, da smo ves čas sodelovale z lokalnimi učiteljicami. One dobro poznajo otroke, govorijo njihov jezik, vejo, česa so sposobni in s tem so nam bile v veliko pomoč. Sodelovale so pri vsakih naših idejah in aktivnostih in skupaj smo bile res dober team. Za njih smo bile odmik od rutine, vir novih idej in materiala in z veseljem so se učile od nas. Za delo ne potrebuješ pedagoške izobrazbe in izkušenj, dovolj sta volja in motivacija. Pridejo dnevi, ko se ti zdi, da nisi uresničil tistega, kar si si zadal prejšnji dan.. Spomnim se, da sem se nekajkrat vračala domov iz šole s tem bittersweet občutkom, da ni šlo vse tako, kot sem si zamislila. Ampak potem, čez nekaj dni, ko so zapeli pesmico brez moje pomoči, napisali prave številke in črke, sem doumela, da sem samo pričakovala preveč in prehitro. Nemoč je zamenjal ponos, nova vnema, topel občutek, da si nekomu nekaj dal in pomagal, da si nekoga nekaj naučil in prispeval k mozaiku njegovega izobraževanja in morda k boljši prihodnosti.

IN KADAR NISMO BILI V VRTCU…?

Takrat smo spoznavali Gambijo. Najeli smo jeep in se odpravili v notranjost države, vsi smo si želeli videti pristno, neturistično Gambijo. Ta off-road izkušnja nam je vsem ostala v prav posebnem spominu. Peščene luknjaste ceste, vožnja v prtljažniku starega jeepa, nobenega zemljevida, samo pesek, mi in vsake toliko časa kakšna vasica, kjer smo se ustavili in se pogovarjali z domačini. Vsi ljudje so nas bili veseli in povsod smo se počutili dobrodošli. Nekje so za nas še zaplesali in zapeli. Res perfektni dnevi – smeh, sonce, palme, Afrika.  Kadar smo si zaželeli umirjen in malo manj aktiven dan, smo se odpravili na bližnjo plažo, kjer smo se metali v valove, nabirali školjke, pili sveže stisnjen sadni sok in se sprehajali po neskončni peščeni obali. Trenutki, ki polnijo baterije. Obiskali smo monkey park, pa crocodile park, craft market in nekaj okoliških krajev, vozili smo se s čolni, se nosili na ramenih domačinov, vozili z oslom, se učili njihovega jezika, praznovali rojstne dneve, se pogajali za cene, igrali na bobne, plesali na poroki. Kakšne večere pa smo obsedeli doma in uživali ob dobri večerji, namiznih igrah, enkratni družbi in seveda smehu. Brez smeha ni minil niti en dan. In spletle so se prijateljske vezi. Kako  ne, če živiš z ljudmi skupaj en mesec, 24 ur na dan. Nastanejo skupne zgodbe, dogodivščine in interne šale, ki mi privabijo nasmeh na obraz vsakič, ko se mi na turoben dan v avtu na poti v službo prikradejo v misli. To so nepozabni trenutki, ki ti ostanejo za vedno in te obogatijo na tisoč in en način.

OB POVRATKU…

Pa tisoč vprašanj, zvedavi obrazi prijateljev in družine… : »Daj povej, so res tako srečni tam, čeprav imajo tako malo? Dosti je slišat o tem….«  »Kako je bilo? Jaz tudi razmišljam o čem takem, moram malo stran iz te norišnice…«     In povzamem: Ta izkušnja ti da ogromno. Veliko daš, še več dobiš. Svojo energijo, čas in trud vložiš v nekaj, kar je poplačano dvojno, trojno. Vsakemu bi svetovala, da se odpravi v Gambijo in izkusi življenje tam. Vsak bi moral za hip pogledati v ta njihov svet, ki ne bazira na tem, koliko imaš. Imajo prekleto malo, pa so vseeno nasmejani, topli, prisrčni in delijo še tisto malo, kar imajo z vsemi okoli njih.

Definitivno se še vrnem!

Petra Novak

Foto: Jana Šnuderl