Pot z enega na drug konec sveta je v času v katerem živimo, v glavnem postala le še vprašanje trajanja leta in cene letalske karte. Pa vendar na svetu še obstajajo države, ki jih, takoj ko zanje slišimo, ne znamo čisto umestiti na zemljevid. In morda se mi je Gambija zato zdela še toliko bolj zanimiva.
O tem, da grem poleti v Afriko, sem bila bolj kot ne zgolj obveščena. Fant se je navdušil in seveda sem takoj rekla »Zakaj pa ne?« Ne nazadnje nama je obema skupno, da rada »zbirava države« in tudi takšna vrsta potovanja je bila nekaj, kar sem si že dolgo želela poskusiti, pa nisem točno vedela kako bi se tega lotila. In tako sem se po nekaj srečanjih delovne skupine ustanovljene za namen priprave na poletni tabor, 15. julija s še enajstimi drugimi prostovoljci končno usedla na letalo, smer: jug. Ker po mojem mnenju Tunizija ne šteje za »pravo« Afriko, je bila Gambija zame prvi stik s to celino. In spoznavanje se je začelo že takoj po pristanku na banjulskem letališču. Kljub pozni uri so vlaga in visoke temperature vztrajali nad nami še ves čas potem, ko smo se v kombiju sumljive tehnične varnosti odpeljali proti Serrekundi in stanovanju, ki je za naslednje tri tedne postalo naš dom.
Dan ni bil enak dnevu in od prvega dalje je bil vsak zase prava dogodivščina. Dopoldneve smo preživljali med otroki v vrtcu, se igrali, učili in predvsem res veliko peli in plesali. Z Majo sva ob pomoči kar treh lokalnih učiteljev obvladovali poln razred otrok, ki so sicer prvi dan vsi trdili, da so stari štiri leta, a se je kmalu izkazalo, da so le nekoliko starejši. Kljub temu je bila angleščina za njih še vedno prevelik zalogaj in pomoč učiteljev je bila več kot potrebna, saj se s tistimi nekaj besedami wolofa, ki sem se jih naučila, seveda ni dalo speljati cele ure. Čeprav mojega pedagoškim predznanja ni bilo veliko, sem se z Majino pomočjo v razredu počutila res super. Sicer je včasih med odmorom vladal pravi kaos in tudi kakšne igre se zaradi nerazumevanja ali neposlušnosti ni dalo izpeljati točno tako kot smo si zamislili,a sem vseeno dobila občutek, da so bili otroci res veseli in hvaležni za vse kar so imeli možnost tekom tabora izkusiti in se naučiti. In niso bili edini, ki so se v tem času seznanili z marsičim novim. Sama sem med drugim spoznala, da za pouk ni potrebna kopica pripomočkov, ampak se da na enostaven način, s plesom, pesmimi in zgodbami otrokom približati marsikatero znanje.
Popoldneve pa bi najlažje opisala kot en velikprvič. Prvo pravo kopanje v Atlantskem oceanu, prvo praznovanje muslimanskega praznika, prvič med krokodili in opicami, prva riževa torta z mangom, prvi intervju za gambijski časopis … Nekaj časa smo seveda namenili pripravam na naslednje dni v vrtcu, dovolj pa ga je ostalo tudi za raziskovanje. Kamorkoli smo prispeli, so nas ljudje sprejeli odprtih rok in zdi se mi, da so se res potrudili, da smo se počutili karseda dobro. Toubabe so nas vedno pozdravili z nasmehom in potrdili, da se Gambiji ne reče brez razloga smejoča obala zahodne Afrike.
Trije tedni so minili bliskovito in ko sem odhajala s še polnejšim kovčkom kot ob prihodu (spotoma sem namreč podprla še pol tržnice prodajalk blaga in izdelovalcev različnih lesenih izdelkov), me je spremljalo zavedanje, da sreča prav zares leži v krajčku kruha in temnih očeh. V hvaležnosti za to kar nam je dano (četudi tega ni veliko) in deljenju veselja z drugimi.
prostovoljka Žana Marin
