Šolski čevlji za vse otroke
S pomočjo donacij prostovoljke Tine smo lahko v našem vrtcu uresničili nekaj, kar se na prvi pogled zdi zelo preprosto – kupili nove čevlje in nogavičke za vse otroke. A tukaj smo se znova naučili, da tudi najbolj vsakdanje opravilo lahko v Gambiji postane pravi mali projekt, ki zahteva veliko organizacije, iznajdljivosti in predvsem potrpežljivosti.
Vse se je začelo z merjenjem stopal. V našem vrtcu je kar 105 otrok, kar pomeni tudi 105 parov majhnih stopal, ki jih je bilo treba natančno izmeriti. Merimo stopalca, zapisujemo številke, preverjamo velikosti in kasneje pomerjamo čeveljčke – ja, ves čas se je nekaj dogajalo. Otroci so z zanimanjem sodelovali, mi pa smo skrbno spremljali, da so mere pravilne, saj si želimo, da bodo njihovi koraki udobni in brezskrbni. Čevlji jih namreč vsak dan spremljajo pri igri, raziskovanju sveta in novih dogodivščinah.
Ko smo zbrali vse velikosti, se je začel drugi del poti – iskanje pravih čevljev. Z dolgim seznamom številk smo se odpravili v Serrekundo, kjer smo iskali prodajalce, ki bi imeli dovolj parov čevljev in modele, ki ustrezajo šolski uniformi. A tudi tukaj stvari ne potekajo vedno tako enostavno. Z nekaterimi prodajalci smo se morali najprej dogovoriti, da nam posodijo vzorčne pare, da jih lahko otroci v vrtcu najprej pomerijo. Le tako smo lahko zares preverili, ali izbrane številke ustrezajo.
Ko so otroci čevlje pomerili in smo potrdili velikosti, je sledil naslednji korak – zagotoviti dovolj čevljev za prav vsakega otroka. To je pomenilo nova usklajevanja, pogovore s prodajalci in ponovne poti v mesto. V celotnem procesu smo tako Serrekundo obiskali kar trikrat, vsakemu obisku pa je sledil še povratek v vrtec, preverjanje velikosti, prilagajanje in načrtovanje naslednjega koraka.
Ko je končno prišel dan, ko smo otrokom razdelili nove čevlje in nogavičke in ko smo že mislili, da je projekt uspešno zaključen nas je čakalo še eno presenečenje – zmanjkala sta nam dva para nogavic, pri enem paru čevljev pa se je izkazalo, da je številka premajhna.
Ni nam preostalo nič drugega, kot da smo se z Anno še enkrat vsedli na tuk-tuk in se še četrtič odpravili v Serrekundo. Tokrat z jasnim ciljem: da najdemo še zadnje manjkajoče pare in uspešno dokončamo, kar smo začeli.
Tokrat nam je uspelo! Slovenski pregovor pravi »V tretje gre rado«. No, v Gambiji ga lahko malo prilagodimo in rečemo, da če ne gre v tretje, bo šlo pa v četrto. Ali peto. Ali osmo. Na koncu, bo uspelo!
Danes ima vsak otrok v vrtcu nov par nogavic in čisto nov par čevljev.
Ob predaji ni manjkalo navdušenja. Otroci so si med seboj takoj pokazali nove čevlje, jih pomerjali, hodili sem ter tja in ponosno preverjali, ali jim res dobro pristajajo. Nasmehi, radovedni pogledi in veselo primerjanje so napolnili celoten vrtec.
Takšni trenutki pa nas vedno znova opomnijo, da stvari, ki se zdijo majhne, v resnici pomenijo zelo veliko.
Iskrena hvala prostovoljki Tini in vsem, ki pomagate soustvarjati takšne zgodbe.
