V DEŽELI NASMEJANIH LJUDI

GAMBIJA: Novogoričanka na prostovoljnem delu v  afriški državi

“In tudi ti se moraš zavoljo vseh nas prijazno in goreče vprašati: “Kaj mi je bilo dano, kar lahko dam? Kje se moji talenti križajo s potrebami sveta?” (Dawna Markova)

Veliko je pregovorov, ki govorijo o tem, kako naj bi bili hvaležni, ker smo bogatejši od večine prebivalcev tega sveta že zato, ker imamo streho nad glavo, hrano na mizi, čisto vodo iz pipe na dosegu rok, udobno posteljo, kamor se zvečer lahko zleknemo, obvezno osnovno šolo (večini šolarjev prej muka kot blagoslov), pod luksuz lahko že štejemo službo (čez katero lahko vsake toliko potarnamo) in mogoče še avtomobil, s katerim se lahko odpeljemo kilometre daleč, kadar in kamor se nam pač zljubi.

Ampak vsi ti pregovori hitro postanejo zlajnani, prežvečeni in brez pravega pomena, ko pa na lastni koži še nismo doživeli pomanjkanja oziroma odsotnosti vsaj ene od naštetih stvari. Še nedolgo nazaj se mi je zdelo nepredstavljivo, da v današnjem času, nekje v daljni Afriki, natančneje v Gambiji, ljudje še vedno prehodijo nekaj kilometrov na dan, da pridejo do vode, ki še vedno ni neoporečna, da tam nekje cele družine spijo na tleh, ki jih prekriva zgolj oguljena preproga, da v teh majhnih kolibah, ki so zanje dom, ni omar, kamor bi lahko spravili oblačila, saj imajo le tista na sebi in še ena, ki se zunaj sušijo, za hišo pa stranišče na starodaven način “opravi in zakoplji”, da otroci žalostno gledajo skozi zaprta vrata šole, saj si neizmerno želijo znanja, a si tega ne morejo privoščiti, saj je stopnja neizobraženosti še vedno visoka, da obstajajo otroci, ki živijo le kakšen kilometer proč od obale, pa vendar še v življenju niso videli morja.

Pa vendar je Gambija znana kot “dežela nasmejanih ljudi”. Kako je to možno? Gambija je veliko več kot le država z nizkim življenjskim standardom, visokim deležem brezposelnih in otrok brez obetavne prihodnosti, potrebnih pomoči.

Odhod v center

 S tem namenom sem se tudi sama kot vzgojiteljica med prvomajskimi počitnicami odpravila v Gambijo  delati s tamkajšnjimi otroki in po svojih zmožnostih prispevati k prizadevanju za vključitev otrok v proces izobraževanja in izboljšanju le-tega, kar je že od leta 2012 eden od primarnih ciljev humanitarne organizacije Za otroke sveta, ki s svojim programom Potuj kot prostovoljec omogoča prostovoljno delo v tej zanimivi deželi.

Prostovoljci smo delovali v karierno-izobraževalnem centru, ki je eden od projektov društva, zgrajen s pomočjo donacij in prostovoljcev na področju Brufuta. Iz bližnje vasi je vsak dan prihajalo vse več otrok. Prvi dan smo jih imeli okoli 50, v naslednjih dneh pa je številka kmalu presegla 100. Novica o belcih, ki se vsakodnevno pripeljejo z modrim kombijem in z otroki izvajajo takšne in drugačne dejavnosti, se je hitro razširila po vasi in vsako jutro so nas otroci vseh starosti pospremili s tekanjem za kombijem in z vzkliki “Tubab, tubab!” (gambijsko belec). Pred centrom so nas pričakali z velikim nasmeškom. Ob 9. uri smo se zbrali na dvorišču in se pozdravili z različnimi rajalnimi igrami, plesom in pesmijo v angleškem jeziku. Že med rajanjem je marsikateri od prostovoljcev dobil v roke katerega od dojenčkov in je dejavnosti preprosto izvajal s spečo črno štručko, privezano na hrbet. Sledilo je prebiranje pravljic, risanje, barvanje, rezanje, gubanje in ustvarjanje z različnimi materiali in pripomočki, ki smo jih prostovoljci zbrali pred odhodom. Otroci so z iskrenim veseljem ustvarjali in z veliko željo po znanju vpijali vsako novo besedo. Vsak dan smo se na poti h centru ustavili na tržnici, kjer smo “barantali” za čim nižjo ceno banan, v lokalni trgovini pa smo z denarjem, zbranim z donacijami, kupili tapalape (kruh) s čokoladnim namazom, ki smo ga razdelili otrokom za malico. Po malici  je sledila prosta igra. Takrat se je med otroki začela borba za naročje vsakega od prostovoljcev, četudi samo za držanje mezinca. Brez kakršnih koli igrač se je na igrišču odvijalo več različnih iger. Med dvema ognjema smo igrali kar z metanjem natikača, preskakovali smo luknje, kotalili obrabljene pnevmatike, plesali s plastičnimi vrečkami ob bobnanju s palicami na posodo za bencin, plezali po visokih drevesih in se seveda »crtali« ter božali dolge, ravne lase prostovoljk. Takšne namreč vidimo pri Gambijkah le v obliki lasulje, ki jo večina žensk nosi. Nekateri otroci, ki so celo dopoldne na hrbtu nosili svojo mlajšo sestrico ali bratca, pa so v senci poskrbeli za njegov popoldanski počitek in ob tem le mirno opazovali igro drugih otrok. Mimogrede, bratcev in sestric imajo ogromno, saj se pod ta naziv šteje tudi daljno sorodstvo, sosed ali pa samo dober prijatelj. Enako velja tudi za ljudi, ki jih naslavljajo z mama ali oče. Na igrišču pa je prevladoval predvsem vesel otroški smeh in zadovoljni nasmeški. 

