Zgodbe prostovoljcev: Šanina gambijska veterinarska misija
V avgustu sem se že drugič odpravila na prostovoljstvo v Gambijo. To je bila ena izmed najlepših, a hkrati tudi najtežjih preizkušenj, kar sem jih doživela.
Tudi letos sem dva tedna prostovoljno delala na veterinarski kliniki Kombo. Ker sem tam delala že lansko leto, mi je bil sistem dela nekoliko znan, a me kljub temu vsakič znova do kosti pretrese dejstvo, da tam živali žal ne dojemajo tako kot jaz – in, upam, tudi mnogi drugi pri nas.
Na ulicah in plažah je ogromno ranjenih, bolnih in brezdomnih psov. Velika večina ljudi si veterinarskih storitev ne more privoščiti, saj je klinika zasebna, cene pa temu primerne. Ko bi le lahko, bi pomagala prav vsakemu. Med delom sem poskušala, kolikor sem mogla, pocrkljati vsakega psa, ki je prišel mimo. Tiste nedolžne oči, polne ljubezni, so se mi globoko vtisnile v srce. Veterinarjem je bilo precej nenavadno, ko sem povedala, da moja psička doma spi v moji postelji – preprosto drugačen način razmišljanja.
Klinika je sestavljena iz čakalnice, ambulante, manjše operacijske sobe in prostora za rentgen.
Poleg lastnika, ki je veterinar, tam običajno delata še dva veterinarja in dve veterinarski tehnici. Osebje me je lepo sprejelo medse; zanimali so se za postopke, ki jih pri nas izvajamo drugače. Hitro smo se povezali, stkali pristna prijateljstva in ostali v stikih tudi zdaj, ko sem že doma v Sloveniji.
Pacienti so večinoma psi in mačke, občasno pa pridejo tudi ovce, osli ali koze. Ob prihodu lastnika in živali žival najprej stehtajo, nato sledi pregled v ambulanti. Z lastniki sem se pogovorila o težavah njihovih štirinožnih prijateljev, nato pa smo začeli s pregledom in ustrezno terapijo ali cepljenjem.
Večinoma sem se srečevala z grozljivimi ranami, ki jih povzročijo ličinke muh, ter z zanemarjenimi in podhranjenimi živalmi. Večina teh ran se oskrbuje »na živo«, brez omame ali anestezije. Žal sem bila priča tudi številnim evtanazijam, saj so bile nekatere živali v preslabem stanju, da bi jim lahko pomagali.
Diagnoze se tam večinoma postavljajo zgolj na podlagi telesne temperature:
– če je povišana, gre običajno za bakterijsko okužbo ali t. i. blood parasite (bolezen, ki jo povzročijo klopi ali bolhe), in vedno predpišejo antibiotik;
– če je temperatura znižana, pa sumijo na zastrupitev – bodisi zaradi ugriza kače bodisi zaradi zaužitega strupa.
Krvnih analiz skoraj ne opravljajo, saj nimajo ustreznega aparata, rentgen je star in se uporablja le redko, ultrazvoka pa sploh nimajo.
Zelo težko mi je bilo sprejeti dejstvo, da tam živali pogosto ne obravnavajo tako, kot smo vajeni pri nas. Večina ljudi preprosto ne razume, da živali čutijo bolečino. Kljub temu sem se med delom trudila biti empatična tudi do lastnikov in razumeti njihovo kulturo, saj vem, da mnogi resnično želijo pomagati – le možnosti imajo zelo omejene.
Čeprav so bili nekateri prizori res težki, sem neizmerno hvaležna za to izkušnjo. Odprla mi je oči in me ponovno spomnila, kako drugačen je lahko svet – ter kako dragocena je vsaka priložnost, da nekomu, četudi le za kratek čas, prineseš olajšanje, upanje in ljubezen.
Domov sem se vrnila polna novih spoznanj in izkušenj. To izkušnjo toplo priporočam vsem, ki jih zanima delo z živalmi, želijo stopiti iz cone udobja in se preizkusiti v okolju, kjer pogosto ni na voljo toliko opreme, znanja in sredstev – a je zato človečnost toliko večja.
