NE IŠČI IZGOVOROV, POJDI IN DOŽIVI

Spominjam se raznoraznih humanitarnih zbiralnih akcij, ko smo v šoli zbirali denar za otroke v Afriki, ki so potrebovali pomoč. Vedno sem želela nekaj prispevati in že takrat se je v meni vzbudila želja, da bi nekoč pa tudi sama rada obiskala Afriko in pomagala tamkajšnjim ljudem. To so bile želje številnih mojih sošolk, vendar se take ideje najpogosteje hitro pozabijo, saj imamo v odraslosti ljudje drugačne interese in po navadi za takšno odločitev najdemo tisoč in en izgovor zakaj ne moremo iti. Pri meni pa ta ideja ni in ni zamrla in bolj kot sem razmišljala kakšni so ti izgovori zakaj ne bi odšla, bolj sem bila prepričana, da moram to čim prej storiti, dokler sem še študentka. Dovolj sem imela besed in hotela sem, da končno postanejo dejanja. Pred tem sem že kar nekaj prepotovala in vedela sem, da je to velik privilegij, da sem imela možnost videti že toliko sveta in uživati. Zato sem sedaj želela narediti nekaj v zameno.

 

prostovoljstvo Afrika

Po prvem predstavitvenem sestanku sem vedela, da je to, to in da mi bo letos končno uspelo obiskati črno celino. Pred dvema letoma sem se že lotila podobnega projekta, pa je zadeva žal zadnji trenutek padla v vodo. Zato mi je letos moralo uspeti, saj sem vedela, da v nasprotnem primeru takega potovanja ne bom nikoli dočakala. Sedaj ali nikoli. In zgodilo se je sedaj. J S puncami smo bile že pred odhodom v kontaktu in že takrat se je oblikoval dober ekipni duh, saj smo vse imele enak cilj. Pomagati in doživeti noro izkušnjo. Lotile smo se tudi zbiralne akcije, kjer smo med znanci zbirale denar ter šolski material in s skupnimi močmi dosegle ogromen uspeh. To nam je dalo moč. No, vsaj meni je, saj sem dobila potrditev, da me ljudje pri tem podpirajo in mi zaupajo.

Ko smo z letalom prispele v Banjul, smo lahko končno vse rekle: »Zdaj pa smo res tukaj!«. Na letališču nas je veselega obraza pričakal Musa, ki je celoten poletni tabor preživel z nami, nas usmerjal, vodil in nas noro zabaval. Vsi so me opozarjali na ta kulturni šok, vendar ga nisem doživela, saj sem pred Gambijo že precej videla, poleg tega pa nas je tudi Urša že pred odhodom opozorila na določene zadeve, ki nas bi znale presenetiti. Seveda pa se mi je na trenutke zdelo, kot da nastopam v kakšnem dokumentarnem filmu o Afriki. Na vsakem vogalu sem opazovala prizore, ki sem jih lahko prej videla le na fotografijah v National Geographic-u.

prostovoljstvo Afrika

V Gambijo smo prišle ravno v času zaključevanja posta in vsi so se že nestrpno pripravljali na največji muslimanski praznik Ramadan, zato je ravno zaradi tega razloga, pouk v prvem tednu odpadel. Vendar smo v ponedeljek vseeno obiskale šolo in upam si trditi, da je bil to eden izmed najbolj čustvenih trenutkov, ki sem jih doživela na kateremkoli potovanju. Ko smo vstopile v šolo, so se vsi otroci zatekli v nas, nas začeli objemati, stiskati, pozdravljati,… Nekaj trenutkov sem jih vse samo gledala in kar naenkrat planila v jok. Pa jaz ne jokam. No, vsaj do sedaj nisem. Pogledala sem naokoli in se nasmejala ostalim prostovoljkam, katerim so prav tako tekle solze po licih. Vse smo bile tako srečne in vsaka je imela po vsaj enega otročička v naročju, dva je držala za roko in vsaj trije so se ji oprijemali okoli pasu. Učiteljice so me začele spraševati zakaj jokam, pa jim nisem znala povedati. V bistvu sem se počutila prav neumno, ampak nisem se mogla ustaviti. V šoli so nam pripravili neverjeten sprejem s plesom in petjem in vse smo komaj čakale, da začnemo s poukom.