Deljenje malice

Po prvem stiku s tamkajšnjimi otroki in in po začetku dejavnosti, ki smo si jih zastavili, sem hitro prišla do spoznanja, da mi pedagoška izobrazba in še tako skrbne priprave ne bodo v veliko pomoč. Ko smo stopili pred otroke, ki si sicer želijo znanja, vendar na način, kot smo ga vajeni pri nas, ne dosežeš pozornosti, koncentracije in tišine, smo se zavedli, da moramo igrati po njihovih pravilih. Tamkajšnje učiteljice imajo pri roki vedno “didaktični pripomoček”, ki je pri nas že dolgo preteklost – palico. Didaktični pripomočki, kot jih uporabljamo pri nas, so tam neznanka, prav tako tudi stvari, kot so flomastri, ki jih otroci sploh ne znajo uporabljati. Torej so prostovoljci tam postavljeni pred dejstvo, da morajo dejavnosti izvajati s pomanjkljivo zalogo materiala za delo, potrebna pa je velika doza iznajdljivosti in potrpežljivosti. Na koncu dneva je ves trud dvojno poplačan s hvaležnostjo otrok.

Barvanje pobarvank

Kljub temu da so Gambijci v smislu materialnih dobrin revnejši od nas, je bilo vsakemu od prostovoljcev jasno, da nas na marsikaterem področju prekašajo. Brez različnih metod za osebnostno rast živijo “tukaj in zdaj”. Resnično so hvaležni za (v naših očeh) malenkosti, za stvari, ki so nam samoumevne. Šele tam sem spoznala, kaj zares pomenita pojma radodarnost in sprejetost.

 Ko sem se vrnila v svojo realnost, sem potrebovala kar nekaj časa za aklimatizacijo, saj sem nekako pogrešala pozdravljanje vsakega nasmejanega mimoidočega in odgovarjanje na: ”Hi! How are you? I hope you are having a great time here.” Pogrešala sem sproščen pogovor z vsakim neznancem, ki me mimogrede povabi v svojo hišo na takšno ali drugačno slavje, počasnejši tempo življenja in nasploh počasnejše minevanje časa. Zato zamude tam niso nič neobičajnega. Prej kot se na to navadiš, bolje je zate. Drugače v odgovor dobiš preprosto pojasnilo: “This is Africa.” Kako hitro se spoprijateljiš z nekom,  te enostavno sprejme v svojo družino: “We are family now.”

Uživanje v druženju

Zdaj mi je veliko bolj jasno, zakaj nekateri Evropejci, ki sem jih srečala po poti in ki na vsake toliko časa spet obiščejo Gambijo, trdijo, da imajo dva doma in dve družini. Tudi zato mi bo ta delček sveta nedvomno ostal v najlepšem spominu.

Da, kako bomo živeli, je v veliki večini odvisno samo od tega, na kateri strani sveta se rodimo, in od tega, “kaj nam je dano”. Od nas pa je odvisno, kaj bomo s tem naredili. Posameznik ne more spremeniti sveta, lahko pa spremeni majhen krog okoli sebe in če s tem navduši samo eno osebo, je naredil ogromno.

Adama s sestrico

Zame je bila to neprecenljiva izkušnja, ki pa ne bi bila tako uspešna, če ne bi bilo ljudi, ki so mi stali ob strani. Zato se zahvaljujem vsem, ki so me pri tem podpirali in mi pomagali na kakršen koli način. Posebna zahvala gre podjetju E 3, z direktorjem Darkom Pahorjem na čelu, za donirana finančna in materialna sredstva,  Deanu Ušaju in  Kristini Furlan za urejanje vse potrebne dokumentacije, pomoč in dobro voljo. Hvala tudi mojim otročičkom in njihovim staršem iz Vrtca Čepovan in Osnovne šole Čepovan za zbiranje potrebščin in materiala ter vsako spodbudno besedo.

Nenazadnje se iskreno zahvaljujem tudi društvu Za otroke sveta, ki mi je to izkušnjo omogočilo. Več informacij si lahko preberete na njihovi spletni strani www.zaotrokesveta.com.

LJUBICA ČUBRILOVIĆ

Članek, objavljen v časopisu Goriška (torek, 15.10.2019 – št. 10, stran 27)
Foto: arhiv Ljubice Čubrilović

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *