VEDNO ZNOVA SE BOM VRAČALA

Imela sem problem kako in kaj napisati o moji izkušnji v Gambiji. Moji predhodniki so povzeli in orisali občutke na zelo podoben, kdaj tudi enak način kot so bili moji. » Saj je vse že povedano« sem si mislila.

Mogoče je pa to priložnost, da se tega opisa lotim na drugačen način. Iz druge perspektive.  V naši soseščini, bližnji regiji, na drugem koncu Slovenije, sosednji državi, drugem delu Evrope, sosedu v hiši nasproti naše, povsod lahko zaznamo neskladnje s tistim čemur pravimo pravičnost. Postajamo družba brez pravih vrednot, brez pravega občutka do sočloveka. Napredek in razvoj sta nas paralizirala. Empatija  je že dolgo samo beseda iz slovarja. Pozabili smo na okus po trpljenju, izgubi vsega kar imamo. Dostojanjstvo človeka nam je tujka. Zgodbe se nas dotaknejo mogoče samo takrat, ko smo neposredno vpleteni, sicer ostanejo samo novička v časopisu, facebooku ali kateremu drugemu mediju. Postajamo otopeli in skupni imenovalec tega stroja je »denar«.  Res je, brez njega ne gre. A kaj se zgodi s človekom ko okusi moč, ki mu jo denar daje?…Ne želim si odgovora. Globoko v meni ždi večni optimist.

Zatisnem oči in takrat se preslikam v Afriko, Gambijo.

Martina & Isatou

V bistvu ne pomagamo toliko mi njim, kolikor oni pomagajo nam! Paradoks! Ampak tako je. Tam lahko ponovno utripamo sami s sabo. Se povežemo v  širšo realnost, ki smo jo že davno izgubili. Zato se bom tja vračala vedno znova. Tudi takrat, ko bo Gambija sodobna, razvita državica na najbolj sončni strani  Afrike, ko bo moja ljubka Isatou že veliko dekle. Ker ljubim človešnost in ljubim življenje v svoji prvinskosti. Tam jo lahko doživite!

Srečno, vsi novi popotniki!

Martina Alma