Kot belec v okolici zbujaš veliko pozornosti in stereotip, da so belci potujoče denarnice v Afriki resnično velja. Prvih nekaj dni sem bila nekoliko bolj previdna, vendar pa sem se hitro vklopila v okolico in se počutila nadvse varno. Spoznale smo veliko dobrih, prijaznih in zelo gostoljubnih ljudi, ki te takoj vzamejo za prijatelja. Kar nekaj časa smo preživele v njihovih domovih, ki so vse prej kot razkošni. Povečini so to eno ali dvo-prostorne barake, v kateri bivajo veliko družine. Higienski pogoji so izredno slabi. Spijo na skromnih ležiščih po tleh, na dvorišču si v enem loncu na ognju kuhajo hrano, ki jo nato pojejo kar z rokami, brez pribora, številni nimajo niti tekoče vode in urejene kanalizacije. Me je pa izjemno presenetilo to, da ljudje nimajo praktično ničesar, imajo pa telefone. Musa mi je povedal, da so to večinoma darila sorodnikov, ki delajo v tujini, vendar pa sama tudi mislim, da so postale te stvari že tako poceni, da so resnično dostopne skoraj vsakemu, še sploh če so rabljene. Ko si prišel v vas, v mesto ali samo na ulico, so iz vseh koncev tekali otroci in navdušeno kričali »Toubab, toubab (belec)!«, kot da je prišel nekakšen Božiček. Nekateri so nas takoj prijeli za roko in se začeli pogovarjati ter igrati z nami, drugi so nas le sramežljivo opazovali, vsi pa so hoteli biti v naši bližini. Nekaj drugačnega smo bili za njih. Tako beli in čudni.

prostovoljstvo Afrika

V šoli smo z otroki uživale, je pa bilo potrebno v delo vložiti izjemno veliko energije in truda. Z Niko sva imeli čez razred pet, šestletnikov, ki so bili vse prej kot poslušni, mirni in ubogljivi učenci. Ne poznajo reda, kakršnega poznamo mi in učiteljice jih načeloma lahko umirijo le s palico. Te seveda same nismo uporabljale, smo pa zato najbrž imele več težav z disciplino. Vsi izjemno radi pojejo in ko jih poslušaš se ti zdi, da znajo vse – šteti do 100, celo abecedo, vse barve. Pa vendar temu ni tako, saj ko vprašaš kakšnega izmed njih katera številka je zapisana na tabli, ti bo pogosto odgovoril, da je to črka C, ali rdeča barva in podobno. To je predvsem rezultat neučinkovitega šolskega sistema, saj od takega pouka odnesejo lahko le redki najbolj nadarjeni. Resnično me je žalostilo to, da bi marsikateri otrok lahko prišel do izjemnih rezultatov, če bi se mu le posvetilo malo več pozornosti. Vendar to v razredu s 40, 50 učenci, brez šolskih potrebščin, ena učiteljica brez dobrega didaktičnega materiala ne more storiti.

V času obiska, sem se odločila, da bom tudi postala botra enemu od otrok, saj le boljša izobrazba vodi v boljše življenje. In ko na lastne oči vidiš koliko lahko le z nekaj evri narediš, nisem o odločitvi imela več nobenega dvoma. Od vseh učencev je mojo pozornost najbolj pritegnil navihan deček iz zadnje klopi, ki mi je rad nagajal, vendar pa je bil izjemno inteligenten. Saleu Secka je tako postal moj varovanec in jaz njegova botra. Verjamem, da bo deček lahko prišel še daleč in da bo morda nekoč »novi Obama« J.

IMG_8610

Žalostno je to, da je tvoja usoda večinoma odvisna od tega kje se boš na svetu rodil. Če se rodiš v Afriki težko odkriješ, kaj šele razviješ svoje potenciale. In žal se ti ne obeta najbolj perspektivno življenje. No, vsaj po zahodnjaških kriterijih ne. Konec koncev pa kdo pravi, da smo mi zahodnjaki tisti, ki določamo kaj je perspektivno življenje in kaj ne. Čeprav ljudje živijo v večjem pomanjkanju, se mi zdijo bolj zadovoljni in srečni, saj niso tako okuženi z bolestnim materializmom. Družine so veliko bolj povezane, veliko časa preživijo skupaj, nikamor se nikomur ne mudi in veselijo se majhnih stvari. In to pa je tudi smisel vsega, mar ne?

Kakorkoli že, za menoj je izkušnja, za katero si upam trditi, da me je dopolnila. Z veseljem se jo bom spominjala znova in znova in komaj čakam, da bom lahko svojim otrokom in vnukom pripovedovala o tem. Vem, da sveta sam ne moreš rešiti, lahko pa pripomoreš k temu, da je boljši. Niti za trenutek mi ni žal, da sem se podala v tako avanturo in želela bi, da bi to storilo več ljudi. Morda tako otroke ne bi več vzgajali v male razvajence ter narcise in morda bi bolj cenili življenje v Sloveniji, nad katerim se nadvse radi pritožujemo.

Hvala ekipa in hvala Gambija!
Polona Klemše

VABLJENI K POSLUŠANJU INTERVJUJA O DELU IN IZKUŠNJI V GAMBIJI POLONE KLEMŠE, NIKE GLAVINE IN ALLEGRE ŠVAGELJ TUKAJ!

IMG_5683