Na začetku je bila malo sremežljiva. Pri naslednjem snidenju nič več. Ni spustila moje roke, najlepše je bilo, ko je bila v mojem naročju. Baje sva si podobni – po značaju. Tudi obisk šole je dragocena izskušnja, vsi otroci so srečni, ker so v šoli. Z njihovih obrazov žari sreča in sije nasmeh. Delijo se dotiki, objemi… na kar smo mi že kar malo pozabili.
V Gambiji ima življenje drugačen ritem, takoj sem padla vanj. V trenutku sem vzljubila Gambijo in njene ljudi. Vsi te sprejmejo z nasmehom v svojo bližino, delijo s tabo vse. Počutila sem se, kot da bi prišla domov.
Velikokrat sem slišala ” its nice to be nice”. In do mene so bili res vsi “very nice”. In tako skušam živeti “being nice”.
Gambija mi je ogromno dala. Pogrešam deželo, pogrešam ljudi. Težko se je bilo posloviti, vendar v srcu sem vedela, da pridem enkrat nazaj.
Hvala Princess, hvala Gambija!!! Vem, da se bomo spet srečali.
Klavdija Hvala