PRISOTNOST, NE POHVALA!

Zanimivo branje o moderni vzgoji, ki spodbuja pohvalo, ki naj bi krepila otrokovo samozavest in pozitivno samopodobo. Gremo v vnemi, da našega otroka čimvečkrat pohvalimo, predaleč in mu pravzaprav s tem delamo škodo?

Prisotnost, ne pohvala: kako razvijati zdrav odnos v luči dosežkov

Zakaj je občudovanje trdega dela in ne čistega talenta ključno za spodbujanje uma, ki je sposoben kvalitetnega prilagajanja.

Psihoanalitik in professor na University College London, Stephen Grosz, v svoji knjigiThe Examined Life: How We Lose and Find Ourselvesopisuje,kako lahko pohvala povzroči izgubo samozavesti.

Dandanes otroke zasuvamo s pohvalami. Glede na splošno prepričanjehodijo pohvala, samozavest in akademska uspešnost z roko v roki. Vendar pa nedavne raziskave kažejo drugačno sliko – v zadnjem desetletju so številne študije o samozavesti prišle do zaključka, da hvaljenje otroka kot “pametnega” lahko ni prav nič v pomoč pri njegovih dosežkih v šoli. Celo obratno, lahko je celo razlog, da gre otroku v šoli slabše, kot bi mu šlo sicer. Otrok pogosto reagira napohvalo tako, da preprosto odneha – zakaj bi narisal še eno sliko, če je pa že narisal “najboljšo”? Ali pa mogoče spet nariše enako sliko – zakaj bi narisal nekaj novega, ali pa na drugačen način, če je pa stari preverjeni načinvedno deležen aplavza?

Grosz citira znano raziskavo psihologov Carol Dweck in Claudie Mueller iz leta 1998, kjer sta razdelili 128 otrok starih 10 in 11 let v dve skupini. Obema so naročili, naj rešijo dane matematične probleme. Pri eni skupini je bila pohvala namenjena njihovemu intelektu, njihovi pameti (“Dobro si se izkazal, tako si pameten!”), medtem ko so pri drugi skupini pohvalili njihov dosežek (“Dobro si se izkazal, vidim, da si se izredno potrudil!”) Otrokom so nato naložili še bolj kompleksne probleme. Tisti, ki so jih pohvalili za trdo delo, so se jih lotili sprecej večjo vnemo in pripravljenostjo, da preizkusijo različne prijeme in pristope k problemom, v primerih, ko so zašli v slepo ulico. Nasprotno pa so otroci, ki so jih poprej hvalili kako so pametni, čutili veliko večjo tesnobo ob neuspehu, ko so obtičali brez rešitev pri problemih, ki so jih prej že obvladali, zdaj pa so klonili pred zagonetnostjo novih problemov. Grosz povzame zdaj že legendarne ugotovitve:

Na koncu je navdušenje, ki smo ga ustvarili s “Kako si ti pameten!” klonilo pred čedalje večjo tesnobo, padcem samozavesti, motivacije in uspešnosti. Raziskovalci so na koncu prosili otroke naj opišejo svoje izkušnje otrokom z druge sole in nekateri iz skupine “pametnih” učencev so se zlagali in poročali o boljših rezultatih, kot pa so jih v resnici dosegli. Vse, kar je bilo potrebno, da zamaje temelje samozavesti teh otrok in jih pripravi do tega, da so se zlagali, ker jim je bilo tako nerodno ob neuspehu, je bil le en stavek s pohvalo.

Grosz v nadaljevanju svari pred dandanašnjo pretirano hvalo staršev, za katero trdi, da predvsem dviguje samozavest staršev, bolj kot pa razvija zdravo samopodobo njihovih otrok:

S tem, ko občudujemo svoje otroke, začasno povzdignemo svojo samozavest, ko vsem okoli nas pokažemo kako fantastični starši smo in kakšne krasne otroke imamo – ampak s tem ne delamo nič v prid otrokovega občutka za svoj lastni jaz. V goreči želji, da bi bili drugačni od naših staršev, delamo pravzaprav enako – razmetavamo s praznimi pohvalami na enak način kot so prejšnje generacije razmetavale z nepremišljeno kritiko. Če to delamo zato, da se izognemo razmišljanju o svojem otroku in njegovem svetu, ter o tem, kaj čuti, potem je pohvala, prav tako kot kritika, samo odraz naše brezbrižnosti.

V želji, da bi odkril zdravo nadomestilo za pohvalo, je opazoval osemdesetletno učiteljico in terapevtko Charlotte Stiglitz, mamo Nobelovega nagrajenca ekonomista Josepha Stiglitza, ki je Groszu pripovedovala o svoji metodologiji poučevanja:

“Majhnega otroka ne pohvalim za tisto, kar bi itak moral znati,“ mi je pravila. “Pohvalim ga, ko naredi nekaj, kar je za njega težko– ko na primer deli svoje igrače ali pa,ko je potrpežljiv. Mnenja sem tudi, da je pomembno reči “hvala”. Kadar rabim nekaj več časa, da jim prinesem prigrizek ali pa da jim priskočim na pomoč in me potrpežljivo počakajo, se jim zahvalim. Ne bi pa na primer pohvalila otroka, ki se igra ali bere.”

Otroci

Grosz je opazil, da Charlottina metoda ni bila tisti znani mehanizem nagrad in kazni, temveč je temeljila na veliki pozornosti temu “kar je otrok naredil in kako je to storil.” Spominja se:

Enkrat sem opazoval Charlotte s štiriletnim fantkom, ki je risal. Ko je prenehal in jo pogledal – morda v pričakovanju pohvale – se je nasmehnila in rekla: “Veliko modre barve je na tvoji sliki.” Odgovoril je: “To je ribnik poleg babičine hiše – in tudi en most je tam.” Segel je po rjavi voščenki in dejal: “Pokazal ti bom.” Z otrokom se je pogovarjala prez prenagljenosti, kar pa je še pomembneje je to, da je opazovala in da je poslušala. Bila je prisotna.

Prisotnost, argumentira Grosz, gradi na otrokovi samozavesti tako, da mu singalizira, da je vreden poslušalčevih misli in pozornosti. Brez prisotnosti se otroku vcepi občutek, da je sama aktivnost brez vrednosti, če ni sredstvo za pridobivanje pohvale. Grosz opominja, zakaj je to pomembno v življenju:

Prisotnost v trenutku, biti tukaj in zdaj, bodisi z otroki, prijatelji ali pa sam s seboj, je vedno trdo delo. Vendar pa, ali ni ta pozornost – občutek, da nekdo razmišlja o nas – nekaj, kar si želimo bolj kot pohvale?

Maria Popova

Povzeto po: http://www.brainpickings.org/index.php/2013/05/23/stephen-grosz-examined-life/
Prevod in povzetek: Petra Novak