Zgodbe prostovoljcev in botrov: Evelin Frčec – vrtec, glasbena odprava in podpora Mariami

»Gambija? Kje sploh je ta država? Ja to pa je zelo daleč. Ali ni tam zelo nevarno?« Takšni so bili prvi odzivi mojih bližnjih, ko sem jim povedala, da se odpravljam na prostovoljno delo v Gambijo. Tudi sama sem imela podobna vprašanja in kar hitro sem ugotovila, da se oddaljenost meri predvsem v dojemanju – Gambija mi je postala domača že kmalu po prihodu. Kar zadeva varnost, velja enako pravilo kot povsod drugje: biti moraš pazljiv, tako kot povsod, tudi v Sloveniji ali velikih evropskih mestih. V resnici so Gambijci zelo topli ljudje – na ulicah te pozdravljajo, radi sprašujejo, in če le pokažeš zanimanje, ti z veseljem razkrijejo bogastvo svoje kulture.

Odločitev, da poslušam svoj notranji glas in se podam na to izkušnjo, se je izkazala za eno najboljših v mojem življenju. Ko sem se hkrati odločila, da bom svojo magistrsko nalogo posvetila raziskovanju glasbe in plesa v Gambiji, se je pot še dodatno poglobila. Med delom v vrtcu Za Otroke Sveta, raziskovanjem po vaseh in glasbenimi delavnicami z lokalnimi umetniki, sem imela izvrstno priložnost vpogleda v njihov svet. Pri prostovoljnem delu pa Jasmina in Urša iz Društva Za Otroke Sveta zares poskrbita, da si dovolj informiran, prispeš varno do nastanitve in veš na koga se obrniti.

V Gambiji sem preživela dneve kot prostovoljka v vrtcu, vikendi pa so bili namenjeni raziskovanju in doživetjem. Kot volunturistka sem želela izkoristiti vsak prosti trenutek za odkrivanje raznolikosti tega okolja – od obiskovanja lokalnih tržnic do raziskovanja čudovitih naravnih lepot, ki jih ponuja država.

Moj vsakdanjik bi lahko opisala kot dinamičen, pri tem pa je bila včasih potrebna iznajdljivost. Zjutraj, okrog 8. ure, sem se z lokalnim prevozom odpravila v vrtec na vasi, ki je bil od moje nastanitve oddaljen približno 10 km. Moja vloga v vrtcu je bilo skupno izvajanje aktivnosti z lokalnimi učitelji oz. pomoč otrokom pri učnih urah. Ko sem želela, sem lahko izvajala ure tudi samostojno. Tako smo izdelovali ropotuljice iz lončkov, spoznavali črke in številke ter osnove angleškega jezika. Po pouku, okrog 14. ure, sem se z lokalnim prevozom ponovno odpravila proti nastanitvi.

Popoldneve sem preživela z drugimi prostovoljci, vključena pa sem bila tudi v program Musical Trail oz. glasbeno odpravo in preko tega kar nekaj popoldnevov spoznavala različne glasbenike in lokalne glasbeno-plesne tradicije. Del programa je bilo tudi večdnevno potovanje v notranjost države in obisk muzejev. Med vikendi pa sem se preko organizacije My Gambia odpravila tudi na jug države, na dvodnevni izlet v Gunjur, obisk safarija v Senegalu, opazovanje ptic s kajaki v bližini ribiške vasi Tanji, spoznavanje zgodovine in ogled otoka Kunta Kinteh, večkrat po nakupih na glavno tržnico v Serekundo ali pa na plažo v turističnem predelu Senegambija. Veliko dogodkov in doživetij v Gambiji pa se je seveda zgodilo nenačrtovano: tako sem na primer z ostalimi prostovoljkami sedela v baru ob obali v Senegambiji in gospod, ki je tam igral na djembe (bobne), se je ponudil, da ima za nas učno uro. Z lokalnim obrtnikom Laminom Susom sem izdelovala djembe in se z njim pogovarjala o temi mojega magistrskega dela in peljal me je v šolo v Bakau, ki jo obiskuje tudi njegov sin. Na vaseh so nas učili plesnih korakov, otroci v vrtcu so mi sami od sebe pokazali igre z rokami, pozdravi z domačini, taksisti, prodajalci in mimoidočimi so se razvili v proste pogovore in še bi lahko naštevala.

Najgloblje so se me dotaknili ljudje in njihov sproščen odnos do življenja, ki je tako zelo preprost. Brez obremenitev in hitenja, ki smo ga mi še kako navajeni. Največji kulturni šok je bil pravzaprav vrnitev v Slovenijo. Kako ironično, ne? V Gambiji te ljudje na ulicah pozdravljajo, poklepetajo, ti zaupajo njihove skrbi, ki so popolnoma drugačne od naših. V sproščenem vzdušju lonec za kuhanje postane boben in ob ritmu začnejo plesati. Ko spremljaš otroke, vidiš njihovo brezskrbnost, smeh, iznajdljivost. Otroci med seboj delijo malico s tistimi, ki si je ne morejo privoščiti … vse to ti da misliti. V vrtcu se zdijo tako glasni in tako podivjani. In potem pomisliš – kdaj si nazadnje videl v Sloveniji otroke tako polne energije? In tudi njihova skupnost je tako močna. Na festivalih in njihovih obredih se pokaže njihova pripadnost kulturi, kjer ob glasbi, plesu in pesmi krepijo medsebojne vezi.

Moj nasvet za vse, ki razmišljate o prostovoljstvu, obisku varovancev, študijskem obisku ali pa zgolj izletu: pojdite, ne bo vam žal! Sama se še zagotovo vrnem, hkrati pa obiščem svojo varovanko Mariamo, ki jo preko društva oz. njihovega programa Botrstvo podpiram pri šolanju in s tem vsaj malo prispevam k njeni boljši prihodnosti.