Zgodbe prostovoljcev: Žan Bricelj – vrtec
Gambija in njen dotik srca
– samorefleksivna izpoved prostovoljnega delavca –
“Včerajšnje sanje so pogosto jutrišnje resničnosti”. To je misel, ki jo je dognal priznani umetnik Salvador Dali in s katero se lahko v celoti poistovetim, saj je bilo podobno tudi z mojo odpravo na prostovoljno delo, v čudovito deželo nasmejanih obrazov zahodne Afrike, Gambijo.
Že v času študija sem večkrat sanjaril in krepil željo, da bi se odpravil na raziskovanje te naravno, kulturno in zgodovinsko bogate celine. Pred nekaj meseci pa so moje sanje postale resničnost. Na pobudo globoke želje je padla odločitev, da z drago prijateljico Anjo spakirava kovčke in se podava na to neprecenljivo pot, ki je bila zame in je v mojih očeh tudi “life changing” popotovanje, zaradi vseh soustvarjenih in užitih trenutkov.
Ko danes pomislim na vsa svoja doživetja v Gambiji, ko si ogledujem posnete slike in videe, ko s preostalimi člani odprave na glas obujamo skupne pripetljaje, ko svoji družini, prijateljem, znancem in otrokom pripovedujem zgodbe doživljajev, me prevzamejo občutki močne topline in mravljincev po telesu, obrazne mišice mi dobesedno naslikajo izraz smehljajev na licih. Gambija se mi je zares vtisnila v srce kot očarljiva in živahna dežela nasmejanih ter iznajdljivih ljudi.
Seveda pa je bila moja predstava o Gambiji pred odhodom nekoliko drugačna, kot je danes. Lahko bi rekel, da je bila prej zelo površinska in rahlo popačena. Glede na poučenost sem namreč vedel, da je na eni strani to dežela s čudovito naravno dediščino, ki pa na drugi strani beleži izredno visoko stopnjo revščine in onesnaženosti. Porajala so se mi vprašanja o zadovoljstvu in doživljanju sreče domačinov, predvsem otrok. Že po nekaj urah bivanja na Gambijskih tleh, sem v danem trenutku prvič zares uvidel, da misliti in vedeti niti najmanj ne premoreta globine razumevanja, ko nekaj začutimo in doživimo, ko nekaj izkusimo. Kljub tamkajšnjim težkim življenjskim razmeram mi je bilo neprecenljivo poslušati in opazovati te srčno srečne ljudi, njihove izraze na obrazu, preplesavanje kretenj pri medsebojni komunikaciji, glasno krohotanje ter izrečene besedne fraze, ki so odsevale njihovo temperamentnost in sočutnost drug do drugega. Otroci so se med seboj prosto igrali, se smejali in prepevali. V njih je gorela življenjska energija z interakcijo svobodnosti in ustvarjalnosti. Zamislil sem se o tem, da v življenju pravzaprav ne gre za iskanje samega sebe, temveč za ustvarjanje samega sebe.
Opravljanje prostovoljnega dela v Gambiji me je izpololnilo pri zavedanju pomembnosti pomena izkazovanja medsebojne naklonjenosti in ljubezni, pri izražanju hvaležnosti za vse danosti oz. že preživete ter na novo prihajajoče priložnosti, pri ozaveščanju in krepitvi smehljanja, pri razmišljanju o zadovoljstvu z lastnim življenjem in še več. Zelo hitro me je postavilo pred vprašanje o smislu življenja ter mi pomagalo pri raziskovanju odgovora nanj.
Smisel življenja namreč pomeni, osmisliti si ga. Pri tem sem ovrednotil, da ne gre za materialne dobrine, temveč za odnose z medsebojno povezanostjo, v duhu sodelovanja in za dotika srca.
Sporočilo, ki ga želim deliti je pravzaprav v tem, da se nam vse sanje lahko uresničijo, če le imamo dovolj poguma za njihovo uresničevanje. S tem nagovarjam naša srca, da bodimo pogumni in ne sanjajmo glede svojega življenja, temveč raje živimo svoje sanje.
Draga moja Gambija in ekipa, hvala vam za vsako preživeto in doživeto stotinko sekunde. Hvala, ker ste me naučili toliko dragocenosti o življenju ter me spodbudili, da sem raziskoval, odkrival in spoznal toliko novega o sebi. Za večno ostajam hvaležen.