Zgodbe prostovoljcev: Patricia Šinko – Dežela, kjer sem se naučila dihati počasneje
Za obisk Gambije sem se odločila tako, precej mimogrede, ker me je pač pritegnil sam namen in način potovanja, »potovanje z namenom«. Več mesecev sem potem zbirala pogum, da sem se zares odločila in se končno prijavila. »Zdaj je pa to to, ne morem več skenslat.« To je tista moja fora, ko se v nekaj prepričam in potem naredim prvi korak. Odločim se, da je zdaj prepozno, da bi si premislila. In kako zelo sem vesela, da imam to svojo foro. Že prej me je kdaj popeljala skozi izzive, za katere sem mislila, da jih ne bom zmogla izpeljat. Tako je bilo tudi z Gambijo. En kup vprašanj, pomislekov in skrbi.
V Gambijo sem se, končno, odpravila s čim manj pričakovanji (vsaj poskušala sem) in ogromno željami. Vse tiste »pri takšnih izkušnjah vedno več dobiš kot daš« sem postavljala na stran in jemala z rezervo. Na koncu sem spoznala, da je res. Veliko več sem dobila zase, kot sem lahko dala drugim. Verjetno si vsak, ki to bere, misli: »Ja ja, to vsak trdi«. Tudi sama sem bila takšnega mnenja in danes se počutim malce neumno, ker ponavljam te neštetokrat slišane in prebrane besede. Ampak je res. V Gambiji se čas res nekoliko ustavi, celo zame, čeprav se s težavo umirim in upočasnim svoj tempo. Ljudje so nasmejani, prijazni in dobrovoljni. Delo z otroki v vrtcu poteka povsem drugače kot v Sloveniji.
Pred odhodom od doma sem si izpisovala, risala, sestavljala naloge in izzive, s katerimi bom zapolnila njihove dopoldneve. Ko sem prišla v Gambijo, sem ugotovila, da sem zapiske pozabila doma. Ojoj. Čisto vseeno, večina pripravljenih stvari bi bila tam neuporabna ali pa bi morala vse skupaj zelo prilagoditi. Tako sem se dela lotila kot mi je priporočila že naša Jasmina: pojdi, doživi, potem šele planiraj. Tam nimajo vseh ustvarjalnih materialov in socialnih iger kot jih imamo mi. Nimajo računalnikov, interaktivne table ali dovolj miz, da bi vsi otroci imeli svojo. Tam si svinčnike delijo, učiteljica jih razdeli pred začetkom dela, otroci se prepirajo zaradi radirke, papir je tanjši in zvezki so umazani od peska. Med odmorom se lovijo, igrajo nogomet in sedijo na tleh, na dvorišču pred prostori, ki jih v Sloveniji ne bi mogli poimenovati učilnica. Ampak so nasmejani. Veseli so, če se pogovarjaš z njimi, čeprav ne govorimo skupnega jezika, saj se angleščine začnejo učiti šele v vrtcu. Srečni so, če se te lahko dotikajo in ti sedijo v naročju, čeprav je zunaj 35 stopinj in več.
Ne želim govoriti o hvaležnosti, saj je niti nisem pričakovala. Želela sem si, da bi lahko nekaj dala, brez da v zameno pričakovala hvaležnost, saj se mi zdi, da ljudje vse prepogosto pričakujemo, da nam morajo biti ljudje hvaležni za stvari, ki bi morale biti samoumevne. V vrtcu sem res uživala, po nekaj dneh sem se počutila kot doma. Dan, ko sem se morala posloviti, je prišel prehitro. Moja izkušnja je bila res lepa, polna veselja in izzivov, kreative in nasmehov. Dala sem veliko več, kot sem verjela, da zmorem in da imam. Dobila sem še toliko več. Nasmejani obrazi, pozdravi na ulicah, prilagodljivost, radovednost in dobrosrčnost. Kljub pomanjkanju, ki si ga pri nas večina ljudi niti predstavljati ne more, so ljudje odprti in dostopni, z veseljem se zapletejo v pogovor o Gambiji, Sloveniji, razlikah in pričakovanjih. Seveda je ogromno tudi prizorov, katerih nihče ne bi smel videti, a na koncu dneva je ravno to tisto, kar te žene naprej in ti daje moč, da si samo tam, samo prisoten in odprt za spoznavanje novega. Ne morem reči, da ni neprijetnosti, ljudi, katerim se raje izogneš. Vsekakor. Vendar na to naletimo povsod, tako v Sloveniji ali Gambiji, kot tudi v vsaki drugi državi tega sveta.
Ta majhna afriška država mi bo na koncu brezpogojno ostala v lepem spominu, ves smeh in solze v času mojega bivanja tam, vsi ljudje in izkušnje, pa kraji in narava. Že zdaj se spominjam večinoma le lepih stvari, a si nekako želim, da se bom še naprej opominjala tudi na tiste malo manj lepe prizore in izkušnje, saj ob tem še toliko bolj cenim svoje življenje, vse kar imam in vse kar jemljem za samoumevno.
Moj pogled na svet, na Afriko, na življenje in delo, se je brez dvoma po tej izkušnji spremenil. Želim si, da bi vsak enkrat odšel tja dol, v Gambijo, deželo nasmejanih ljudi, upočasnil svoj tempo in samo zadihal, počel stvari postopoma, umirjeno in s srcem. Da bi cenil vse, kar nam je na voljo, ker nekomu drugemu ni. Lagala bi, če bi rekla, da v Gambiji ni pomanjkanja. Je, povsod je.
Takšno potovanje ti, če si odprtega srca in misli, res prinese toliko pomembnih spoznanj. S čim vse se mi obremenjujemo, kaj vse nas mori, kaj vse nas jezi in nam gre na živce. Ko prideš z banjulskega letališča nazaj na evropska tla, lahko prve dni ali tedne kar malo zavijaš z očmi. Ne le drugim, tudi sam sebi. Toliko nepomembnih stvari, ki si jih mi tu ženemo k srcu. V Gambiji pa vsega toliko manj, ljudje pa tako zelo nasmejani in odprti. Moja gambijska zgodba je zdaj, ko sem doma, predvsem predmet neznanske hvaležnosti in veselja, da sem jo lahko zaživela. Na koncu lahko brez pomislekov rečem: »Gambija, hvala za vse. Upam, da se kdaj vrnem«.
