Zgodbe prostovoljcev: Manca Galjot – medicinska sestra anestezistka

Potovanje v Gambijo in prostovoljno delo kot medicinska sestra je bila zagotovo ena najboljših odločitev in izkušenj, ki sem jih sprejela. Moje potovanje v Gambijo se je začelo 14. julija in končalo 8. avgusta 2024. Za to izkušnjo sem se odločila, ker sem želela spoznati drug svet, drugačen način življenja, se zavedati, kako lepo življenje imam v Sloveniji, in seveda, da bi pomagala, kolikor bom lahko.

V Sloveniji delam v Kliničnem centru v Ljubljani kot študentka na anesteziji, zato sem izrazila željo, da bi tudi v Gambiji delala v operacijski dvorani kot anestezijska medicinska sestra. Delala sem od ponedeljka do petka, od 8:00 do 14:00, nekaj dni pa sem ostala tudi do 19:00 ure.

V Gambiji na področju anestezije nimajo zdravnikov, kot jih imamo pri nas. Ko tam zaključijo študij zdravstvene nege, postanejo medicinske sestre. Osebe, s katerimi sem delala na anesteziji, so se odločile, da poleg študija nadaljujejo še s specializacijo. Ta traja tri leta, na koncu pa postanejo anestezijske medicinske sestre, ki jih tretirajo enako kot zdravnike, saj imajo ogromno znanja in prevzemajo veliko odgovornost.

Resnično me je stisnilo pri srcu, ko sem videla, da imajo znanje, a nimajo pripomočkov, zdravil in aparatov, s katerimi bi lahko svoje znanje maksimalno izkoristili. Pacientov ne priklopijo na monitorje, vsaj večinoma ne, kar me je zelo presenetilo, saj je to v Sloveniji ena prvih stvari, ki jih naredimo pri pacientu. Spremljajo le krvni pritisk, pulz in saturacijo, vse to pa brez krivulj in brez monitorja. Večino operacij izvajajo v spinalni anesteziji in ne v splošni, saj za slednjo potrebujejo mišične relaksante, katerih jim primanjkuje. V primeru splošne anestezije tubusa ne zavržejo, kot pri nas, temveč ga uporabijo štiri- do petkrat. Sterilnost je slabša, saj primanjkuje šivov, zato včasih ran niti ne zašijejo. Včasih ni vode ali elektrike, med operacijo, ko zmanjka elektrike, pa posvetijo s telefoni, da kirurg lahko nadaljuje z delom. Ko se otrok rodi in takoj ne zadiha ali ni v popolnem stanju, ga oživljajo le nekaj minut, če sploh. Največkrat jih pustijo na mizi, da umrejo. Ko otrok umre, ga dajo na polico nižje, kjer počaka, da ga pridejo iskat starši in ga odnesejo domov. Vsak mora sam kupiti fiziološko raztopino pred operacijo, drugače ga ne sprejmejo v bolnišnico. Tudi nekatera druga zdravila morajo plačati sami, kar pomeni, da se mnogi zaradi pomanjkanja denarja sploh ne zdravijo.

Naj povem še nekaj o mojem delu. Celotna ekipa je bila izjemno prijazna, vključili so me v delo in mi razložili, kar nisem znala. Zelo so bili nasmejani, pozitivni, srčni in strpni. Presenetilo me je, koliko znanja imajo. Moje delo je bilo zelo raznoliko. Včasih sem šla s kom od zaposlenih spoznati pacienta, ki smo ga kasneje operirali. Z zaposlenim sva izpolnila vprašalnik tako, da sva pacientu postavila nekaj vprašanj in se z njim pogovorila. Kasneje smo pacienta sprejeli v operacijsko. Če še ni imel kanala, smo ga nastavili, dali ustrezna zdravila, ustrezno anestezijo, med operacijo pa smo mu merili krvni tlak, utrip srca in saturacijo ter to zapisali. Po končani operaciji smo pacienta oskrbeli, ga prebudili (če je bilo potrebno) in ga odpeljali na oddelek, do njegove postelje.

Asistirala sem pri spinalni anesteziji, pri splošni anesteziji, pripravljala sem zdravila, naučili so me šivati, oskrbela sem veliko opeklino. Držala sem nemirne fantke medtem, ko so jih obrezovali. Delo je podobno kot v Sloveniji, le da je tukaj vse skupaj precej bolj kruto in težje. Kot sem že omenila, je delo zelo podobno kot v Sloveniji, večinoma mi je bilo vse znano, a vseeno so me naučili njihovega načina dela in pristopa, ki se nekoliko razlikuje od našega. Na oddelkih medicinske sestre ne opravljajo nege in ne hranijo pacientov, za takšne stvari morajo poskrbeti svojci.

Opravijo precej manj operacij na dan. Trenutno imajo le dve operacijski sobi v celi bolnišnici. Vsak dan je na programu določena veja medicine, na primer ob ponedeljkih imajo urološke operacije, ob torkih, sredah in četrtkih pa druge. Ob petkih popoldan, vikendih in praznikih izvajajo le urgentne operacije, večinoma carske reze. Nekateri zaposleni delajo vsak dan dopoldan, nekateri samo popoldan, nekateri pa so na klicu (od popoldneva do naslednjega jutra). Med vikendi in prazniki so v službi 12 ali 24 ur.

Ni besed, ki bi lahko opisale, kako pozitivni, nasmejani, prijetni in spoštljivi so ljudje tam. Ko sem jim prinesla donacije in nekaj denarja, s katerim smo kupili stvari, ki jih nujno potrebujejo (šive, aparat za merjenje sladkorja, zdravila – mišični relaksanti, paracetamol …), so bili tako srečni in hvaležni. Zelo cenim, da mi nikoli niso rekli v smislu “lahko daš denar nam, pa ga bomo porabili kasneje.” Ne, skupaj smo šli po zdravila in vse potrebno, prosili so, se zahvalili in me prej vprašali, ali se strinjam. Res ne morem verjeti, kako lep odnos so imeli.

Velik del časa v Gambiji sem preživela v solzah. Zakaj? Zaradi veselja, sreče, žalosti, hvaležnosti, ljubezni in življenjske lekcije, ki so mi jo dali. Prepričana sem, da se bom kmalu spet vrnila, saj že zdaj pogrešam njihove nasmejane obraze in tople objeme.