OTROCI SO SRCE GAMBIJE

Tudi, če se na dopust najraje odpravite s kovčkom, polnim knjig in sanjate o brezskrbnem poležavanju na peščeni plaži, pod kokosovimi palmami, ob glasnem šumenju Atlantskega ocena, je koncept potovanja Potuj kot prostovoljec lahko pravi za vas. Poleg vseh aktivnosti nam je namreč še vedno ostalo dovolj časa za uživanje na najlepši plaži na svetu, branje knjig in plavanje v oceanu. Voda je ravno prav topla, veliki valovi pa kar vabijo po zabavi.

Potovati preko organizacije Za otroke sveta, mi je bilo v veliko pomoč, saj sem še popotnik začetnik in v veliko olajšanje mi je bilo, da je Urša potrpežljivo odgovarjala na moja neskončna vprašanja glede potovanja, posredovala nam je linke in vse informacije glede vize in ostalih dokumentacij, povezale smo se z ostalimi prostovoljkami in skupaj kupile letalsko karto, na letališču sem se izognila stresu, ko ne veš kako, kje, kaj, kam.. saj so nekatere prostovoljke imele že kar nekaj izkušenj s potovanji. Tam je bil ves čas z nami Gambijec Musa, ki seveda pozna državo do potankosti in nam je svetoval in pomagal pri vseh malenkostih, izletih, vprašanjih… Če si popotnik začetnik je vsekakor potovanje preko takšne organizacije več kot dobrodošlo.

V Afriko me je vlekla predvsem druga kultura. Tja sem odšla sicer brez pričakovanj, vedela pa sem, da bom zapustila Afriko polna novih spoznanj, doživetij, občutkov.

In res je bilo tako.

Težko je strniti v besede toliko različnih doživetij. Sploh ne vem, kje začeti in kje končati. Vsak dan smo videle nekaj novega, čisto vse je drugače kot pri nas.

Gambija je mirna dežela najprijaznejših in najbolj nasmejanih ljudi, ki ti takoj priskočijo na pomoč, ki ne poznajo sebičnosti in egoizma, ki so zelo revni, ampak srečni, nič ne komplicirajo, so sproščeni, preprosti, skromni. Najbolj me je osupnila njihova vera, povezanost z Alahom, ponos, da so Muslimani, nagnjenje k dobrim delom, molitvi za sebe ter za svoje bližnje. Če zaslužijo kaj denarja, ga ne obdržijo za sebe, ampak ga dajo sorodnikom in prijateljem. Vedno vse delijo z drugimi. Čeprav so sami lačni, nikoli ne bodo obdržali kruha samo zase. In imajo neizmerno spoštovanje do svojih staršev in družine.

Ulice so polne otrok, ki se igrajo. Otroci so srce Gambije. So razposajeni, živahni, preprosti, igrivi, čisto nič razvajeni. Ko smo prvič prišle v šolo, so vsi pritekli k nam in se pričeli obešati po nas. Seveda smo jih takoj vzljubile. Uživale smo, ko so nas vlekli za lase in nam pletli kite, med skupnim igranjem, petjem, plesom, objemanju.

Zanimivo je bilo videti, kako pri njih poteka pouk. 

Nimajo namreč učbenikov, delovnih zvezkov, pametne table, projektorja, računalnikov, radija, fotokopirnega stroja, delovnih listov, barvic, telovadnice itd. Imajo samo črno tablo, par kred in vsak učenec 1 zvezek in 1 svinčnik. Zato niti ni tako presenetljivo, da se učenci učijo vsega na pamet, ko 1 uro ponavljajo snov za učiteljem. Naloge pa so vsak dan enake. Seveda prevladuje frontalna učna oblika in verbalna metoda poučevanja. Konstruktivizem, Bloomova taksonomija in raziskovalno učenje  še tudi niso uspeli priti do Gambije. Didaktiki iz Evrope bi se zgroženo prijeli za glavo, ko bi videli tamkajšnji pouk. Spremembe šolskega sistema bi se bilo potrebno lotiti celovito, postopno, in z veliko mero strpnosti. Afrika je pač čisto drug svet, ljudje so drugačne miselnosti in navajeni na drugačen ritem in tako jih tudi moramo vzeti.

So pa otroci neizmerno uživali, ko smo prostovoljke prinesle vodene barvice, kolaž papir in pripravile svoje aktivnosti.

