GAMBIJA, HVALA!

Niti sama ne vem kdaj točno se je začelo, vendar je želja po obisku Afrike začela iz dneva v dan postajati močnejša. Vsi prijatelji in tudi družina so le še zmajevali z glavo, ko sem povsem evforično razlagala o Afriki in o mojih sanjah. Vsi so mislili, da je to le ena izmed mojih muh in da tako ali tako nikoli ne bom odpotovala na črno celino. Sama pa sem se začela vse bolj zavedati, da ne bom mirna, dokler ne doživim te izkušnje. Vedela sem, da se lahko po vrnitvi poruši moja realnost in v zahodnem svetu ne bom več srečna, vedela pa sem tudi, da obstaja možnost, da Afrika sploh ni to, kar sem pričakovala.

Po koncu tretjega letnika študija sem si dejala, da je sanjarjenja dovolj. Končno sem imela dovolj časa, da naredim korak naprej in se dejansko lotim iskanja priložnosti za potovanje v Afriko. Želela sem si najti slovensko organizacijo, saj sem se pri prvem potovanju v podsaharsko Afriko želela počutiti varno.

Medtem, ko sem čakala na stranke v lokalu, kjer sem delala kot študentka, sem prelistala časopis in takoj me je pritegnil članek, ki je govoril o Slovenki, ki deluje v Gambiji. Ko sem prebrala intervju, sem ugotovila, da sta skupaj z možem ustanovila društvo, ki pomaga domačinom in išče botre za otroke ter omogoča prostovoljcem, da poučujejo v lokalni šoli. Vedela sem, da je to to. Ne le, da se je ponudila možnost, da odpotujem v Afriko, temveč tudi možnost, da delam z otroki, ki so mi zelo pri srcu.

Prostovoljstvo Afrika

Odgovor na mojo prijavnico za prostovoljno delo sem čakala veliko bolj nestrpno, kot na rezultate za katerikoli izpit. Kar nisem mogla verjeti, da se to res dogaja. V začetku novembra sem imela rezerviran let. Kasneje sem ugotovila, da v Gambijo potujem sama, česar sem bila po eni strani vesela, saj sem vedela, da se bom toliko bolj povezala z lokalnim prebivalstvom. Ker pa je Urša nameravala v novembru potovati v Slovenijo, sem bila večino mojega potovanja edina prostovoljka, ki je v Gambiji živela brez vodstva in ne, ni me bilo strah, temveč je bil to zame velik izziv in nenazadnje neverjetna izkušnja.

Že ko sem stopila z letala in občutila vroč, afriški zrak, sem se zavedla, da je res in da so se mi uresničile sanje. Kulturni šok? Niti ne, saj sem se na vse možne načine pripravila na menjavo družbenega okolja. Vsekakor ne škodi, če nisi občutljiv in če se ne obnašaš, kot razvajen turist. Ljudje so veliko bolj odprti in se ne bodo bali pristopiti k tebi in se zaplesti v pogovor. Seveda je potrebna mera previdnosti, saj veliko domačinov verjame stereotipu, da je vsak beli človek bogat in šele čez čas se zaveš, da je morda kdo prijazen le zato, ker si od tebe obeta korist. Zato je vedno pametno poslušati nasvete, ki ti jih dajeta Urša in Musa, saj dobro vesta, komu gre zaupati in komu ne. Vsekakor pa je edino pravilno, da si kot turist spoštljiv in prijazen do domačinov, četudi ti hočejo na vsak način nekaj prodati ali od tebe na kakršenkoli način izprositi denar.

V Gambijo sem prispela v soboto. Že v nedeljo sva z Uršo odšli na obisk k gambijskim družinam, kjer sem vzpostavila prvi kontakt z otroki. Dan je bil čaroben. Toliko iskrenega smeha in intenzivnih čustev ne najdeš nikjer v Evropi. Otroci so srečni, če se bosi igrajo na dvorišču, s poškodovano žogo. Pa ne, da ne bi imeli čevljev, temveč, ker se tako počutijo svobodne. Takoj te vzamejo za svojega in ne traja dolgo, ko te že vlečejo za majico, hlače, roke, lase in preizkušajo tvoja sončna očala, s tabo pojejo, plešejo in se seveda ves čas smejijo. V tem primeru niti ni potrebno znati skupnega jezika, saj je smeh razumljiv za vse.

