ZAKAJ GAMBIJA

Odgovor Gambiaje zelo preprost! Zato, ker dežela nasmejanih ljudi, kot ji tudi radi rečejo, ponuja več kot marsikatera večja, bolj razvita in bolj obiskana afriška država. Njen čar je prav v njeni majhnosti. Glavno mesto in nekaj večjih naselij, kjer se množice drenjajo po ozkih ulicah prepojenih z vročino, barvo in hrupom, kljub vsemu ohranjajo občutek malo večje vasi. V zelo kratkem času boste imeli občutek, da že vse poznate in hitro se boste počutili kot, da ste v Gambiji pravzaprav doma.

 

Gambija je mirna, cenovno dosegljiva država v zahodni Afriki, na udobni letalski razdalji iz Evrope in prostovoljcem ter popotnikom izredno prijazna država. To so lastnosti, zaradi katerih ta bivša britanska kolonija postaja vedno bolj priljubljena počitniška destinacija. Tropsko podnebje, živahna letovišča in prijazna atmosfera so dovolj, da se iskalci sonca tja vedno znova radi vračajo.

 

Vsem obiskovalcem ponuja povsem drugačno izkušnjo na potovanju. S pomočjo lokalne organizacije boste doživeli državo skozi oči domačinov, z njimi boste delili svoje znanje, izkušnje in se ob tem prijetno družili. Dolge peščene plaže, slikovite vasice zgrajene iz blata, riževa polja, nasade palm, čudovita narava, živali v naravnem okolju, rečne pustolovščine, festivali, ceremonije, tržnice, tradicionalna hrana in še več v kombinaciji s prostovoljnim delom so priložnosti, da začutite utrip države, ko se njena energičnost in barvitost pokažeta v vsej svoji veličini.

 

Gambia

Gambija veliko ponuja ljubiteljem dolgih peščenih plaž, narave, živalskega sveta, zgodovine, različnih kultur in tradicij, glasbe in plesa, različnih plemen, vasi, itd. Je uveljavljena lokacija za ornitologe (opazovalce ptic), saj so zabeležili prkeo 500 vrst ptic na tako majhnem ozemlju. Njena največja naravna prednost, reka Gambija, pa postaja še posebej priljubljena med eko-turisti. Njene zgodovinske znamenitosti obsegajo obdobja od pradavnine, do trgovine s sužnji in kasnejše kolonialne dobe. Čeprav so tradicije in starodavni običaji še vedno del vsakdana, mladi Gambijci združujejo staro s sodobnim in puščajo svoj pečat v tradicionalni glasbi in umetnosti.

 

 

 

Poleg ponudbe tradiciGAMBIAonalnega sonca, peska in morja, predstavlja ta majhna zahodnoafriška država raj za tiste, ki si želijo na svojem potovanju doživeti nekaj več!

 

Prihod turistov in prostovoljcev je za Gambijo precej pomemben. Ima namreč vodilno vlogo v mednarodni trgovini in tako vpliva na menjalni tečaj. Ta dva dejavnika pa sta sredstvo za premagovanje revščine. Vladni predpisi spodbujajo turizem in njegov vpliv na ekonomsko rast države. Namen tega je povečati vlogo, ki jo ima turizem v državi in izboljšati življenjski standard ljudi v Gambiji. Vlada želi razširiti turistične dejavnosti, izboljšati njihovo kvaliteto in poskuša zagotoviti smiselno uporabo zemlje za razvoj turizma. Z drugimi besedami je vlada predana idealu odgovornega turizma.

 Odgovornost vseh interesnih skupin je, da sodelujejo z nami pri ustvarjanju boljših življenjskih pogojev, tako za Gambijce, kot za obiskovalce.

 

S svojim prihodom posredno vplivate na dnevni zaslužek voznika taxi-ja, trgovca kruha, prodajalke sadja in zelenjave, prodajalcev svežih sokov na plaži, osebja na lokalnih čolnih, izdelovalca  spominkov in drugih afriških idelkov. S plačilom vstopnine v živalske parke, z obiskom tradicionalnega koncerta, glasbenega  festivala, podpirate lokalne aktivnosti in s tem vplivate na število delovnih mest. Pomagate lahko širši množici ljudi, ne da bi se tega sploh zavedali.

 

 

SPLOŠNO O GAMBIJI zastava gambia

Glavno mesto: Banjul
Površina: 11.295 km2

Jezik: angleščina in lokalni jeziki: wolof, mandika, fula
Valuta: dalasi (D)
 Število prebivalcev: cca 2.000.000
Gostota: 121km2
Nacionalna klicna koda: +220
Državna himna: For The Gambia, Our Homeland
Predsednik države: Adama Barrow (izvoljen 1.12.2016)
Predsednik države od 1994 do 2016:  Yahya Jammeh
Ureditev države: Republika Gambija
Neodvisnost: od 18.02.1965

 

Gambija je najmanjša afriška država; na zahodu meji na Atlantik, na kopnem je iz vseh strani obkrožena s Senegalom. V dolžino meri 320 kilometrov, v širino od 20 do 30 kilometrov. Leta 1651 je postala angleška kolonija, čeprav je vsa zahodna Afrika pripadala Franciji. Angleži so meje Gambije določili tako, da so po istoimenski reki Gambiji pluli v notranjost; mejo s Senegalom so določili z dometom topovskih granat. Tako danes ta državica na zemljevidu zgleda kot prst, zarinjen v notranjost Senegala.