Poučevati je bil pravi izziv. Otroci imajo zelo različne sposobnosti. Nekateri še sploh niso usvojili glasovnega zavedanja, drugi pa že znajo tekoče pisati velike in male tiskane črke. Zato sta bili diferenciacija in individualizacija neizogibni. Nekateri otroci so naloge rešili v par minutah, drugi pa so potrebovali celo uro. In nimajo delovnih zvezkov, da bi tisti hitrejši lahko dobili dodatno delo. Pa še preverjati in popravljati je treba naloge. In miriti tiste, ki so že končali. In motivirati tiste, ki sovražijo matematiko…Skratka, pouk je bil pester in poln novih spoznanj tako zame kot za otroke.

Otroci v Gambiji so resnično revni, neizmerno so hvaležni za vsako malenkost, tisočkrat rečejo hvala, pojedo vse kar jim ponudiš in vse do zadnje drobtinice. Nimajo igrač, niti žoge. Če kdo lahko, vas prosim, da pomagate in postanete botri kakšnemu otroku v Afriki, saj njim par evrov res pomeni veliko, nam pa se nikjer ne pozna.

Popoldan in ob vikendih smo imele tudi veliko prostega časa, ki smo ga izkoristile za raziskovanje države. V Gambiji čas teče počasi. Nikamor se ne mudi. Ljudje sedijo na ulicah in se družijo. Nimajo obveznosti in načrtov. Časovnih dogovorov se nihče ne drži in včasih prav paše priti v tak svet brez naglice in stresa.Najraje sem pila svež sok iz Baobaba, ki tam raste in so mi ga pripravili z veliko mero ljubezni. Musa je splezal na drevo in nam prinesel čisto svež in sočen mango. Ali kokos. Videle smo ogromna drevesa. Vsakdanjo družbo so nam delali čudoviti pisani kuščarji. Učiteljica Ana nam je pripravila tradicionalno afriško kosilo. Božale smo krokodile. Večerjale smo pri afriški družini na tleh, plesali smo, se igrali z otroki. Ko smo šle kolesarit smo po naključju odkrile šolo bobnanja in se učile bobnati. Vsa afriška hrana je zelo pekoča in okusna in vsi jedo na tleh iz ene sklede in z rokami. Na sprehodu po ulicah smo naletele na tradicionalni ples afriških mask. Udeležile smo se koncerta najboljših gambijskih glasbenikov.

Spoznala sem Kebo, Osmana, Ido, Jimmija – domačine, ki so mi predstavili Gambijo iz prve roke, v največje veselje mi je bilo se cele dneve pogovarjati in družiti z njimi terspoznavati njihove običaje, razmišljanja, vrednote, poleg pa vaditi angleščino. Šle smo v Makasutu park in uživale v vožnji z ladjico, videle smo opice, objela sem drevo Mahagonije za dolgo življenje, videla bivališče termitov, bile smo pri vraču, ki nam je napovedal prihodnost, splezala sem na Baobab in odtrgala njegov list, da bom vedno imela pri sebi srečo (tako pravijo), nabrala sem za celo vrečo školjk, neprecenljiv je tudi jutranji ali večerni tek po obali Atlantskega oceana, dobila sem pravo afriško oblekico, narejeno po moji meri, nepozabno je bilo veselje otrok, ko smo jih peljali na ekskurzijo in petje v kombiju, obisk tržnice je tudi prav posebno doživetje za vse čute, prav tako pa obisk krščanske cerkve: ljudje pri maši plešejo, pojejo, vzklikajo, se smejijo…neverjetno.Ko dežuje, otroci razposajeno skačejo po dežju, en cel dan so mi delali afriške kite, spoznala sem svojega varovanca Yaya in njegovo družino, enkrat smo skupaj preživeli cel dan, ko smo ustvarjali, se igrali, šli na plažo..Veliko Gambijcev dobro poje ali rapa in uživala sem, ko so mi predstavili svoje pesmi. Ko greš zjutraj na plažo, si moraš pot utirati med opicami, ki skačejo po poti. V Gambiji se je nemogoče počutiti osamljeno, saj ti hočeš nočeš vedno pridejo delat družbo domačini. Še in še bi lahko naštevala…

Gambija mi je segla globoko v srce. Domačini imajo veselo dušo in pogrešam njihove tople pozdrave, objeme in iskrene nasmehe.