Prostovoljstvo Afrika

Nestrpno sem pričakovala prvi obisk šole. In že ko sem prestopila prag, so me obkrožile male rjave rokice, ki so na vsak način želele potipati to čudno belo polt. Občutila sem čisto nov občutek sreče, ki je bil močnejši in bolj iskren, kot kdajkoli. Nasmejani obrazi in pozitivna energija otrok te potegnejo za sabo in ti ne pustijo niti minute biti slabe volje ali se spraševati o nepomembnih rečeh, saj začneš, tako kot oni, ceniti to kar imaš in ne hlepeti po tistem, česar nimaš. Tako sem tudi jaz čez dva tedna prenehala kupovati hrano v supermarketu in sem raje z učiteljico Hannah odšla na lokalno tržnico ter jedla hrano, kot jo jedo domačini.

Spoznala sem ogromno čudovitih ljudi, ki so mi pomagali tudi, kadar nisem prosila za pomoč. Skoraj vsak dan sem po koncu pouka odšla na obisk k eni izmed družin, v kateri sem našla nove prijatelje. V času mojega bivanja sem postala botra dvema dečkoma. Mustaphi že prvi teden, zato sem veliko časa preživela pri njih, Abdouju pa šele proti koncu mojega bivanja v Gambiji.

Že od prejšnjih prostovoljk sem slišala, da vedno najdeš otroka, s katerim vzpostaviš posebno vez. In res je tako. Zaradi nizkih prihodkov sem se odločila, da bom botra le enemu otroku. Vendar pa je že prvi teden v šoli mojo pozornost pritegnil fantek, ki je svoje ime napisal z magnetki na železna vrata kabineta. Kot da bi vedel, da si veliko bolj zapomnim tisto, kar vidim zapisano, kot tisto, kar slišim. In vsak dan od tega dne naprej me je prišel mimogrede pozdravit, tako da me je pocukal za roko in potem šel naprej. Ko me v ponedeljek po rojstnem dnevu, ki smo ga praznovali z gambijskimi prijatelji, ni bilo v šolo, je naslednji dan Abdou pritekel k meni, me stisnil za roko in rekel: »I missed you so much!« (Tako zelo sem te pogrešal!) tako iskreno, da se mi je orosilo oko. Ker je vedel, da se bližajo počitnice, me je prosil, če me lahko obišče, oziroma, če lahko jaz obiščem njega. Prosila sem učiteljico Hannah, da me pospremi do njihovega doma. Izvedela sem, da je eden izmed 14 otrok v družini. In vsa družina, kolikor sem je uspela spoznati, je čudovita. Dobrega srca in iskreno hvaležni za vso pomoč. Odločila sem se, da bom botra tudi Abdouju.

JASMINA IN ABDOU

Pouk v Gambiji poteka drugače, kot pri nas. Predvsem potrebuješ močno voljo in sposobnost improvizacije. Ko prideš v šolo, te lahko katera izmed učiteljic mimogrede obvesti, da ena izmed učiteljic manjka in da boš ta dan sam obvladoval razred 50-ih otrok, ki so vse kaj drugega, kot mirni in ubogljivi. Stroga avtoriteta je nujno potrebna, prav tako ne gre brez povzdigovanja glasu in groženj s palico. Žalostno je, ko vidiš, da v istem razredu trije otroci sedijo na dveh stolih, da jih polovica nima zvezka, petina torb in desetina uniforme. Žalostno je, ker se ne moreš bolj posvetiti tistim, ki potrebujejo več pomoči in žalostno je, ker vidiš, da so v razredu zelo pametni otroci, ki se med poukom dolgočasijo, ker so že osvojili znanje, ki ga drugi še morajo. Vendar pa je kljub razbolenim glasilkam delo v šoli užitek. Lepo je videti otroke, ki delijo svojo malico s tistimi, ki je nimajo in lepo je videti otroke, ki med malico skačejo čez kolebnico in brcajo žogo, namesto da vsak strmi v svoj telefon, kot je to vse bolj pogosto pri nas. Seveda je potrebno vsake toliko miriti prepire in brisati solze in po koncu odmora pripraviti otroke, da se vrnejo v razred, vendar pa ima tudi ta mali kaos svoj čar.

