Zgodbe prostovoljcev: Jerneja Čobec – fizioterapija

Sem Jerneja Čobec, študentka 2. letnika magisterija fizioterapije. Moja dolgoletna želja je bila potovati v Afriko. Letos se mi je želja uresničila, hkrati pa sem imela možnost kot prostovoljka pomagati tudi na področju fizioterapije. Prostovoljna organizacija Potuj kot Prostovoljec in Volunteer Trails sta mi pomagali pri pripravi na samo potovanje in me povezali s privatno fizioterapevtsko kliniko PenMar Physiotherapy and Rehabilitation Clinic.

V Gambijo sem odpotovala 11. 8. 2023, kjer sem ostala en mesec. Moja prva pričakovanja o Afriki so bile blatne hiše s slamnatimi strehami, revščina in lakota. Ko sem prispela v Gambijo sem bila presenečena nad njeno razvitostjo, predvsem v obalnem predelu, kjer so bile ceste asfaltirane, polne avtomobilov, osvetljene z javno razsvetljavo, povsod pa so bile velike betonske hiše.

Torej kako je zgledalo delo na kliniki?

Vsako jutro sem se do klinike peljala s taksijem. Vožnja do postaje Traffic Light je trajala okoli 25 minut (odvisno od prometa in drznosti taksista), tam bi lahko prestopila na drug taksi, vendar sem ta del raje prehodila. Drug del poti je trajal okoli 10 minut. Po poti sem se vsako jutro ustavila v trgovini ali kiosku, kjer sem si kupila zajtrk. Klinika PenMar je majhna privatna klinika, ki obravnava tako nevrološke kot ortopedske paciente različnih starostnih obdobij. Večinoma se obravnava bolečino v spodnjem delu hrbta, po-operativna stanja, cerebralno paralizo, mišično šibkost, možgansko kap.

Delo poteka od ponedeljka do petka od 9.00 do 14.00 ure (včasih tudi dlje, odvisno od terminov pacientov). Terapije se navadno izvajajo v kliniki, občasno tudi na domu. V primeru skupinske odprave, se delo opravlja tudi na terenu, kjer se pomaga ljudem v bližnjih vaseh.

Vsi zaposleni na kliniki so me prijazno sprejeli in mi vedno pomagali. Klinika nima najnovejših pripomočkov in naprav, česar smo vajeni v Evropi, vendar ima vse potrebno za osnovno izvajanje terapij. Nad opremljenostjo sem bila celo presenečena, glede na razmere v Gambiji. Največkrat sem se posluževala gibalne in manualne terapije. Občasno je potrebno kulturno in okolijsko prilagajanje (ženske zdravijo ženske in obratno) ter iznajdljivost zaradi pomanjkanja sredstev. Sam delavnik ni bil naporen, saj smo povprečno obravnavali do tri paciente na dan, obravnava pa traja od 45-60 minut. Pri tem se je pomembno zavedati, da je fizioterapija dokaj nepoznano področje v Gambiji, prav tako pa si zaradi nizkega ekonomskega statusa večina prebivalstva fizioterapijo težko privošči. Gambijci imajo na splošno malo znanja o svojem telesu, ergonomiji in pomenu zdravega življenjskega sloga. Kljub temu, je bilo z njimi prijetno sodelovati, vsi pacienti so bili veseli moje pomoči in so upoštevali moje nasvete.

Prostovoljstvo je res nepozabna izkušnja, ki te precej obogati, da nove poglede na življenje in te vrže iz cone udobja. Gambija mi je resnično ostala v zelo lepem spominu. Čeprav sem bila v Gambiji samo mesec dni, so mi ljudje resnični prirasli k srcu. Moram priznati, da je bilo to eno izmed težjih sloves, zato upam, da se bom lahko čim prej vrnila.