VEDNO SEM DOBRODOŠLA!
“Postati boter otroku je velik korak, saj otroku postaneš drugi starš. S to odločitvijo se odložiš prevzeti odgovornost za njegovo izobraževanje in mu omogočaš, da ima osnovne življenske dobrine, ki mu jih njegovi starši ne morejo nuditi. Ta otrok te sprejme za svojega, če te ima možnost spoznati je to še poseben občutek, nastane posebna vez, ki jo je težko prekiniti.
Sama sem se za to odločila v posebni življenski situaciji in danes sem hvaležna, da mi je to bilo dano, saj se mi je v marsičem spremenilo življenje, pogledi in razmišljanje o našem poslanstvu. Vsako srečanje z varovanci je kot bi se človek srečal s svojim otrokom, ki ga dalj časa nisi videl. Za vsak moj obisk me pričakujejo, štejejo dneve do prihoda skupaj z mano in molijo, da bi srečno pripotovala.
Vsakič ko prvič stopim na dvorišče družine nas spremljajo solze sreče, objemi in navdušenje , da sem se vrnila. Teh občutkov človek ne more opisat, to moraš doživet, da občutiš srečo in pozitivno energijo okrog sebe, ki te obdaja. To je tista iskrenost, sreča, ki ostaja enaka vsak dan, ko si med njimi, vsak dan so te veseli, vsak dan so srečni, ker si del njihove družine. Pa ne za to, ker jim dajem denar, kot mi marsikdo reče v Sloveniji. Sicer jim ne zamerim, ker imajo tako razmišljanje, saj vem, da me ne bodo razumeli, če jim razložim, da so ob mojem prihodu hvaležni in srečni tudi ljudje, ki jim finančno ne pomagam. Srečni so neznanci, ki jih srečam na ulici, saj so veseli in ponosni, da obiščem njihovo državo. Srečni so učitelji v šolah, srečni so zidarji, ki jih pozdravim in vprašam kako so, srečni so mimoidoči, srečni so, čeprav jim ne pomagam pri izobraževanju njihovi otrok. Finančna pomoč ne vpliva na to, da se človek počuti dobrodošlega v tej državi. In to je težko razumeti, če ne poznate življenja teh ljudi… Ker so enostavno srečni, zadovoljni, ker živijo, imajo možnost preživetja in so hvaležni za vsako malenkost, ki jim je dana v življenju. Otroci so me veseli, ko pridem s steklenico mrzlega soka, ki ga doma pripravim z vrečko sladkega pripravka, kot tudi, če pridem praznih rok…
Svoje varovance pa nikoli ne obiščem le na domu. Obiščem jih tudi na šoli, ki jo obiskujejo. Večkrat se pohecam, da grem na govorilne ure. Pa to niso kot pri nas na določen dan in ob določeni uri. Kadarkoli pridem sem dobrodošla, saj me že poznajo. Ko stopim na dvorišče se dogajanje začne, saj otroci belca na šoli redko vidijo. Vsak, prav vsak otrok pride plašno do tebe, te pozdravi in dotakne pa ne zato, ker bi kaj pričakoval od tebe, preprosto zato, ker te je vesel. Potem stopim do ravnatelja, ki me vedno lepo sprejme, se pogovorimo in nato me pelje do razreda, kjer je moj varovanec. Ni ovire, če pridem sredi ure, nenapovedano, vedno sem dobrodošla, otroke zaposli in se posveti pogovoru z mano o uspehu mojega varovanca. Običajno pokliče otroka h katedru, potem se skupaj pogovarjamo o rezultatih, pohvalah in grajah. Je lep občutek, ko vidiš, kako si sprejet, se ti posvetijo, pa čeprav si le nek tujec … imajo spoštovanje, cenijo te, veseli so, ker vedo, da pomagaš temu otroku, ker ga drugače ne bi bilo v šoli, ne bi imel možnosti učenja, pisanja branja, znanja angleškega jezika, vsekakor nebi imel možnosti za boljše življenje.
Lepi so ti občutki, ki ti napolnijo dušo in srce z občutki hvaležnosti, ponosa in sreče, ti občutki, ki se jih ne da kupiti niti opisati, občutki, ki bi si jih lahko vsak privoščil na tak ali drugačen način, če le začutiš v sebi neko poslanstvo, da si poslan v to obdobje, ta čas zdaj in z nekim namenom. Ni težko, le svoje srce je potrebno poslušati, ni potrebno veliko, tu niso v igri finance, saj vsak pri sebi lahko pomisli koliko nepotrebnih stroškov po 17€ imamo v življenju.
Hvala vam organizacija Za Otroke sveta – Kids are the World, hvala Urša in Musa Faal, ker nam dajete to možnost, da spoznamo svoje varovance in smo lahko del te velike družine.”
Nataša Čotar