 

Kljub temu, da je Gambija River na robu Afrike, njene atrakcije po ničemer ne zaostajajo za drugimi. Prestolnica Banjul je s svojo ulično kulturo, ki prežene počitniški duh večjih turističnih mest, edinstvena afriška izkušnja. Banjul leži ob izlivu reke Gambije v Atlantik. Ima okoli 35.000 prebivalcev in je ena najmanjših prestolnic na svetu. Banjul se imenuje šele od leta 1973. Ker leži na polotočku, so Angleži mestece najprej poimenovali v Otok Sv. Marije. Pozneje je dobilo ime Bathurst, po tajniku urada britanske kolonije, Henryju Bathurstu.

 

Gambija je poznana po najbolj ugodnem podnebju v zahodni Afriki. Vreme je substropsko s suhimi in deževnimi dobami. Obalni predeli so sušni od sredine novembra do sredine maja, medtem ko traja deževna doba od junija do oktobra. V notranjosti je hladna doba krajša in od maja do junija so dnevne temperature zelo visoke. Večina dni je sončnih tudi med deževno dobo.

Foto Jana Šnuderl

STOPNJA REVŠČINE

Gambija je tudi ena izmed najrevnejših afriških držav. Iz poročila o človekovem razvoju program Združenih narodov za Razvoj, uvršča Gambijo na 172. mesto od skupno 182 državah z nizkimi dohodki. Revščina je zelo razširjena, prodorna in pretežno podeželska. Več kot 60 odstotkov podeželskega prebivalstva živi v revščini in slabih življenjskih pogojih. Dejavniki, kot so etnična pripadnost in velikost vasi se zdijo nepomembni za revščino, ker je bistveno enotna po vsej državi, čeprav so podeželja žarišča velike revščine. Ta območja naseljuje tretjina revnih podeželskih prebivalcev v Gambiji.

 

Več kot 90 odstotkov izjemno revnih ljudi v državi in več kot 70 odstotkov revnih ljudi, je za njihovo preživetje odvisnih od kmetijstva. Vsako leto se revni ljudje na podeželju soočajo s t.i. »hungry season« v prevodu “lačna sezona”, v 2 do 4-mesečnem obdobju, na vrhuncu deževne sezone, med julijem in septembrom, ko so zaloge hrane za gospodinjstvo skromne ali izčrpane. Za pokrivanje potreb gospodinjstev, so revna gospodinjstva odvisna od prihodka, ustvarjenega s proizvodnjo arašidov in drugih pridelkov. Padanje cen na trgu pomeni, da imajo gospodinjstva manj denarja za zadovoljitev osnovnih potreb. Nedavna globalna kriza (finančna kriza in hitro rastoče cen hrane in goriva), je pomenila hude težave še posebej za revna podeželska gospodinjstva. Te krize so strašno vplivale na gospodarstvo države, in so potisnile še veliko več ljudi v skrajno revščino. Cene se glede na krizo spreminjajo in cene so na primer za riž (osnovno živilo) vrtoglavo poskočile za 50 odstotkov nad normalno ceno, zaradi česar je za mnoga revna gospodinjstva, izjemno težko ohraniti svoje običajne vnose hrane, tako z vidika količine kot kakovosti.

 

Med najrevnejše prebivalce v državi spadajo kmetje na hribovitih območjih, kjer ustvarjajo minimalen prihodek s proizvodnjo arašidov. Vsaj polovica revnih prebivalcev je kmetov in poljedelskih delavcev. V primerjavi z moškimi, imajo ženske večjo »pogostost in resnost« revščine.

 

Ta povezava med spolom in revščino, je znana kot feminizacija revščine. Pridelava riža oziroma obdelava riževih polj je tako v veliki meri delo žensk. Produktivnost je nizka zaradi preprostih tehnologij in praks, ki se uporabljajo. Skoraj 88 odstotkov kmečkih žensk je vključenih tudi v vrtnarskih dejavnostih (pridelavo zelenjave in sadja), in večina žensk skrbi za majhne prežvekovalce (govedo, drobnica), da dopolni varnost preskrbe s hrano v gospodinjstvu. Običajno ženske niso lastniki zemljišč ali nadzorniki, vendar pa nosijo nesorazmerna velika delovna bremena. Pogosto nimajo dostopa do posojil za dejavnosti, ki ustvarjajo dohodek, in imajo na splošno omejeno vlogo pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na njihova življenja.

 

Revščina v Gambiji ima svoje korenine v upočasnjeni gospodarski rasti in neenakomerni porazdelitvi dohodka. Revščina na podeželju je še posebej posledica slabe prisotnosti naravnih virov in odvisnost kmetov od zemeljskih oreškov kot svojega glavnega vira dohodkov.

Foto Jana Šnuderl

Primarni vzroki za revščino podeželja v Gambiji, vključujejo:

  • Nizka rodovitnost tal
  • Nizka produktivnost dela v kmetijstvu
  • Slab dostop do proizvodnih sredstev, kot sta zemlja in voda
  • Slabo delovanje vhodnih in izhodnih trgov
  • Nizke cene na svetovnih trgih za izdelke, kot so arašidi in nekatere vrste riža
  • Slabo delovanje podeželskih institucije, vključno s kreditnimi ustanovami in pomanjkanje osnovnih socialnih storitev
  • Nepravilna deževje, ki pogosto povzroča izgubo pridelka in donos, do 40 odstotkov od ene trgatve/žetve do druge
  • Revni podeželski ljudje na splošno proizvajajo za domačo porabo in prodajo morebitne presežke po izredno nizkih cenah. Revni kmetje so ujeti v začaran krog strahu pred tveganjem, omejeno rabo surovin, nizko produktivnostjo in nizkimi dohodki.

Država sama nima pomembni mineralnih in naravnih virov, zato celotno gospodarstvo v večini temelji na kmetijstvu in živinoreji. Tretjo glavno vlogo v državi ima turizem, ki se je začel razvijati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Z vidika kulturne dediščine ima Gambija visoko stopnjo etnične raznolikosti in ponuja široko paleto izkušenj za obiskovalce. Atrakcije vključujejo tudi predstave in umetnost – ples in glasba sta zelo razvita in izrednega pomena. Bogata je tudi kulinarična izkušnja, saj je gambijska ponudba hrane zelo raznolika in zanimiva. Nenazadnje je v Gambiji vrsto zgodovinskih stavb, spomenikov in arheoloških območij, ki so sedaj že uvrščeni na seznam mest svetovne dediščine.

 

Revni prebivalci živijo v skromnih razmerah, na podeželju in v vaseh večina družin živi v malih hiškah, brez elektrike in tekoče vode. Po vodo morajo nekateri še danes hoditi daleč stran. V eni sobi spi tudi 5 ali več ljudi, na tleh, ker nimajo postelj. Nihče od otrok nima svoje sobe. Kuhajo zunaj na oglju. Toaletni prostori so večinoma na prostem ali pa imajo okrog le-teh postavljen zid, za nekaj zasebnosti. Umivajo se tako, da se polivajo z vodo, ker tušev nimajo. WC školjk nimajo, prisoten je starodavni način – luknja v zemljo.

Foto Jana Šnuderl

DRŽAVA V RAZVOJU

Gambija je kljub vsemu, v najbolj revnem kotičku najbolj revne celine,  dežela v razvoju. Njen turizem je bil vedno zaznamovan s pomanjkanjem sredstev. Čeprav število nastanitvene ponudbe vsako leto narašča – država ima tako zdaj številne luksuzne koče in dobro izbiro cenovno sprejemljivih letoviških hotelov in bungalovov – jo infrastruktura s težavo dohaja, še posebno v notranjosti dežele. Hotelirji in popotniki morajo biti iznajdljivi zaradi podeželskih cest, ki nujno potrebujejo popravilo in vsakodnevnih izpadov vode in elektrike. Za nekatere to doda k čaru Gambije. Tudi najbolj zasedena letovišča imajo prizemljen, grob čar, ki ustreza tistim, ki ne marajo preveč paketnih počitnic.

 

Večino obiskovalcev najbolj pritegnejo plaže. Z več kot 60 kilometri obale ob Atlantskem oceanu, jo zimske počitniške brošure prikazujejo kot kraj rajskih plaž. Ta resnice je nekoliko olepšana – gambijske plaže se vsekakor ne morejo primerjati s karibskimi ali tistimi ob Indijskem oceanu – vendar pa se jih nekaj približa idealu.

Čeprav Gambija nima dramatične pokrajine in obilico živalskih vrst, ki so značilne za afriške safari destinacije, ima kljub temu bogato bio-raznolikost, z nenavadno širokim razponom naravnih habitatov: od plaž do rek, mangrov, tropskega gozda in savane, vse v okviru majhnega območja po katerem je lahko potovati v kombinaciji vožnje z avtomobilom in čolnom, kolesarjenja in pešačenja. Zaradi dostopnosti gambijske divjine, so napredni organizatorji izletov začeli v njej prepoznavati pomembno eko-turistično destinacijo.