Gambija je zelo varna država, v kolikor ne izzivaš sreče z nočnimi pohodi po ulici in izpostavljanjem dragih telefonov, ur, razkazovanjem denarja. Pametno je v žep dati manjšo vsoto denarja, preostanek pa hraniti drugje. Tako je tudi dosti lažje barantati. V Gambiji namreč obstajajo dvojne cene. Cene za belce in cene za domačine, razlika med njima pa je ogromna. Ko se te domačini navadijo, se cene začnejo nižati. Prav posebno mesto v Senegambiji je Kraftmarket, kjer ima svojo delavnico in prodajalno obenem veliko obrtnikov in izdelovalcev ročnih izdelkov. Najdete lahko cel spekter različnih izdelkov, od lesenih figur, do nakita, slik na platnu, oblek, pa do usnjenih izdelkov. Zaradi barve polti te skušajo prodajalci zvabiti vsak v svojo prodajalno in ti prodati najlepše izdelke, vendar pa te vzamejo za svoje, ko se tam pojaviš večkrat. Naučijo te igrati igro s fižolčki in ti skuhajo atayo, vse to pa spremljata sproščeno vzdušje in obilo smeha.

Prostovoljstvo Afrika

Preden sem odšla v Gambijo, mi je veliko ljudi govorilo o razmerah v državi in zelo sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da veliko ljudi, najbrž v Afriki še nikoli niso bili, še vedno misli, da v celi Afriki vlada suša in lakota, da otroci še vedno nagi tekajo okrog ognja, z napihnjenimi trebuščki. Slika je precej drugačna. Največje gambijsko mesto je veliko večje od Ljubljane. Sicer ni tako zelo razvito, vendar pa lahko predvsem v turističnem predelu, Senegambiji, najdeš vse, kar si zaželiš. Marsikdo je oblečen lepše kot ti, pa to ne pomeni, da je bogat, temveč le to, da ima okus za obleke, ki jih na tržnici dobiš za majhen denar. Gambija ni puščava, temveč je precej zelena, glede na to, da obkroža reko po celotni dolžini. Precej glavnih cest je asfaltiranih, ceste na vmesnih ulicah pa so prašne in polne lukenj. Veliko je avtomobilov, od tega je največ rumenih taksijev, med vsemi motornimi vozili pa se na cesti znajde tudi na osla ali konja vprežen voz. Na ulicah ni brezdomcev, saj ljudje ne poznajo in ne razumejo kapitalizma. Vera je v Gambiji zelo pomembna in ljudje goreče verjamejo v Alaha in v nauke Korana, ki zapovedujejo, da je potrebno deliti s tistim, ki ima manj od tebe in skrbeti eden za drugega. Vse, kar kupiš izven supermarketa, prodajalci  zložijo v iste črne plastične vrečke, kruh ti zavijejo v časopisni papir. Skoraj vsak dan za nekaj ur popoldne zmanjka elektrike. Internetna povezava je  slabša. Večina odraslih ima svoj telefon. Ženske večinoma služijo denar s prodajo zelenjave, ataye, sušenih rib, baobaba, hibiskusa in ostalih stvari, ki se prodajajo na tržnici. Vsa lokalna hrana je zelo pekoča. Frizerski saloni so profesionalci za ravnanje s kodrastimi lasmi. Večina žensk nosi lasuljo, male punčke pa imajo spletene kitke. Nogomet je najbolj priljubljen šport, ki ga otroci večinoma igrajo na ulici, starejši fantje pa v lokalnih nogometnih klubih. Najbolj priljubljena zvrst glasbe je reggae. Najbolj priljubljena pijača je ataya; zeleni čaj, skuhan na poseben način. Večina ljudi ne pije alkohola. Za 20 banan boste ob dobrem pogajanju odšteli dober evro. Sadje ima veliko bolj poln okus. Plaže niso polne turistov, le malokdo plava v morju, večinoma na plaži igrajo nogomet.

Iz svojega potovanja sem se mnogo naučila, pa ne le o Gambiji, ampak toliko več o sebi. Spoznala sem najboljšo različico moje osebnosti, ki so jo na dan privabili domačini. In po vrnitvi nazaj v Slovenijo sem na žalost spoznala, da se je ta različica zopet skrila pod masko. Spoznala sem, da je zelo težko reči zbogom in še težje preživeti kulturni šok prvih 14 dni, zatem ko se vrneš domov. Spoznala sem, da ti Afrika zleze pod kožo in te ves čas tiho, a vztrajno kliče nazaj. Spoznala sem, da si lahko veliko srečnejši zaradi majhnih stvari in da ti materialne stvari ne prinesejo topline. Spoznala sem, da ljudje potrebujejo pomoč, vendar za njo ne prosijo (vsaj večina ne). Spoznala sem, da veliko ljudi pod pretvezo humanitarnosti hrani svoj ego. Spoznala sem, da je islam čudovita vera. Spoznala sem, da sem na koncu veliko več dobila od ljudi, kot sem jim dala.

Gambija, hvala za čudovite dni!

Jasmina Kozinc

Prostovljstvo v Afriki