Zgodbe prostovoljcev: Neja Hranjec in Anastazija Martini – Babici v Gambiji
V absolventskem letu babištva sva se odločili, da greva na prostovoljno delo v Gambijo, z željo po pridobivanju novih izkušenj, pomoči ženskam v drugačnih razmerah ter osebni in strokovni rasti.
Najina prostovoljska izkušnja v porodnišnici je trajala devet dni, a naju je zaznamovala za vse življenje. Preostala dva tedna sva preživeli v vrtcu, kjer sva sodelovali pri poletnem taboru.
Na porodnem oddelku Kanifing General Hospital sva bili sprejeti z izjemno toplino. Že od prvega dne naprej sva se počutili kot del ekipe – sodelavci so nama zaupali, nama pustili veliko samostojnosti in nama omogočili vpogled v način dela, ki je v marsičem drugačen od tistega, ki ga poznava iz Slovenije.
Na oddelek sva prišli brez pričakovanj, z iskreno željo pomagati in se učiti. Zelo hitro sva spoznali, da bodo razmere preizkus najine prilagodljivosti. Oprema je bila skromna, pogoji dela zahtevni, a kljub temu sva občudovali predanost in vztrajnost zdravstvenega osebja. Delali so z veliko mero srčnosti, včasih z zelo omejenimi sredstvi, kar naju je naučilo, kako dragoceno je vse, kar imamo doma za samoumevno.
Nekateri dnevi so bili zelo težki – tako fizično kot čustveno. Soočenje z drugačnimi praksami, pomanjkanje osnovnih higienskih pripomočkov in trenutki, ko so bili pogoji za porodnice daleč od tistega, kar bi si želeli, so naju pretresli in pustili globok pečat. Včasih sva čutili nemoč, drugič neizmeren ponos, ko sva kljub težkim razmeram uspeli pomagati ženski do lepega poroda. Ti trenutki so nama dajali moč, da sva vsak dan znova stopili na oddelek in dali vse od sebe.
Globoko naju je ganila moč in pogum žensk, ki kljub bolečini, vročini in pomanjkanju podpore rodijo s tako izjemno notranjo močjo. Velikokrat brez protibolečinske terapije, brez zasebnosti, a z neverjetno potrpežljivostjo in dostojanstvom. Ob vsakem otroškem joku, ob vsakem nasmehu mame po porodu sva še bolj začutili, zakaj opravljava ta poklic.
Eden od svetlih trenutkov je bil obisk novega, sodobno opremljenega operacijskega dela za carske reze, kjer osebje upošteva visoke standarde sterilnosti. Tam sva videli, da spremembe so mogoče – da se trud in razvoj poznata, in da upanje obstaja.
Čeprav sva se srečali tudi z izjemno težkimi prizori, kot so mrtvorojeni novorojenčki in boleči postopki brez ustrezne analgezije, sva spoznali, kako pomembno je o tem govoriti – ne z obsojanjem, temveč z razumevanjem, z željo po izboljšavah in spoštovanjem do vseh, ki delajo v tako zahtevnih razmerah.
Izkušnja v Gambiji naju je obogatila na vseh ravneh – strokovno, osebno in človeško. Naučili sva se prilagajanja, improvizacije, potrpežljivosti in hvaležnosti. Domov sva se vrnili kot bolj zreli, odprti in sočutni babici, z jasnim spoznanjem, da želiva tudi v prihodnje prispevati k boljšim pogojem za matere in otroke – kjerkoli na svetu.
Hvaležni sva ekipi Kanifing General Hospital za zaupanje, odprtost in priložnost, da sva lahko delili del njihovega vsakdana. To izkušnjo bova nosili s sabo še dolgo – kot opomnik, zakaj je babištvo več kot le poklic. Je poslanstvo, ki povezuje ženske po vsem svetu.
Anastazija Martini in Neja Hranjec, diplomirani babici
